Prevod

»Poslušaj!« je rekel Levi vol. »Ali ne slišiš, da prihajajo prijatelji?« Desni vol je dvignil glavo iz trave in si najprej vzel čas, da je odgnal muho, kajti nobenega od bratov ni bilo mogoče priganjati. »Nobenih korakov ne slišim,« je rekel.

»Perutim moraš prisluhniti, ne nogam,« je rekel Levi vol, »pa tudi glasovom.« Še ko je govoril, je iz jasnega zraka nad njima pripla­val nežen »titi-liti-liti-li«, kakor da bi se neka ptica smejala od sreče. Na nebu ni bilo niti oblačka in travnik je prekrivalo na tisoče in tisoče zelenih travnih bilk, vsaka tako drobna in nežna, a vse skupaj so prebivalcem kmečkega dvorišča tkale prelepo preprogo pod nogami in jim po zimski hrani iz sena in zrnja ponujale sladko, sočno pašo. Resnično je bil dan, ko bi se človek na ves glas zasmejal od veselja. Jelševe mačice so plapolale in poplesavale v pomladnem vetriču, najmanjše in najbolj plašne vrbove mačice pa so lezle iz svojih drobnih rjavih hišic na vejah, da bi rasle na soncu.

»Titi-liti-liti-li! Titi-liti-liti-li!« Tokrat je bilo glasneje in razločneje kakor prej. »Lastovke!« sta vola vzkliknila drug drugemu. Nato sta iztegnila močna vratova in zatrobila konjema, ki sta na sosednji njivi vlekla plug: »Lastovke prihajajo!«

Brž ko sta konja prišla do konca brazde in sta si lahko za hip odpočila, sta stresla z glavama in veselo zarezgetala. Nato sta se ozrla h kmetu in si zaželela, da bi znal dovolj jezika kmečkega dvorišča, da bi razumel, kaj mu hočeta povedati. Vedela sta, da bi bil vesel novice o vrnitvi njunih prijateljic, saj sta ga nekoč videla pobrati mlado lastovko in jo odnesti na varnejše mesto.

»Titi-liti-liti-li!« Nebo nad njihovimi glavami je nenadoma potemnelo, zašumelo je od množice peruti, oglasilo se je žvrgolenje in smejanje nežnih glasov — in lastovke so bile tu. Posedle so po slemenu velikega skednja, počivale, kramljale in poslušale vse novice.

Tam so bili tudi golobi, ki so se sprehajali gor in dol po poševni strehi in si grulili o preprostih rečeh vsakdanjega življenja. Saj veste, golobi ostanejo doma vso zimo, zato je vrnitev njihovih sosed, lastovk, zanje velika sprememba. Trdno prijateljstvo jih veže, čeprav živijo tako različno. Še noben golob si ni želel postati lastovka, tudi če bi bilo to mogoče, pa vendar imajo okrogli, mirni, sivo-beli golobi neizmerno radi urne lastovke, in srečen je golobček, ki mu uspe lastovko pregovoriti, da mu pripoveduje zgodbe o širnem svetu.

»Kako lepo je biti doma, doma, doma!« je zapela neka lastovka. »Še nikoli se s krempeljčki nisem oprijela tako udobnega slemena, kot je tole.« »Grem pogledat svoje staro gnezdo,« je rekla mlada lastovica in nenadoma švignila pod napušč.

»Mislim, da grem še jaz,« je rekel mlad lastovičji samec in se pognal s svojega počivališča. Bil je čeden fantič z bleščečo temnomodro glavo in hrbtom, dolgim viličastim repom, ki je na spodnji strani kazal belo progo, z jopičem bogate rumenkasto rjave barve in temnomodrim ovratnikom, vse iz najlepšega perja. Ljubil je mlado lastovico, za katero je poletel, in hotel ji je to povedati.

»Tam je gnezdo, v katerem sem se izvalila,« je rekla. »Bi si mislil, da sem se nekoč gnetla v njem s petimi brati in sestrami? Pa prav udobno gnezdo je bilo, preden so ga načeli zimski vetrovi in sneg. Le kako bi bilo spet biti goliček?« Stisnila se je v staro gnezdo, tako da je čez rob videl le njen viličasti rep in ljubko glavico. Njen jopič je bil povsem skrit in edino svetlo perje, ki ga je bilo videti, je bilo rdečkasto rumeno perje na grlu in obrazu; ni bilo tako živo obarvano kot njegovo, a zanj je bila vseeno prelepa. Ljubil je vsako peresce na njenem telesu.

»Nočem, da bi bila spet goliček,« je vzkliknil. »Hočem, da mi pomagaš urediti dom pod napuščem, ljubko gnezdece iz blata in slame, v katerem boš lahko počivala, kakor počivaš zdaj, jaz pa ti bom nosil hrano. Ali boš?«

»Bom!« je vzkliknila. »Titi-liti-liti-li! O, titi-liti-liti-li!« In poletela je visoko v modro nebo, on pa za njo, žvrgoleč in prepevajoč.

»Kam pa gresta ta dva mlada?« je rekel starejši lastovičji samec. »Človek bi si mislil, da sta za danes že dovolj letela, ne da bi še za zabavo krožila naokrog.«

»Se ne spominjaš dni, ko si bil mlad?« je rekla lastovka ob njem. »Ko sem bil mlad?« je odgovoril. »Draga moja, saj sem še zdaj mlad. Spomladi bom vedno mlad. Star ne bom nikoli, razen kadar bom menjal perje.«

Prav tedaj je po strehi pridrobencljala golobja družina in pri vsakem koraku pozibavala z glavami. »Tako veseli smo, da vas spet vidimo,« je rekel oče. »Dolgo, mrzlo zimo smo imeli in pogosto smo mislili na vas.«

»Zelo mrzlo zimo,« je zagrulila njegova okrogla ženička. »Povej mi zgodbo,« je rekel mlad golob, njun sin. »Tiho, tiho,« je rekel oče golob. »To je najin sin,« je dodal, »to pa njegova sestra. Zdi se nama, da sta prav čeden par. Iz najine zadnje zalege sta, veste.«

»Povej nama zgodbo,« je spet rekel mladi golob. »Tiho, ljubček. Lastovke ne smeš nadlegovati,« je rekla njegova mati. »Tako rada imata zgodbe,« je zagrulila, »in slišala sta, da je vaš rod veliko po svetu.«

»Ampak jaz hočem, da nama pove zgodbo,« je rekel mladi golob. »Saj bi jo lahko.« Lastovičjemu samcu je bilo ob tem zelo neprijetno, saj je videl, da sta otroka slabo vzgojena, in prav takrat se mu ni ljubilo pripovedovati zgodb.

»Morda bi rada slišala kaj o našem potovanju na jug,« je rekel. »Lansko jesen, ko so se med zelenimi javorjevimi listi začeli kazati rdeči in rumeni, nas je zamikalo, da bi odleteli. Vreme je bilo še precej toplo in gozdne ptice so bile še tu, toda kadar nas zamika poleteti na jug, se vselej začnemo pripravljati.«

»Mene nikoli ne zamika poleteti na jug,« je rekel mladi golob. »Ne vem, zakaj bi vas.« »Zato, ker sem jaz lastovka, ti pa domač golob. Pogovarjali smo se o tem in nekega dne smo bili pripravljeni na odhod. Vsi smo imeli novo perje in počutili smo se močne in zdrave. Odpravili smo se skupaj, toda mlade ptice in njihove matere niso mogle dohajati drugih, zato smo odleteli naprej.«

»Naprej pred kom?« je rekel mladi golob, ki si je urejal perje, namesto da bi poslušal. »Pred materami in njihovimi mladiči. Leteli smo nad kmetijami, kjer so živeli golobi, kakršen si ti; nad rekami, kjer so se ob bregovih hranile divje race; in nad mesti, kjer so množice dečkov in deklic hodile v velike stavbe, vrh teh stavb pa so veliki zvonovi peli: ›Bim bam, bim bam, bim bam.‹«

»Meni se pa to ne zdi prav lepa pesem,« je rekel mladi golob. »Tiho,« je rekla njegova mati, »lastovke ne smeš prekinjati.« »Nazadnje smo prileteli do velikega jezera,« je nadaljeval lastovičji samec. »Tako veliko je bilo, da kmalu potem, ko smo poleteli čezenj, ni bilo nikjer več videti kopnega in oči nam niso mogle povedati, v katero smer naj letimo. Kar nadaljevali smo, kakor morajo ptice v takih krajih, in leteli, kamor nam je veleval občutek, ne da bi se ustavljali in spraševali, zakaj, ali se čudili, ali smo na pravi poti. Seveda se lastovke nikoli ne ustavljamo, da bi jedle, saj si hrano lovimo kar med letom, včasih pa smo se vendarle ustavili, da bi si odpočili. Takoj ko smo preleteli veliko jezero, smo sedli. Takrat se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega in prav to je zgodba, ki sem jo hotel povedati.«

»O!« sta rekla mladi golob in njegova sestra. »Kako razburljivo! Ampak počakaj čisto malo, da pokukava čez rob strehe in pogledava, kaj počne kmet.« In še preden je kdo utegnil kaj reči, sta že oddrobencljala gledat.

Ptice, ki so bile tam, pravijo, da je bil lastovičji samec videti pošteno nejevoljen, in gotovo mu tega nihče ne bi mogel zameriti. »Morate jima oprostiti,« je zagrulila njuna mati. »Pravzaprav sta komaj kaj več kot golička in nikakor se ne morem pripraviti do tega, da bi bila stroga z njima. Prepričana sem, da nista hotela biti nevljudna.«

»Seveda, seveda,« je rekel lastovičji samec. »Jaz bom oprostil njima, vi pa morate oprostiti meni. Preden sonce zaide, bi rad obiskal še nekaj starih prijateljev. Lep popoldan!« In švignil je stran.

Mlada goloba sta pridrobencljala nazaj in med hojo pozibavala z glavama. »O, kje pa je lastovka?« sta vzkliknila. »Zakaj je odšel? Pa ravno sredi najzanimivejšega dela zgodbe! Ne razumeva, zakaj so vsi tako neprijazni. Do naju niso nikoli tako prijazni kakor do drugih mladih golobov.«

»Tiho,« je rekla njuna mati. »Tako ne smeta govoriti. Odletita po kaj za pod zob, za preostanek zgodbe pa se ne menita.« Ko sta odšla, je rekla možu: »Le ali sta prizadela lastovko? Ampak saj sta še tako mlada, komaj kaj več kot golička.«

Pozabila je, da morajo biti že golički obzirni do drugih in da iz nobenega goloba nikoli nič ne bo, če ne začne prav ravnati že kot goliček.