Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Aleksander Dvorogi na svojih potovanjih prišel med nebogljeno ljudstvo, ki ni imelo nobene posvetne dobrine. Grobove svojih mrtvih so izkopali pred vrati svojih domov ter jih ves čas negovali, pometali prah z njih, jih čistili in obiskovali ter ob njih častili vzvišenega Boga. Hranili so se le s travo in rastlinjem, ki je poganjalo iz zemlje. Aleksander Dvorogi je k njim poslal moža, da bi njihovega kralja poklical predse, vendar se ta ni odzval povabilu, temveč je rekel: »Ničesar ne potrebujem od njega.« Zato je Dvorogi sam odšel k njemu in ga vprašal: »Kako živite in kakšne so vaše razmere? Pri vas namreč ne vidim ne zlata ne srebra in ne najdem nobenega posvetnega razkošja.« Kralj mu je odgovoril: »Posvetnega razkošja se nihče ne more nasititi.« Aleksander ga je vprašal: »Zakaj ste izkopali grobove pred svojimi vrati?« Odgovoril je: »Da bi jih imeli vedno pred očmi. Ko jih gledamo, si znova prikličemo v spomin smrt in ne pozabimo na onstranstvo. Tako ljubezen do tega sveta izgine iz naših src in nas ne odvrača od čaščenja našega vzvišenega Gospoda.« Aleksander je vprašal: »Zakaj jeste travo?« Kralj je odvrnil: »Ker nočemo svojih trebuhov spremeniti v grobove živali in ker slast jedi ne seže dlje od grla.« Nato je iztegnil roko, vzel človeško lobanjo, jo položil pred Aleksandra in mu rekel: »O Dvorogi, ali veš, komu je pripadala?« »Ne,« je odgovoril. Kralj je dejal: »Pripadala je enemu izmed kraljev tega sveta. Zatiral je svoje podložnike, krivično ravnal z njimi in s šibkimi ter ves svoj čas porabljal za kopičenje minljivih posvetnih dobrin. Bog mu je vzel dušo in mu določil ogenj za bivališče. To pa je njegova lobanja.«

Nato je iztegnil roko, položil predenj še drugo lobanjo in ga vprašal: »Ali veš, čigava je ta?« »Ne,« je odgovoril. Kralj je dejal: »Tudi ta je pripadala enemu izmed zemeljskih kraljev. Do svojih podložnikov je bil pravičen in do prebivalcev svoje dežele in kraljestva usmiljen. Bog mu je vzel dušo, ga naselil v svojem raju in mu podelil visok položaj.« Položil je roko na Dvorogijevo glavo in rekel: »Kaj meniš, kateri od teh dveh glav bo podobna tvoja?« Dvorogi je bridko zajokal, ga stisnil k prsim in mu rekel: »Če bi se mi želel pridružiti, bi te imenoval za svojega vezirja in s teboj delil svoje kraljestvo.« Mož je odgovoril: »Nikakor, nikakor! Tega si ne želim.« Aleksander ga je vprašal: »Zakaj ne?« Odvrnil je: »Ker so vsi ljudje tvoji sovražniki zaradi bogastva in kraljevske oblasti, ki ti je bila dana, meni pa so prav vsi prijatelji, ker sem zadovoljen s tem, kar imam, in živim v uboštvu. Nimam namreč kraljestva, ne hlepim po tem svetu, ničesar ne iščem v njem in ničesar ne želim od njega. Premorem le zadovoljstvo s tem, kar imam.« Aleksander ga je stisnil k prsim, ga poljubil med očmi in odšel.