Zborovanje na Itaki

Besedilo

Zborovanje na Itaki

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, je ljubi Odisejev sin vstal s svojega ležišča, si nadel oblačila in si čez ramo obesil oster meč, na gladke noge pa si privezal lepe sandale ter stopil iz spalnice, po zunanjosti podoben bogu.

Brž je glasnim glasnikom ukazal, naj skličejo dolgolasé Ahajce na zbor. Glasniki so jih klicali in možje so se hitro zbirali. Ko so se zbrali in bili vsi skupaj, se je odpravil na zbor s bronasto sulico v roki, a ne sam: za njim sta šla dva urna psa.

Atena ga je oblila z božansko milino. Vsi ljudje so ga občudovali, ko je prihajal. Sedel je na očetov sedež in starci so mu odstopili prostor.

Tedaj je med njimi prvi spregovoril junak Ajgiptij, ki je bil že sključen od starosti in je vedel nešteto reči. Tudi njegov ljubi sin je namreč z bogovom podobnim Odisejem na votlih ladjah odšel v Ilion, bogat s konji, kopjanik Antif; njega je divji Kiklop ubil v prostorni votlini in si ga pripravil za poslednjo večerjo.

Imel je še tri druge sinove: eden se je družil s snubci, Evrinom, druga dva pa sta ves čas skrbela za očetovo posest. A kljub temu prvega ni pozabil, temveč je žaloval in trpel za njim.

S solzami v očeh je zaradi njega spregovoril in dejal: »Poslušajte me zdaj, Itačani, kaj vam bom povedal! Nikoli še nismo imeli ne zbora ne posveta, odkar je božanski Odisej odplul na votlih ladjah.

Kdo nas je torej zdaj tako sklical? Koga je doletela tolikšna potreba, bodisi med mladeniči bodisi med starejšimi možmi? Je morda slišal kakšno vest o vračanju vojske, ki bi nam jo lahko jasno povedal, ker jo je izvedel pred nami?

Ali pa želi razkriti in obravnavati kakšno drugo javno zadevo? Zdi se mi plemenit in koristen mož. O, ko bi mu Zevs uresničil dobro, po katerem hrepeni v svojem srcu!«

Tako je govoril in ljubi Odisejev sin se je razveselil ugodnih besed. Ni več dolgo sedel, temveč si je zaželel spregovoriti in stopil sredi zbora. Žezlo mu je položil v roko glasnik Pejzenor, mož modrih nasvetov.

Najprej se je obrnil k starcu in mu dejal: »Starec, ta mož ni daleč; kmalu boš sam spoznal, da sem jaz sklical ljudstvo, saj prav mene tare največja bolečina.

Nisem slišal nobene vesti o vračanju vojske, ki bi vam jo lahko jasno povedal, ker bi jo izvedel pred vami, niti ne želim razkriti ali obravnavati kake druge javne zadeve, temveč svojo lastno stisko, saj sta mojo hišo zadeli dve nesreči. Najprej sem izgubil plemenitega očeta, ki je nekoč med vami, tukaj zbranimi, kraljeval in bil blag kakor oče; zdaj pa me je doletela še veliko večja nesreča, ki bo kmalu vso hišo povsem razdejala in mi do kraja uničila premoženje.

Moji materi proti njeni volji nadlegujejo snubci, ljubi sinovi mož, ki so tukaj najuglednejši. Ti se ne upajo odpraviti v hišo njenega očeta Ikarija, da bi sam določil ženitne darove za hčer in jo dal tistemu, ki bi ga izbral in bi mu bil po volji. Namesto tega dan za dnem prihajajo v našo hišo, koljejo govedo, ovce in rejene koze, se gostijo in pijejo iskro vino brez vsake mere. Tako gre vse naše bogastvo v nič. Ni namreč moža, kakršen je bil Odisej, ki bi odvrnil pogubo od hiše.

Mi pa je nismo sposobni odvrniti; tudi v prihodnje bomo le bedni slabiči, nevešči boja. Resnično bi se jim uprl, ko bi le imel moč.

Kar se dogaja, ni več znosno; ni prav, da moja hiša tako propada. Tudi sami se zgrozite nad tem in se ozrite na druge ljudi, naše sosede, ki živijo okoli nas. Bojte se jeze bogov, da ne bi zaradi ogorčenja nad hudodelstvi obrnili nesreče proti vam.

Rotim vas pri olimpijskem Zevsu in pri Temidi, ki zbore mož razpušča in sklicuje: odnehajte, prijatelji, in pustite, da me samega bridka žalost izčrpava, razen če je moj plemeniti oče Odisej iz sovraštva storil kaj hudega Ahajcem z lepimi golenicami in se zdaj maščujete nad menoj ter mi iz sovraštva prizadevate zlo, ko spodbujate te ljudi. Zame bi bilo bolje, če bi mi vi sami požirali zaklade in živino.

Če bi jih pojedli vi, bi morda nekoč dobil povračilo, saj bi hodili po mestu in vas vztrajno nagovarjali, terjali svoje imetje, dokler ne bi bilo vse povrnjeno. Zdaj pa mi nalagate na srce bolečine, proti katerim ni pomoči.«

Tako je govoril v jezi in vrgel žezlo na tla, pri tem pa so mu privrele solze. Vse ljudstvo je prevzelo sočutje. Vsi drugi so molčali in nihče si ni drznil Telemahu odgovoriti z ostrimi besedami. Le Antinoj mu je odvrnil: »Telemah, bahavi govornik, neukrotljivi srboritež, kaj si povedal, da nas tako sramotiš! Rad bi nam naprtil krivdo.

A zate niso krivi ahajski snubci, temveč tvoja ljuba mati, ki ji ni para v zvijačah. Že tretje leto je, kmalu bo četrto, odkar vara srca Ahajcev v njihovih prsih.

Vsem daje upanje in vsakemu posebej obljublja, ko mu pošilja sporočila, v mislih pa snuje nekaj drugega. Tudi tole novo prevaro si je zamislila v srcu: v dvorani je postavila velike statve in tkala tanko, široko tkanino. Nato nam je takoj rekla: ‘Mladeniči, moji snubci, ker je božanski Odisej umrl, počakajte, čeprav se vam mudi z mojo poroko, dokler tega prta ne dokončam, da mi preja ne bi šla zaman v nič. Junaku Laertu tkem mrtvaški prt za čas, ko ga pogubna usoda bridke smrti položi v grob, da me katera od Ahajk med ljudstvom ne bi grajala,

če bi mož, ki si je pridobil toliko bogastva, ležal brez mrtvaškega prta.’ Tako je rekla in naše ponosno srce se je dalo prepričati. Potem je podnevi tkala veliko tkanino, ponoči pa jo je razdirala, ko si je pristavila bakle.

Tako je tri leta s svojo zvijačo ostala neopažena in zavajala Ahajce. Ko pa je prišlo četrto leto in so se zvrstili letni časi, nam je to povedala ena od služabnic, ki je vse dobro vedela, in zalotili smo jo, ko je razdirala krasno tkanino.

Tako jo je proti svoji volji morala dokončati. Tebi pa snubci odgovarjamo takole, da boš vedel v svojem srcu in da bodo vedeli vsi Ahajci: pošlji mater od doma in ji ukaži, naj se poroči s tistim, ki ga bo določil njen oče in bo všeč tudi njej.

Če pa bo še dolgo mučila ahajske sinove, zanašajoč se v srcu na darove, s katerimi jo je Atena tako bogato obdarila — na spretnost za prelepa ročna dela, plemenit razum in zvijačnost, o kakršni nismo slišali niti pri kateri od davnih žena, ki so nekoč živele, lepo spletenih Ahajk, Tiro, Alkmeni in lepo ovenčani Mikeni —, saj nobena od njih ni poznala takih domislic kakor Penelopa, potem je treba reči, da tokrat ni premislila prav.

Tako dolgo bodo namreč požirali tvoje premoženje in imetje, dokler bo vztrajala pri tem namenu, ki ji ga zdaj bogovi polagajo v srce. Zase si pridobiva veliko slavo, tebi pa bo ostalo žalovanje za velikim bogastvom.

Mi se ne bomo prej vrnili ne k svojim opravilom ne drugam, dokler se ne poroči s tistim Ahajcem, ki si ga bo izbrala.« Razumni Telemah pa mu je odgovoril: »Antinoj, nikakor ne morem proti njeni volji iz hiše pregnati žene, ki me je rodila in vzgojila. Moj oče je nekje drugje na svetu, živ ali mrtev; veliko bi moral povrniti Ikariju, če bi sam prostovoljno poslal mater proč.

Njen oče bi me namreč kaznoval, druge nesreče pa bi mi naložilo božanstvo, saj bi mati priklicala strašne Erinije, ko bi odhajala iz hiše, in ljudje bi me obsojali. Zato ji tega nikoli ne bom ukazal.

Če pa se vam samim v srcu kaj prebuja ogorčenje, pojdite iz moje hiše in si prirejajte druge gostije, jejte svoje imetje in se izmenjujte po svojih domovih.

Če pa se vam zdi to koristneje in bolje, da brez povračila uničujete premoženje enega samega moža, ga kar požirajte! Jaz pa bom klical večno živeče bogove, da bi Zevs nekoč dal povračilo za vaša dejanja.

Tedaj bi v tej hiši pomrli, ne da bi vas kdo maščeval.« Tako je dejal Telemah in daljnovidni Zevs mu je poslal dva orla, da sta z vrha gore poletela visoko nad njimi.

Sprva sta letela z vetrom, blizu drug drugega, z razpetimi krili. Ko pa sta prispela nad sredo glasnega zbora, sta tam zakrožila in zamahnila z gostim perjem, pogledala na glave vseh in napovedala pogubo. S kremplji sta si razpraskala lica in vratove, nato pa šinila na desno čez njihove hiše in mesto.

Ljudje so ostrmeli nad pticama, ki so ju videli na lastne oči, in v srcu premlevali, kaj se bo zgodilo. Tedaj je med njimi spregovoril tudi stari junak Haliters, Mastorjev sin, ki je med vrstniki edini izstopal po poznavanju ptic in razlagi znamenj. Dobro jim je želel in jih nagovoril: »Poslušajte me zdaj, Itačani, kaj vam bom povedal! Predvsem snubcem namenjam te besede in jih opozarjam: proti njim se vali velika nesreča. Odisej namreč ne bo več dolgo daleč od svojih dragih; najbrž je že blizu in vsem tem možem pripravlja smrt in pogubo. Nesreča bo zadela tudi mnoge druge med nami, ki živimo na jasno vidni Itaki. Zato še pravočasno premislimo, kako bi jih ustavili; tudi sami naj odnehajo, saj bo to zanje takoj bolje.

Ne prerokujem kot neizkušen človek, temveč kot dober poznavalec. Pravim namreč, da se je tudi njemu izpolnilo vse, kar sem mu napovedal, ko so se proti Ilionu odpravljali Argivci in je z njimi odšel premeteni Odisej.

Rekel sem, da bo pretrpel mnogo nesreč, izgubil vse tovariše in se v dvajsetem letu, vsem nepoznan, vrnil domov. Zdaj se vse to izpolnjuje.«

Odgovoril mu je Evrimah, Polibov sin: »Starec, pojdi zdaj domov in prerokuj svojim otrokom, da jih kdaj pozneje ne zadene kaj hudega! Ta znamenja znam jaz razložiti mnogo bolje od tebe.

Mnogo ptic leta pod sončnimi žarki, pa ne prinašajo vse znamenj. Odisej pa je daleč proč poginil; ko bi bil tudi ti umrl z njim! Potem ne bi toliko govoril svojih prerokb in ne bi tako podžigal jeznega Telemaha, v pričakovanju, da ti bo kaj podaril za tvojo hišo.

Nekaj pa ti povem in to se bo tudi izpolnilo: če boš, ki poznaš toliko starih reči, mlajšega moža s svojimi besedami zapeljeval in ga spodbujal k jezi, bo najprej njemu samemu še huje, pa vendar zaradi tega ne bo mogel ničesar doseči; tebi, starec, pa bomo naložili globo, ki jo boš plačeval z bridkostjo v srcu in ti bo povzročila hudo bolečino.

Telemahu pa bom sam svetoval pred vsemi: naj materi ukaže, da se vrne v hišo svojega očeta. Tam bodo pripravili poroko in določili ženitne darove, zelo bogate, kakor se spodobi za ljubo hčer.

Mislim namreč, da ahajski sinovi ne bodo prej prenehali z nadležnim snubljenjem, saj se vendar nikogar ne bojimo, niti Telemaha, čeprav toliko govori, niti se ne menimo za prerokbo, ki jo ti, starec, razglašaš zaman in nam postajaš še bolj zoprn.

Premoženje bo spet nesrečno požrto in nikoli povrnjeno, dokler bo ona Ahajcem odlagala svojo poroko. Mi pa dan za dnem čakamo in se zaradi njenih odlik prepiramo, ne pa hodimo k drugim ženam, s katerimi bi se vsak od nas lahko primerno poročil.«

Razumni Telemah mu je odgovoril: »Evrimah in vsi drugi ponosni snubci, glede tega vas ne bom več prosil niti vam govoril, saj zdaj to vedo bogovi in vsi Ahajci.

Dajte pa mi hitro ladjo in dvajset tovarišev, ki bodo z menoj opravili pot tja in nazaj. Odšel bom namreč v Šparto in peščeni Pilos poizvedovat o vrnitvi očeta, ki je že tako dolgo odsoten, če mi bo kaj povedal kdo od smrtnikov ali bom slišal glas od Zevsa, ki najbolj raznaša novice med ljudmi. Če izvem, da je oče živ in se vrača, bom, čeprav izčrpan, potrpel še eno leto; če pa izvem, da je mrtev in ga ni več, se bom vrnil v ljubo domovino, mu nasul gomilo in opravil pogrebne obrede z vsem razkošjem, kakor se spodobi, mater pa dal v zakon možu.«

Ko je to povedal, je sedel, med njimi pa je vstal Mentor, ki je bil tovariš brezgrajnega Odiseja. Ko je Odisej odplul, mu je zaupal vso hišo in naročil, naj ubogajo starca, ta pa naj vse skrbno varuje. Dobro jim je želel in jih nagovoril: »Poslušajte me zdaj, Itačani, kaj vam bom povedal! Naj noben kralj z žezlom ne bo več dobrohoten, blag in prijazen, naj v srcu ne pozna pravičnosti, temveč naj bo vedno trd in naj počenja hudobije, saj se nihče več ne spominja božanskega Odiseja med ljudstvom, ki mu je vladal in mu bil blag kakor oče.

A ponosnim snubcem niti ne zamerim, da nasilno ravnajo in v srcu kujejo hudobije. S svojimi glavami namreč tvegajo, ko nasilno požirajo Odisejevo hišo in trdijo, da se ne bo več vrnil.

Zdaj pa se jezím na preostalo ljudstvo, ker vsi sedite molče in snubcev ne grajate z besedami, ne ustavite jih, čeprav jih je malo, vas pa veliko.«

Odgovoril mu je Lejokrit, Evenorjev sin: »Mentor, predrznež z zmedeno pametjo, kaj si rekel, ko jih spodbujaš, naj nas ustavijo! Težko bi se tudi številnejši možje bojevali z nami za gostijo.

Če bi se namreč sam itaški Odisej vrnil in bi hotel v srcu ponosne snubce, ki se gostijo v njegovi hiši, pregnati iz dvorane, se njegova žena ne bi razveselila njegove vrnitve, čeprav tako hrepeni po njem, temveč bi ga tam doletela sramotna smrt, če bi se bojeval s številnejšimi. Tvoje besede niso bile primerne.

Zdaj pa se, ljudje, razidite vsak k svojemu delu, njemu pa bosta pri poti pomagala Mentor in Haliters, ki sta že od nekdaj prijatelja njegovega očeta.

Vendar mislim, da bo še dolgo ostal doma in poslušal novice na Itaki, na to pot pa nikoli ne bo odšel.« Tako je govoril in brž razpustil zbor.

Ljudje so se razšli vsak proti svojemu domu, snubci pa so odšli v hišo božanskega Odiseja. Telemah se je umaknil na morsko obalo, si umil roke v sivem morju in molil k Ateni: »Usliši me, božanstvo, ki si včeraj prišlo v našo hišo in mi velelo, naj z ladjo čez megleno morje odidem poizvedovat o vrnitvi očeta, ki je že dolgo odsoten! Ahajci mi vse to preprečujejo, še zlasti snubci v svoji zlobni objestnosti.«

Tako je molil in Atena je prišla k njemu, po postavi in glasu podobna Mentorju, ter ga nagovorila s krilatimi besedami: »Telemah, tudi v prihodnje ne boš ne strahopeten ne nespameten, če je res v tebi žlahtna moč tvojega očeta, ki je znal izpolniti tako dejanje kakor besedo. Potem tvoja pot ne bo ne zaman ne nedokončana.

Če pa nisi njegov in Penelopin sin, ne pričakujem, da boš dosegel, kar nameravaš. Malo sinov je namreč enakih svojim očetom; večina jih je slabših, le redki boljši od očeta.

Ker pa tudi v prihodnje ne boš ne strahopeten ne nespameten in te Odisejeva preudarnost ni povsem zapustila, lahko upaš, da boš svoje namere izpeljal.

Zato pusti zdaj načrte in misli nespametnih snubcev, saj niso ne razumni ne pravični. Ne vedo, da sta jim smrt in črna poguba že blizu in da bodo vsi umrli istega dne.

Pot, ki si jo želiš, se ne bo več dolgo odlagala. Tak prijatelj tvojega očeta sem namreč jaz, da ti bom pripravil hitro ladjo in te tudi sam spremljal.

Ti pa se vrni domov in se druži s snubci, pripravi živež in vse spravi v posode: vino v amfore, ječmenovo moko, moč mož, pa v trpežne usnjene vreče. Jaz bom med ljudstvom hitro zbral prostovoljne tovariše. Veliko ladij je na Itaki, ki jo obdaja morje, novih in starih; med njimi bom izbral zate najboljšo, nato jo bomo hitro opremili in spustili na široko morje.«

Tako je dejala Atena, Zevsova hči. Telemah ni več dolgo odlašal, ko je slišal glas božanstva. Odšel je proti hiši, s srcem polnim žalosti, in našel ponosne snubce v dvorani; na dvorišču so odirali koze in smodili rejene svinje.

Antinoj mu je smeje stopil naravnost naproti, ga prijel za roko in ga poklical po imenu: »Telemah, bahavi govornik, neukrotljivi srboritež, naj ti v prsih ne rojijo več zla dejanja in besede, temveč z menoj jej in pij kakor prej!

Ahajci ti bodo vse to izpolnili: dali ti bodo ladjo in izbrane veslače, da boš čim prej prispel v sveti Pilos po novice o svojem slavnem očetu.«

Razumni Telemah pa mu je odgovoril: »Antinoj, nikakor ne morem med vami objestneži molče gostiti se in se brezskrbno veseliti.

Mar ni dovolj, da ste že prej požrli toliko mojega dragocenega imetja, snubci, ko sem bil še otrok? Zdaj pa sem odrasel, poslušam besede drugih in razumem, v meni pa raste pogum. Poskusil bom nad vas priklicati pogubno smrt, bodisi da odidem v Pilos bodisi tukaj, v tej deželi.

Odšel bom in pot, o kateri govorim, ne bo zaman, pa čeprav kot potnik; saj nimam ne svoje ladje ne veslačev. Tako se vam je pač zdelo koristneje.«

Tako je dejal in svojo roko zlahka iztrgal iz Antinojeve. Snubci so po hiši pripravljali gostijo, se mu posmehovali in ga zbadali z besedami.

Eden od objestnih mladeničev je govoril takole: »Telemah nam res pripravlja smrt! Morda bo pripeljal pomočnike iz peščenega Pilosa ali celo iz Šparte, saj si tega tako silno želi. Ali pa namerava v Efiro, v deželo rodovitnih polj, da bi od tam prinesel smrtonosne strupe, jih vrgel v mešalno posodo in nas vse pobil.«

Drug objesten mladenič pa je govoril: »Kdo ve, ali ne bo tudi sam odplul na votli ladji in daleč od svojih dragih med tavanjem poginil kakor Odisej?

Tako bi nam naložil še več opravka: razdeliti bi si morali vse njegovo imetje, hišo pa prepustiti njegovi materi in tistemu, ki bi se z njo poročil.«

Tako so govorili, on pa se je spustil v očetovo visoko obokano in prostorno shrambo, kjer sta ležala zlato in bron v skladih, oblačila v skrinjah in obilje dišečega olja. Tam so stali tudi vrči starega, sladko pitnega vina, v katerih je bila čista božanska pijača, postavljeni v vrsto ob steni, če bi se Odisej kdaj vrnil domov po tolikih prestanih mukah.

Zapirala so jo trdno sestavljena dvokrilna vrata. Noč in dan je bila tam oskrbnica, ki je z veliko razumnostjo varovala vse, Evrikleja, hči Opa, Pejzenorjevega sina.

Telemah jo je poklical v shrambo in ji dejal: »Dojilja, natoči mi v amfore sladkega vina, najboljšega za tistim, ki ga hraniš za nesrečnega moža v upanju, da bi se od kod vrnil, bogorojeni Odisej, potem ko bi ušel smrti in pogubi.

Napolni jih dvanajst in vse zapri s pokrovi. V dobro sešite usnjene vreče mi nasuj ječmenove moke; dvajset mer naj bo te mlete ječmenove hrane.

Le ti sama vedi za to; vse naj bo pripravljeno na enem mestu. Zvečer bom prišel ponjo, ko bo mati odšla v zgornje prostore in se odpravljala spat.

Grem namreč v Šparto in peščeni Pilos poizvedovat o vrnitvi ljubega očeta, da bi morda kaj slišal.« Tako je dejal, ljuba dojilja Evrikleja pa je zajokala in ga v žalosti nagovorila s krilatimi besedami: »Zakaj ti je, ljubi otrok, taka misel prišla na pamet? Kam želiš po širnem svetu, ti, moj ljubi edinec? Saj je daleč od domovine umrl bogorojeni Odisej med tujim ljudstvom.

Brž ko odideš, bodo ti za tvojim hrbtom skovali zlo, da bi te z zvijačo pogubili, sami pa si razdelili vse to. Ostani vendar tukaj in varuj svoje imetje; ni treba, da trpiš in tavaš po nerodovitnem morju.«

Razumni Telemah ji je odgovoril: »Pogum, dojilja, saj ta načrt ni nastal brez božanstva. Toda prisezi, da tega ne boš povedala moji ljubi materi, preden ne mine enajst ali dvanajst dni, razen če bi me sama pogrešila in izvedela, da sem odšel, da si v joku ne bi kazila lepega telesa.«

Tako je dejal in starka je prisegla veliko prisego pri bogovih. Ko je izrekla in dokončala prisego, mu je takoj natočila vina v amfore in nasula ječmenove moke v dobro sešite usnjene vreče.

Telemah pa se je vrnil v dvorano in se družil s snubci. Tedaj se je domislila novega načrta boginja, svetlooka Atena. V Telemahovi podobi je hodila povsod po mestu, stopala k vsakemu možu in ga nagovarjala, naj se zvečer zberejo pri hitri ladji.

Nato je slavnega Noemona, Fronijevega sina, prosila za hitro ladjo in ji jo je rade volje obljubil. Sonce je zašlo in vse ulice so se pogreznile v senco. Tedaj je hitro ladjo zvlekla v morje in vanjo naložila vso opremo, ki jo nosijo ladje z dobrimi veslaškimi klopmi.

Ustavila jo je ob robu pristanišča in okoli nje so se zbrali vrli tovariši; boginja je spodbujala vsakega posebej. Tedaj se je svetlooka Atena domislila še nečesa.

Odšla je v hišo božanskega Odiseja in tam na snubce izlila sladek spanec, jih med pitjem omamljala in jim izbijala čaše iz rok.

Odpravili so se spat po mestu in niso več dolgo sedeli, saj jim je spanec legel na veke. Svetlooka Atena pa je nagovorila Telemaha, potem ko ga je poklicala iz lepo zgrajene dvorane, po postavi in glasu podobna Mentorju: »Telemah, tvoji tovariši z lepimi golenicami že sedijo pri veslih in čakajo, da se odpraviš. Pojdiva, ne odlašajva več dolgo s potjo!«

Tako je rekla in Palada Atena je hitro stopila naprej, on pa je šel po sledeh boginje. Ko sta prišla do ladje in morja, sta na obali našla dolgolasé tovariše.

Tedaj jih je nagovoril krepki Telemah: »Pridite, prijatelji, prinesimo živež! Vse je že zbrano v hiši. Mati o tem ničesar ne ve, niti druge služabnice; le ena sama je slišala moj načrt.«

Tako je rekel in šel naprej, oni pa so mu sledili. Vse so prinesli in naložili na ladjo z dobrimi veslaškimi klopmi, kakor jim je naročil ljubi Odisejev sin.

Telemah se je vkrcal na ladjo, pred njim pa Atena, ki je sedla na krmo; tik ob njej je sedel Telemah. Možje so odvezali krmne vrvi, se tudi sami vkrcali in sedli na veslaške klopi.

Svetlooka Atena jim je poslala ugoden veter, siloviti Zefir, ki je šumel nad vinsko temnim morjem. Telemah je spodbudil tovariše in jim ukazal, naj se lotijo vrvja; ubogali so njegov poziv.

Dvignili so jelov jambor in ga postavili v vdolbino prečnega trama ter ga pritrdili s sprednjimi vrvmi, nato pa z dobro spletenimi govejimi jermeni razpeli bela jadra.

Veter je napel jadro na sredi, okoli ladijskega premca pa je glasno šumel temni val, ko je ladja plula. Drvela je čez valove in si utirala pot.

Ko so po hitri črni ladji pritrdili vrvje, so postavili mešalne posode, do roba polne vina, in opravljali pitne daritve nesmrtnim, večno živim bogovom, med vsemi pa najbolj svetlooki Zevsovi hčeri.

Vso noč in še ob zori je ladja rezala svojo pot.