Zgodba o kristjanu

Besedilo

Zgodba o kristjanu

Kristjan je tedaj rekel: »Vedi, o kralj našega časa, da sem v te kraje prišel s trgovskim blagom in da me je usoda zadržala pri vas. Rodil sem se v Egiptu, sem eden njegovih Koptov in tam sem tudi odraščal. Moj oče je bil trgovski posrednik. Ko sem dorasel v moža, je umrl, jaz pa sem prevzel njegov posel. Nekega dne sem sedel, ko je mimo prijezdil na oslu mladenič izredne lepote, oblečen v najrazkošnejša oblačila. Ko me je zagledal, me je pozdravil, jaz pa sem iz spoštovanja vstal in mu stopil naproti. Izvlekel je robec z nekaj sezama in vprašal: ‘Koliko je vreden ardeb tega sezama?’ Odgovoril sem: ‘Sto dirhamov.’ Rekel mi je: ‘Vzemi nosače in merilce ter pojdi v han al Džavali pri Vratih zmage; tam me boš našel.’ Nato je odšel, meni pa pustil sezam v robcu, v katerem je prinesel vzorec. Obšel sem kupce in za vsak ardeb iztržil sto dvajset dirhamov. S seboj sem vzel štiri nosače in odšel k njemu; našel sem ga, ko me je čakal. Ko me je zagledal, je stopil k skladišču in ga odprl. Blago smo izmerili in vsega skupaj je bilo petdeset ardebov. Mladenič je rekel: ‘Za vsak ardeb dobiš deset dirhamov posrednine. Izterjaj kupnino in jo shrani pri sebi. Kupnina znaša pet tisoč dirhamov; od tega jih je petsto tvojih, meni pa ostane štiri tisoč petsto. Ko bom prodal še blago iz drugih skladišč, pridem k tebi ponje.’ Rekel sem mu: ‘Kakor želiš.’ Nato sem mu poljubil roke in odšel. Tistega dne sem zaslužil tisoč dirhamov. Mesec dni ga nisem videl, nato pa je prišel in vprašal: ‘Kje so dirhami?’ Odgovoril sem: ‘Tu so, pripravljeni.’ Rekel je: ‘Shrani jih, dokler ne pridem ponje.’ Čakal sem ga, a spet ga ni bilo ves mesec. Nato je prišel in vprašal: ‘Kje so dirhami?’ Vstal sem, ga pozdravil in mu rekel: ‘Bi pri nas kaj pojedel?’ Odklonil je in rekel: ‘Hrani dirhame, dokler se ne vrnem in jih vzamem.’ Nato je odšel. Pripravil sem mu denar in ga čakal, a spet ga ni bilo mesec dni. Ko je prišel, je rekel: ‘Vzel jih bom kak drug dan.’ Nato je odšel, jaz pa sem znova pripravil denar in ga čakal. Spet ga ni bilo ves mesec, zato sem si rekel: ‘Ta mladenič je poosebljena velikodušnost.’ Po mesecu dni se je vrnil v razkošnih oblačilih, lep kakor polna luna, kot bi pravkar prišel iz kopališča. Njegov obraz je sijal kakor mesec, lica so mu bila rožnata, čelo svetlo, lepotna pika pa kakor okrogel košček ambre. O takšni lepoti je pesnik rekel:

Polna luna in sonce sta se v istem znamenju srečala, v vsej lepoti in sreči na nebu zasijala. Njuna lepota je v gledalcih še podžgala hrepenenje — o, kakšen čar, ko se oglasi klic v veselje! V lepoti in milini sta presegla vse, dosegla popolnost; k njima duša je poletela in srce za njo pohitelo. Slavljen bodi Bog, čigar stvaritve so čudesa: kar hoče Gospod višav, to v svojem stvarstvu naredi. Ko sem ga zagledal, sem mu poljubil roke in molil zanj, nato pa rekel: ‘Gospod, ali ne boš vzel svojega denarja?’ Odgovoril je: ‘Potrpi z menoj, dokler ne uredim svojih poslov, potem ga vzamem.’ Nato je odšel. Rekel sem si: ‘Pri Bogu, ko spet pride, ga bom pogostil, saj sem se okoristil z njegovim denarjem in z njim veliko zaslužil.’ Ob koncu leta je prišel v še razkošnejši obleki kakor prej. Rotil sem ga, naj ostane pri meni in bo moj gost. Rekel je: ‘Toda le, če boš stroške poravnal iz mojega denarja, ki ga hraniš.’ Odgovoril sem: ‘Prav.’ Posadil sem ga, odšel pripravit vse potrebno, jedi, pijače in drugo, nato pa vse postavil predenj ter rekel: ‘V božjem imenu!’ Približal se je mizi, iztegnil levo roko in jedel z menoj. To me je začudilo. Ko sva pojedla, si je umil roko in podal sem mu brisačo. Sedla sva k pogovoru in rekel sem: ‘Gospod, razbremeni me skrbi: zakaj si jedel z levo roko? Te morda kaj boli v desni?’ Ko je slišal moje besede, je izrekel ta verza:

Prijatelj, ne sprašuj, kakšna žgoča bolečina tiči v mojem srcu, da se ne razkrijejo vse moje rane. Salme nisem zapustil po svoji volji, da bi jo z drugo zamenjal; toda sili se je treba ukloniti. Nato je potegnil roko iz rokava in videl sem, da je bila odsekana pri zapestju, brez dlani. Začudil sem se, on pa mi je rekel: ‘Ne čudi se in ne misli, da sem iz muhavosti jedel s teboj z levico. Vzrok, zakaj sem izgubil desnico, pa je res nenavaden.’ Vprašal sem ga: ‘Kako se je to zgodilo?’ Rekel je: ‘Vedi, da sem iz Bagdada in da je bil moj oče eden njegovih veljakov. Ko sem dorasel v moža, sem poslušal popotnike, potnike in trgovce, ki so pripovedovali o egiptovskih krajih. Njihove pripovedi so mi ostale v mislih, dokler ni oče umrl. Tedaj sem vzel veliko denarja in pripravil trgovsko blago: bagdadske in mosulske tkanine ter drugo dragoceno robo. Vse sem povezal v tovore in odpotoval iz Bagdada. Bog mi je naklonil varno pot, tako da sem prispel v vaše mesto.’ Nato je zajokal in izrekel te verze:

Slepec se lahko ogne jami, v katero pade človek zdravih oči. Nevednež uide pogubni besedi, ob kateri propade izkušen učenjak. Vernik se za preživetje muči, brezbožni grešnik pa živi v obilju. Človek ne more ničesar zoper svojo usodo: njegova dejanja je določil Vsemogočni. Ko je končal pesem, je rekel: ‘Prišel sem torej v Kairo in tkanine odložil v hanu Surur. Razvezal sem tovore in jih spravil noter, služabniku dal nekaj dirhamov, da nam kupi kaj jesti, in malo zaspal. Ko sem vstal, sem odšel v predel Med palačama, nato pa se vrnil in prenočil. Zjutraj sem odprl sveženj tkanin in si rekel: »Pojdem po nekaterih trgih in pogledam, kako teče trgovina.« Vzel sem nekaj tkanin, jih naložil enemu svojih hlapcev in odšel do pokritega bazarja Džirdžis. Tam so me sprejeli posredniki, ki so že izvedeli za moj prihod. Vzeli so tkanine in jih ponudili naprodaj, toda ponujena cena ni dosegla niti tega, kar sem sam plačal zanje. Glavar posrednikov mi je rekel: »Gospod, vem za način, ki ti bo prinesel dobiček. Ravnaj kakor drugi trgovci: blago prodaj na odloženo plačilo, ob pisarju, priči in menjalcu. Nato vsak četrtek in ponedeljek prevzemi del izkupička. Tako boš vsak dirham podvojil, povrhu pa si boš lahko ogledal Egipt in njegov Nil.« Rekel sem: »To je dober nasvet.«

S posredniki sem odšel v han. Tkanine so odnesli na bazar, kjer sem jih prodal trgovcem, dal zapisati njihove dolžne obveznosti in listino izročil menjalcu, od njega pa prejel pisno potrdilo. Nato sem se vrnil v han. Tam sem preživel nekaj dni; vsak dan sem za zajtrk popil čašo vina ter si dal prinesti ovčetino in slaščice. Ko je nastopil mesec, v katerem so zapadla plačila, sem vsak četrtek in ponedeljek posedal po trgovskih prodajalnah, menjalec in pisar pa sta hodila k trgovcem pobirat denar in mi ga prinašala. Nekega dne sem šel v kopališče, se vrnil v han in odšel v svojo sobo. Za zajtrk sem popil čašo vina, nato zaspal. Ko sem se zbudil, sem pojedel piščanca, se odišavil in odšel v prodajalno trgovca po imenu Badr ad Din al Bustani. Ko me je zagledal, me je prijazno sprejel in se nekaj časa pogovarjal z menoj. Medtem je prišla neka ženska in sedla poleg mene. Naglavni trak je imela poševno zavezan in iz nje so dehtele dišave. S svojo lepoto in milino mi je zmešala pamet. Privzdignila je ogrinjalo in uzrl sem njene črne oči. Pozdravila je Badra ad Dina, on pa ji je odzdravil, vstal in se začel pogovarjati z njo. Ko sem zaslišal njen glas, se je ljubezen do nje naselila v mojem srcu. Badra ad Dina je vprašala: »Ali imaš kos tkanine, pretkane s čistim zlatom, dovolj velik za obleko?« Prinesel ji je tak kos in rekla mu je: »Ga lahko vzamem in odidem, denar pa ti pošljem pozneje?« Trgovec ji je odgovoril: »To ni mogoče, gospa, kajti ta gospod je lastnik tkanine in danes mu moram plačati obrok.« Rekla je: »Gorje ti! Saj od tebe vedno kupujem drage tkanine, ti dajem več dobička, kakor ga zahtevaš, in ti potem pošljem denar.« Odgovoril je: »Res je, vendar danes nujno potrebujem kupnino.« Vzela je tkanino, mu jo vrgla v prsi in rekla: »Vi trgovci nikogar ne spoštujete!« Nato je vstala in odšla. Zdelo se mi je, da je z njo odšla tudi moja duša. Vstal sem in jo poklical: »Gospa, izkaži mi milost, ozri se name in se vrni s svojim žlahtnim korakom!« Vrnila se je, se nasmehnila in rekla: »Zaradi tebe sem se vrnila.« Sedla je nasproti mene v prodajalni. Badra ad Dina sem vprašal: »Koliko mi računaš za to tkanino?« Odgovoril je: »Tisoč sto dirhamov.« Rekel sem: »Dobiš še sto dirhamov dobička. Prinesi papir, da ti napišem zadolžnico za kupnino.« Vzel sem tkanino, mu lastnoročno napisal zadolžnico, nato pa tkanino izročil njej in rekel: »Vzemi jo, skupaj z mojo dušo. Če želiš, mi prinesi kupnino na trg, če pa ne, naj bo moje darilo tebi.« Rekla je: »Naj ti Bog povrne z dobrim, ti nakloni moje premoženje in te naredi za mojega moža!«

Bog je njeno prošnjo uslišal. Rekel sem ji: »Gospa, ta tkanina naj bo tvoja, pa še ena takšna povrhu, le dovoli mi, da vidim tvoj obraz.« Odgrnila si je tančico. En sam pogled na njen obraz mi je prinesel tisoč muk; srce se mi je ujelo v ljubezen do nje in nisem več obvladoval svojih misli. Nato je spustila tančico, vzela tkanino in rekla: »Gospod, nikar me ne puščaj v samoti.« Odšla je, jaz pa sem ostal na trgu še po popoldanski molitvi, ves iz sebe, popolnoma v oblasti ljubezni. Ko sem hotel oditi, sem zaradi silne ljubezni povprašal trgovca o njej. Rekel mi je: »To je premožna ženska, emirjeva hči. Oče ji je umrl in ji zapustil veliko bogastvo.« Poslovil sem se od njega in se vrnil v han. Prinesli so mi večerjo, toda ob misli nanjo nisem mogel ničesar jesti. Legel sem, a spanec ni prišel, zato sem prebedel do jutra. Nato sem vstal, se preoblekel, popil čašo vina, pojedel nekaj malega in odšel v trgovčevo prodajalno. Pozdravil sem ga in sedel k njemu. Prišla je mladenka, oblečena še razkošneje kakor prejšnjič, spremljala pa jo je služabnica. Sedla je in pozdravila mene, ne pa Badra ad Dina. V jasnem, milem govoru, slajšem od vsega, kar sem kdaj slišal, mi je rekla: »Pošlji z menoj koga, da prevzame tisoč dvesto dirhamov za tkanino.« Rekel sem: »Zakaj takšna naglica?« Odgovorila je: »Naj nam ne bo nikoli treba ostati brez tebe!« Podala mi je denar in ostal sem v pogovoru z njo. Z znamenjem sem ji nakazal svojo željo in razumela je, da si želim njene bližine. Naglo je vstala in se preplašeno odmaknila od mene, moje srce pa je ostalo priklenjeno nanjo.

Šel sem za njo iz bazarja, ko je k meni pristopila služabnica in rekla: »Gospod, govori z mojo gospodarico.« Začudil sem se in rekel: »Saj me tu nihče ne pozna.« Služabnica je odgovorila: »Kako hitro si jo pozabil! Moja gospodarica je tista, ki je danes sedela v prodajalni tistega trgovca.« Šel sem z njo do menjalcev. Ko me je mladenka zagledala, me je povabila k sebi in rekla: »Ljubi moj, naselil si se v mojih mislih in ljubezen do tebe se je utrdila v mojem srcu. Odkar sem te zagledala, ne najdem več užitka ne v spanju ne v jedi ne v pijači.« Rekel sem: »Jaz čutim vse to še mnogokrat močneje; moje stanje ti pove dovolj, ni mi treba tožiti.« Vprašala je: »Ljubi moj, naj pridem k tebi ali prideš ti k meni?« Rekel sem: »Tujec sem in nimam drugega zavetja kakor han. Če mi izkažeš milost in me sprejmeš pri sebi, bo moja sreča popolna.« Odgovorila je: »Prav, toda nocoj je predvečer petka in ne bo mogoče. Pridi jutri po molitvi. Opravi molitev, zajahaj osla in vprašaj za Habanijo. Ko prispeš tja, vprašaj za hišo poglavarja Barakata, ki mu pravijo Abu Šama. Tam stanujem. Nikar ne odlašaj, saj te bom čakala.«

Neizmerno sem se razveselil. Nato sva se razšla in vrnil sem se v han, kjer sem prebival. Vso noč sem bedel in komaj dočakal prvo jutranjo svetlobo. Vstal sem, se preoblekel, odišavil in natril z dišavami, v robec zavil petdeset dinarjev ter odšel iz hana Masrur do Vrat Zuvejla. Tam sem zajahal osla in njegovemu gospodarju rekel: »Pelji me v Habanijo.« Nemudoma se je odpravil in kmalu obstal pri ulici, imenovani al Munkari. Rekel sem mu: »Pojdi v ulico in vprašaj za poglavarjevo hišo.« Za kratek čas je izginil, nato pa se vrnil in rekel: »Razjahaj.« Rekel sem: »Pojdi pred menoj do hiše.« Vodil me je, dokler me ni pripeljal do nje. Rekel sem mu: »Jutri pridi sem pome in me odpelji nazaj.« Gonjač je odgovoril: »V božjem imenu.« Dal sem mu četrt zlatega dinarja; vzel ga je in odšel. Potrkal sem na vrata in odprli sta mi mladi dekleti, dve device z zaobljenimi prsmi, lepi kakor dva meseca. Rekli sta: »Vstopi, naša gospodarica te pričakuje. Od hrepenenja po tebi nocoj ni spala.« Vstopil sem v dvorano, zaprto s sedmerimi vrati. Okna okoli nje so gledala na vrt z najrazličnejšim sadjem, tekočimi vodami in pojočimi pticami. Stene so bile tako bleščeče belo ometane, kakor se spodobi za vladarsko hišo, da je človek v njih lahko videl svoj obraz. Strop je bil okrašen z zlatimi kapniškimi oboki, naokrog pa so se vile z lazuritom izpisane okrasne obrobe, polne lepih opisov, ki so se svetile pred očmi gledalca. Tla so bila tlakovana s pisanim marmorjem, sredi dvorane pa je stal vodnjak, na vogalih okrašen z biseri in dragimi kamni; okoli njega so bile razgrnjene pisane svilene preproge in blazine. Ko sem vstopil, sem sedel.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šestindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladi trgovec kristjanu pripovedoval: ‘Ko sem vstopil in sedel, je nenadoma prišla mladenka s krono, posuto z biseri in dragimi kamni, vsa okrašena z naslikanimi in izpisanimi vzorci. Ko me je zagledala, se mi je nasmehnila, me objela in pritisnila na prsi. Svoja usta je položila na moja in mi začela sesati jezik, jaz pa sem ji vračal poljube. Rekla je: »Si res prišel k meni ali so to sanje?« Odgovoril sem: »Tvoj suženj sem.« Rekla je: »Dobrodošel, prisrčno dobrodošel! Pri Bogu, odkar sem te videla, mi spanec ni več v veselje in hrana nima več okusa.« Rekel sem: »Tudi meni ne.« Nato sva sedla in se pogovarjala, jaz pa sem od sramežljivosti gledal v tla. Kmalu je dala prinesti mizo z najizvrstnejšimi jedmi: pečenim mesom, tankimi kruhki in nadevanimi piščanci. Jedel sem z njo, dokler se nisva nasitila. Nato so mi prinesli umivalnik in vrč, da sem si umil roke. Odišavila sva se z rožno vodo, pomešano z mošusom, in sedla k pogovoru. Izrekla je ta verza:

Ko bi vedeli, da pridete, bi vam pot postlali s krvjo srca in s črnino svojih oči. Za srečanje z vami bi položili na tla svoja lica in vam dali hoditi po svojih vekah. Pripovedovala mi je o mukah, ki jih je prestala, jaz pa njej o svojih. Ljubezen do nje se je v meni še utrdila in vse premoženje se mi je zdelo nepomembno. Nato sva se igrala in dražila, se objemala in poljubljala, dokler ni prišla noč. Služabnice so nama prinesle hrano in vino; vse je bilo pripravljeno za popolno gostijo. Pila sva do polnoči, nato pa legla in zaspala. Z njo sem spal do jutra in v vsem življenju še nisem doživel takšne noči. Ko se je zdanilo, sem vstal, pod njeno posteljo vrgel robec z dinarji, se poslovil in odšel. Zajokala je in rekla: »Gospod, kdaj bom spet videla ta lepi obraz?« Rekel sem: »Ob večerji bom pri tebi.« Ko sem stopil ven, sem pred vrati našel gonjača, ki me je pripeljal prejšnji dan in me zdaj čakal. Zajahal sem njegovega osla in se odpeljal do hana Masrur. Tam sem razjahal, gonjaču dal pol dinarja in mu rekel: »Pridi ob sončnem zahodu.« Odgovoril je: »Z veseljem.« Vstopil sem v han in zajtrkoval, nato pa odšel terjat denar za tkanine. Po vrnitvi sem dal zanjo speči jagnje in kupil slaščice. Poklical sem nosača, mu opisal hišo, plačal njegovo delo in se vrnil k svojim opravkom do sončnega zahoda. Tedaj je prišel gonjač. Vzel sem petdeset dinarjev, jih zavil v robec in se odpeljal k njej. Ko sem vstopil, sem videl, da so obrisali marmor, zloščili bakrene posode, pripravili svetilke, prižgali sveče, razdelili jedi in zbistrili vino. Ko me je zagledala, mi je ovila roke okoli vratu in rekla: »Pogrešala sem te.« Nato so prinesli mize in jedla sva do sitega. Služabnice so odnesle jedi in prinesle vino. Pila sva, se poljubljala in uživala do polnoči, nato pa zaspala do jutra. Zjutraj sem vstal, ji kakor prej izročil petdeset dinarjev in odšel. Našel sem gonjača in se odpeljal v han. Kakšno uro sem spal, nato pa vstal in pripravil večerjo: jed z orehi in mandlji na rahlo kuhanem rižu, ocvrt taro in še druge jedi. Kupil sem sadje, prigrizke in dišeče cvetje ter ji vse poslal. Nato sem odšel v svojo sobo, v robec zavil petdeset dinarjev in se kakor po navadi z oslom odpeljal do njene hiše. Vstopil sem, nato sva jedla, pila in spala do jutra. Ko sem vstal, sem ji pustil robec in se kakor prej odpeljal v han. Tako sem živel nekaj časa, dokler se nekega jutra nisem zbudil brez enega samega dirhama ali dinarja. Rekel sem si: »To je hudičevo delo.« Nato sem izrekel te verze:

Revščina mladeniču ugasne sijaj, kakor sonce ob zahodu pobledi. Če ga ni, se ga nihče ne spomni; če pride, zanj ni nikjer mesta. Po trgih hodi skrivaj, v samoti puščave pretaka solze. Pri Bogu, človek, ki ga doleti revščina, je še med svojimi le tujec. Nato sem šel peš do predela Med palačama in hodil naprej, dokler nisem prišel do Vrat Zuvejla. Tam je bila tolikšna gneča, da so ljudje skoraj zagradili prehod. Po volji usode sem zagledal vojaka in se nehote stisnil obenj. Roka mi je zdrsnila na njegov žep. Otipal sem ga in v njem začutil mošnjo. Segel sem ponjo in mu jo izvlekel iz žepa. Vojak je začutil, da mu je žep postal lažji, segel vanj in ga našel praznega. Obrnil se je proti meni, dvignil buzdovan in me udaril po glavi, da sem padel na tla. Ljudje so naju obstopili, prijeli njegovega konja za uzdo in rekli: »Ali zaradi gneče tako udariš tega mladeniča?« Vojak je zavpil nanje: »Ta je tat in kradljivec!« Tedaj sem prišel k sebi in slišal ljudi govoriti: »Ta mladenič je videti pošten, ničesar ni vzel.« Nekateri so vojaku verjeli, drugi ne, in nastalo je veliko prerekanja. Ljudje so me vlekli stran in me skušali rešiti iz njegovih rok. Prav takrat je po volji usode skozi vrata prišel mestni upravitelj z nekaj uradniki. Zagledali so množico, zbrano okoli mene in vojaka. Upravitelj je vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Vojak je rekel: »Pri Bogu, gospod, ta človek je tat! V žepu sem imel modro mošnjo z dvajsetimi dinarji in ukradel mi jo je med gnečo.« Upravitelj ga je vprašal: »Je bil kdo s teboj?« Vojak je odgovoril: »Ne.« Upravitelj je zaklical poveljniku straže: »Primi ga in ga preišči!« Prijel me je in mojega skrivanja je bilo konec. Upravitelj mu je rekel: »Sleci z njega vse, kar ima na sebi.« Ko me je slekel, so v mojih oblačilih našli mošnjo. Upravitelj jo je vzel, odprl in preštel denar. V njej je bilo dvajset dinarjev, kakor je rekel vojak. Upravitelj se je razjezil in zaklical svojim možem: »Pripeljite ga!« Postavili so me predenj in rekel mi je: »Mladenič, povej po resnici: si ukradel to mošnjo?« Povesil sem glavo in si rekel: »Če rečem, da je nisem ukradel, so jo vendar potegnili iz mojih oblačil; če priznam, pa me čaka nesreča.« Nato sem dvignil glavo in rekel: »Da, vzel sem jo.« Ko je upravitelj slišal te besede, se je začudil. Poklical je priče, ki so prišle in pričale o vsem, kar sem izrekel pri Vratih Zuvejla. Nato je ukazal krvniku, naj mi odseka roko, in ta mi je odsekal desnico. Vojaku se je omehčalo srce in posredoval je, naj me ne usmrtijo. Upravitelj me je pustil in odšel. Ljudje so se zbrali okoli mene in mi dali čašo vina, vojak pa mi je izročil mošnjo ter rekel: »Dober mladenič si, ne bi smel biti tat.« Vzel sem jo od njega in izrekel te verze:

Pri Bogu, nisem bil tat, o zvesti brat, in nisem bil kradljivec, o najboljši med ljudmi. Toda preobrati časa so me nenadoma podrli in pomnožili mojo skrb, tesnobo in bedo. Nisem jaz izstrelil puščice, temveč jo je Bog izstrelil in mi z glave zbil kraljevsko krono. Ko mi je vojak dal mošnjo, me je zapustil in odšel. Tudi jaz sem odšel. Roko sem ovil v krpo in jo skril v nedrje. Od vsega, kar se mi je zgodilo, sem bil spremenjen in bled. Opotekaje sem prišel do njene hiše in se vrgel na posteljo. Mladenka je opazila mojo bledico in vprašala: »Kaj te boli? Zakaj te vidim tako spremenjenega?« Rekel sem: »Glava me boli in ne počutim se dobro.« Zaradi mene se je vznemirila in prestrašila ter rekla: »Ne trgaj mi srca, gospod. Sedi, dvigni glavo in mi povej, kaj se ti je danes zgodilo. Na obrazu ti vidim, da nekaj skrivaš.« Rekel sem: »Pusti me, da mi ni treba govoriti.« Zajokala je in rekla: »Kot da si pri nas že dobil vse, kar si hotel, saj te vidim povsem drugačnega kakor prej.« Jokala je in mi govorila, jaz pa ji nisem odgovarjal, dokler ni padla noč. Prinesla mi je hrano, toda odklonil sem jo, ker sem se bal, da bi me videla jesti z levico. Rekel sem: »Zdaj mi ni do jedi.« Rekla je: »Povej mi, kaj se ti je danes zgodilo. Zakaj si tako zaskrbljen, potrt in strtega srca?« Odgovoril sem: »Kmalu ti bom vse v miru povedal.« Prinesla mi je vino in rekla: »Vzemi, prežene ti skrbi. Moraš piti in mi povedati, kaj se je zgodilo.« Rekel sem: »Če že mora biti, mi daj piti s svojo roko.« Napolnila je čašo in spil sem jo. Znova jo je napolnila in mi jo podala. Sprejel sem jo z levico in solza mi je spolzela iz očesa. Nato sem izrekel te verze:

Ko Bog človeku nameni nekaj, četudi ta ima razum in sluh in vid, mu ogluši ušesa, oslepi srce in mu izpuli razum kakor las. Ko pa nad njim izvrši svojo sodbo, mu vrne razum in zmožnost spoznanja. Ko sem končal pesem, sem prijel čašo z levico in zajokal. Ko me je videla jokati, je glasno kriknila in rekla: »Zakaj jočeš? Srce si mi raztrgal! In zakaj si vzel čašo z levo roko?« Odgovoril sem: »Na desni imam tvor.« Rekla je: »Pokaži mi jo, da ti ga predrem.« Rekel sem: »Zdaj ni čas za to. Ne sili vame, zdaj je ne bom pokazal.« Nato sem spil čašo. Še naprej mi je dajala piti, dokler me ni premagala pijanost in sem tam zaspal. Tedaj je zagledala mojo roko brez dlani. Preiskala me je in našla pri meni mošnjo z zlatom. Prevzela jo je žalost, kakršne še nihče ni občutil, in zaradi mene je trpela vse do jutra. Ko sem se zbudil, sem videl, da mi je pripravila kuhano jed: štiri kokoši. Dala mi je tudi čašo vina. Jedel sem in pil, nato odložil mošnjo in hotel oditi. Vprašala je: »Kam greš?« Rekel sem: »Nekam, kjer bom vsaj malo odgnal skrb iz srca.« Rekla je: »Ne odhajaj, sedi.« Sedel sem in rekla mi je: »Je tvoja ljubezen do mene res segla tako daleč, da si zame porabil vse premoženje in izgubil dlan? Kličem te za pričo, in Bog mi je priča, da te ne bom zapustila. Videl boš, da govorim resnico. Morda je Bog uslišal mojo prošnjo, naj se poročim s teboj.« Poslala je po priče in prišle so. Rekla jim je: »Zapišite mojo poroko s tem mladeničem in pričajte, da sem prejela poročno darilo.« Zapisali so mojo poroko z njo, nato pa je rekla: »Pričajte, da vse moje premoženje v tej skrinji in vsi moji sužnji in služabnice pripadajo temu mladeniču.« To so potrdili s svojim pričevanjem, jaz sem dar sprejel, oni pa so prejeli plačilo in odšli.

Nato me je prijela za roko, odpeljala do shrambe, odprla veliko skrinjo in rekla: »Poglej, kaj je v njej.« Pogledal sem in videl, da je polna robcev. Rekla je: »To je tvoj denar, ki sem ga prejemala od tebe. Vsakič, ko si mi dal robec s petdesetimi dinarji, sem ga zavila in položila v to skrinjo. Vzemi svoj denar, Bog ti ga je vrnil. Danes si spet premožen, toda zaradi mene te je doletela usoda, ob kateri si izgubil desnico. Ne morem ti povrniti tega; tudi če bi ti dala svojo dušo, bi bilo premalo. Ti si plemenitejši.« Nato je rekla: »Prevzemi svoj denar.« Prevzel sem ga, potem pa vse iz njene skrinje prenesel v svojo. Njeno premoženje sem združil s svojim denarjem, ki sem ji ga prej dajal. Srce se mi je razveselilo in skrb je izginila. Vstal sem, jo poljubil in se z njo opil. Rekla je: »V ljubezni do mene si žrtvoval vse premoženje in roko. Kako naj ti povrnem? Pri Bogu, tudi če bi iz ljubezni do tebe žrtvovala svojo dušo, bi bilo premalo. Nikoli ne bi izpolnila dolga, ki ga imam do tebe.«

Nato mi je z listino prepisala vse, kar je imela: oblačila, nakit in posesti. Ko sem ji povedal, kaj se mi je zgodilo, je tisto noč zaspala vsa zaskrbljena zame, jaz pa sem ostal z njo. Tako sva živela manj kakor mesec dni, ko jo je začela premagovati slabost in se ji je bolezen poslabšala. Minilo je komaj petdeset dni in odšla je med prebivalce onstranstva. Pripravil sem jo za pokop, jo položil v zemljo, dal zanjo večkrat prebrati ves Koran in v njen spomin razdelil veliko denarja v miloščino. Nato sem se vrnil z groba in ugotovil, da je zapustila veliko denarja, posesti in nepremičnin. Med njimi so bila tudi tista skladišča sezama, izmed katerih sem ti prodal vsebino enega. Ves ta čas nisem utegnil priti k tebi samo zato, ker sem prodajal blago iz preostalih skladišč, pa še zdaj nisem pobral vse kupnine. Prosim te, da ne zavrneš tega, kar ti bom rekel: ker sem jedel tvojo hrano, ti podarjam denar za sezam, ki ga hraniš pri sebi. To je torej razlog, da jem z levo roko.’ Rekel sem mu: ‘Izkazal si mi dobroto in me velikodušno obdaril.’ On pa je rekel: ‘Z menoj moraš odpotovati v moje kraje. Kupil sem namreč egiptovsko in aleksandrijsko blago. Bi me spremljal?’ Rekel sem: ‘Da.’ Dogovorila sva se za začetek meseca. Nato sem prodal vse, kar sem imel, za ta denar kupil trgovsko blago in z mladeničem odpotoval v te kraje, v vašo deželo. Mladenič je prodal svoje blago, namesto njega kupil blago iz vaših krajev in odšel v Egipt. Meni pa je bilo usojeno, da sem nocoj ostal tukaj in da me je v tujini doletelo, kar me je. Ali ni to, o kralj našega časa, bolj nenavadno od grbavčeve zgodbe?« Kralj je rekel: »Vse vas morajo obesiti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedemindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kitajski kralj rekel: ‘Vse vas morajo obesiti.’ Tedaj je upravitelj stopil pred kitajskega kralja in rekel: ‘Če mi dovoliš, ti bom povedal zgodbo, ki se mi je zgodila pred časom, še preden sem našel tega grbavca. Če bo bolj nenavadna od njegove, nam podari življenje.’ Kralj je rekel: ‘Povej, kar imaš povedati.’«