Drevesi večne ljubezni

Besedilo

Drevesi večne ljubezni

Han Ping, dvorjan kralja Kanga iz države Song, je imel ženo iz rodbine He, ki je bila tako lepa, da mu jo je kralj vzel. Han Ping mu je to zameril, zato ga je kralj vrgel v ječo in obsodil na prisilno delo pri mestnem obzidju. Žena mu je skrivaj poslala pismo, v katerem je svoje misli prikrila s temi besedami: »Dež pada brez prestanka, reka je narasla in voda je globoka, sonce vzhaja prav sredi srca.« Kmalu zatem je kralj dobil pismo v roke in ga pokazal svojim spremljevalcem, a nihče ni razumel njegovega pomena. Dvorjan Su He pa je dejal: »Dež pada brez prestanka pomeni, da jo razjedata žalost in hrepenenje. Reka je narasla in voda je globoka pomeni, da ne moreta drug k drugemu. Sonce vzhaja prav sredi srca pa pomeni, da je v srcu sklenila umreti.« Kmalu nato si je Han Ping vzel življenje. Njegova žena je skrivaj pustila, da ji je obleka preperela. Ko se je kralj z njo povzpel na visoko ploščad, se je vrgla z nje. Spremljevalci so jo skušali zgrabiti, a se jim je blago raztrgalo v rokah in padla je v smrt. Za pasom je pustila poslovilno pismo: »Kralj si želi, da živim, jaz pa si želim smrti. Prosim, naj moje posmrtne ostanke izroči Han Pingu, da bova pokopana skupaj.« Kralj se je razjezil in ji ni ustregel. Vaščanom je ukazal, naj jo pokopljejo tako, da si bosta grobova stala nasproti. Rekel je: »Če se vidva, mož in žena, res tako neizmerno ljubita in lahko združita svoja grobova, vaju ne bom oviral.« Že čez noč je ob obeh grobovih pognala po ena katalpa. V desetih dneh sta bili njuni debli že tako debeli, da ju je človek komaj objel. Upognili sta se drugo k drugemu, spodaj so se jima prepletle korenine, zgoraj pa veje. Priletel je tudi par mandarink, samec in samica, ki sta se nenehno zadrževala na drevesih in jih ne zjutraj ne zvečer nista zapuščala. S prepletenima vratovoma sta otožno klicala in njuni glasovi so ljudem segali v srce. Prebivalci države Song so sočustvovali z zakoncema in drevesi poimenovali »drevesi hrepenenja«. Od tod izvira to ime. Ljudje na jugu pravijo, da sta bili ptici duši Han Pinga in njegove žene. V Suiyangu še danes stoji Han Pingovo obzidano mesto in pesmi o njem so se ohranile vse do današnjih dni.