Prevod

Ovce so preprosta in dobrosrčna družina in med vsemi prebivalci kmetije ni nikogar, ki bi bil bolj priljubljen od njih. Vse poletje se potikajo po travnikih, smukajo svežo, sladko travo in opoldne počivajo v senci dreves, ko pa pride mraz, jih priženejo na dvorišče in se naselijo v dolgem, nizkem ovčjem hlevu.

Takrat je vedno veselo. Konji globoko dihajo in od veselja stresajo z glavami, Krave si pravijo: »Lepo, da so se Ovce vrnile,« in celo Voli premaknejo prežvek v gobcu ter se čez pleča dolgo ozirajo za volnatimi prišleki. Pa ne zato, ker bi Ovce lahko kako poskrbele, da bi bilo njihovim sosedom toplo ali da bi bili siti. Le zato, ker so krotkega rodu in prijazne v vsem, kar rečejo; saj veste, kadar je kdo vedno prijazen, so drugi veseli že samo tega, da ga vidijo in ga imajo ob sebi.

Ko potem zavejejo mrzli marčevski vetrovi, dobri kmet prinese v ovčji hlev še več rumene slame in poskrbi, da je v njem toplo in udobno. Če je kakšna deska polomljena in skoznjo piha, jo popravi, da mraz ne more več noter. V tem času se tudi Konji in Govedo med jedjo pogosto ustavijo in prisluhnejo. Celo Prašiči, ki se sicer ne menijo kaj dosti za svoje sosede, rijejo po kotih najbliže ovčjemu hlevu in napenjajo ušesa.

Nekega pustega jutra zaslišijo slabotno blejanje in vedo, da je na svet prišlo prvo Jagnje. Potem pa iz dneva v dan slišijo več nežnih glasov, saj se čredi pridružujejo nova Jagnjeta. Kako nenavadna bitjeca so Jagnjeta, ko se skotijo — tako šibka in nerodna! Komaj stojijo sama in se opotekajo ter majavo stopicajo po majhnih prostorih ali ogradah, kjer bivajo z materami. Kar predstavljajte si, kako težko se mora biti naučiti obvladovati štiri noge hkrati!

Nekaj pa se vendarle naučijo zelo hitro: jesti. Lačna bitjeca so, in nič čudnega, saj morajo še veliko zrasti, vsa hrana, iz katere bodo nastali čvrsti životki in lepa dolga volna, pa mora skozi njihova usta in po grlu v želodce. Prav čudovito je pomisliti, da Krava jé travo in se ta spremeni v dlako, ki jo greje, Gos jé travo in ji zraste perje, Ovca pa jé travo in ji zraste volna. Pa vendar je tako in nihče na svetu ne zna povedati, zakaj. To je preprosto ena tistih stvari, ki so, kakršne so, in če bi vprašali: »Zakaj?«, vam nihče ne bi znal povedati razloga. Veliko je takšnih reči, ki jih ne moremo razumeti, a še veliko več je takih, ki jih lahko, zato bi bilo zelo nespametno, če bi se vznemirjali, kadar na svoj »Zakaj?« ne dobimo odgovora.

Da, Ovce jedo travo, in ker imajo tako drobne gobčke, lahko odgriznejo le majhne grižljaje. Jagnjeta pa imajo nekaj časa drugačno hrano — toplo mleko iz materinega telesa. Kadar mora mati hraniti Jagnje, veliko jé: seno, travo in nasekljano repo. Del hrane, ki pride v njen želodec, se nato spremeni v mleko in se nabere v dveh toplih mešičkih, od koder ga Jagnje sesa, kadar je lačno. In kako rada imajo Jagnjeta to mleko! Tako dobro jim tekne, da med pitjem komaj stojijo pri miru; smešno poskakujejo in mahajo z volnatimi repki po zraku.

Neki Jagenjček je imel daljši rep od vseh drugih in, žal, zaradi tega je postal precej nečimrn. Ko je prišel na svet, je bil preveč zaposlen s pitjem mleka in učenjem hoje, da bi razmišljal o repih, ko pa je postajal starejši in močnejši, je začel opažati, da ima najdaljšega. Ker je bil še zelo mlad Jagenjček, je bil tako nespameten, da je dražil druge in jim klical: »Bee! Vaši repki so pa čisto kratki!«

Drugi pa so mu odgovarjali: »Bee! Pa kaj potem!« Čez čas mu je njegova mati, ki je bila razumna Ovca in je v življenju že marsikaj videla, rekla: »Ne smeš se bahati s svojim repom. To je zelo nevljudno od tebe, pa tudi zelo neumno, saj imaš natanko tak rep, kakršnega si dobil, druga Jagnjeta pa imajo natanko take repe, kakršne so dobila ona. Ko boš starejši, boš vedel, da ni bilo niti najmanj pomembno, kakšen rep si imel kot majhen.« Lahko bi mu povedala še nekaj, pa mu ni.

Po tistem se Jagenjček ni več upal bahati s svojim repom, kadar pa je šel mimo drugih, je pogledal proti materi in, če je mislil, da ga ne bo videla, pred njimi pomigal z njim. Seveda to ni bilo nič boljše, kakor če bi se bahal na glas, in druga Jagnjeta so prav dobro vedela, kaj hoče povedati; vseeno pa so se delala, da ne razumejo.

Nekega jutra, ko je bila mati obrnjena stran od njega, je presenečen opazil, da ima le kratek, štrcljast rep. Toliko je razmišljal o svojem, da njenega sploh ni opazil. »Mama,« je vzkliknil, »zakaj pa ti nisi imela dolgega repa?«

»Nekoč sem ga imela,« je odgovorila z zadregljivim nasmehom. »Se ti je odlomil?« je vprašal s tihim glaskom. Pomislil je, kako strašno bi bilo, če bi se odlomil njegov.

»Ne ravno,« je rekla mati. »Vse ti bom povedala. Vsa mala Jagnjeta imajo dolge repe —« »Ampak ne tako dolgih kot jaz,« ji je segel v besedo.

»Ne, ne tako dolgih kot ti,« je odvrnila, »vendar dovolj dolge, da bi jim povzročali veliko težav, če bi za vedno ostali takšni. Ko na njih raste volna, bi se vanjo zapletali repinci in ostre, bodeče reči, ki bi cukale volno in zbadale kožo. Kmet to ve, zato Jagnjetom, ko so približno toliko stara kot ti zdaj, skupaj s svojimi možmi skrajša repe.«

»Oh!« je vzkliknil Jagenjček in si rep spodvil med noge, kolikor je le mogel. »Hočeš reči, da bodo skrajšali moj rep, moj lepi dolgi rep?«

»Prav to hočem reči,« je rekla mati, »in tega bi moral biti zelo vesel. Ko bo to opravljeno, boš pripravljen, da greš z menoj na pašo. Koliko težav bi imeli, če ljudje ne bi skrbeli za takšne reči namesto nas! Ampak pravijo, da so ljudje prav zato na svetu — da skrbijo za nas Ovce.«

»Pa se mi ne bodo smejali, ko bo moj rep krajši?« je vprašal njen sin. »Smejali bi se ti, če bi imel dolgega. Nobeno Jagnje, ki da kaj nase, se ne bi pokazalo na pašniku z bingljajočim repom. Le divje Ovce imajo dolge, ubožice!«

Zdaj si je mali Jagenjček želel, da se ne bi bil toliko bahal. Zdaj se ni več nosil, kadar so šli drugi mimo njega. Zdaj se je spraševal, zakaj ne bi mogli imeti kratkih repov že od vsega začetka. Svojega strica, starega skopljenega Ovna, je vprašal, zakaj je tako, in stric se je zasmejal. »No, kaj pa bi potem počel vse te dni, če bi bilo tako? O čem bi razmišljal? O čem bi se lahko pogovarjal?« Mali Jagenjček je povesil glavo in ni več spraševal.

»Veste kaj?« je zaklical skupinici Jagnjet v bližini. »Enemu od mož bom dal skrajšati rep. Toliko sitnosti je z njim, če si ga ne daš skrajšati, moj pa je tako zelo dolg!«