Waltey

Waltey

Starka v gozdu

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Starka v gozdu

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
4 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Die Alte im Wald

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Starka v gozdu

Nekoč se je uboga služkinja s svojimi gospodarji peljala skozi velik gozd. Ko so bili sredi njega, so iz goščave planili razbojniki in pomorili vse, ki so jih našli. Vsi so izgubili življenje razen dekleta, ki je v strahu skočilo z voza in se skrilo za drevo. Ko so razbojniki s plenom odšli, je stopilo iz skrivališča in zagledalo strašno nesrečo. Začelo je bridko jokati in reklo: »Kaj naj zdaj storim, ubogo dekle? Ne znam najti poti iz gozda, v njem ne živi živa duša, zato bom gotovo umrla od lakote.« Hodilo je naokrog in iskalo pot, a je ni moglo najti. Ko se je zvečerilo, je sedlo pod drevo, se izročilo Bogu in sklenilo, da bo ostalo tam in ne bo šlo nikamor, pa naj se zgodi, kar hoče.

Ko pa je že nekaj časa sedelo tam, je k njemu priletela bela golobica z majhnim zlatim ključkom v kljunu. Položila mu ga je v dlan in rekla: »Vidiš tam tisto veliko drevo? Na njem je majhna ključavnica. Odkleni jo s tem ključkom in našla boš dovolj hrane, da ne boš več lačna.« Dekle je šlo k drevesu, ga odklenilo in v njem našlo skodelico mleka ter bel kruh, ki si ga je lahko nadrobilo vanj, da se je do sitega najedlo. Ko je bilo sito, je reklo: »Zdaj je čas, ko doma kokoši zletijo na svoje grede. Tako sem utrujena; ko bi se le tudi jaz lahko ulegla v svojo posteljo.« Tedaj je golobica spet priletela, v kljunu prinesla drug zlat ključek in rekla: »Odkleni tisto drevo, pa boš našla posteljo.« Dekle ga je odklenilo in našlo lepo, mehko posteljico. Pomolilo je k ljubemu Bogu, naj ga ponoči varuje, nato pa leglo in zaspalo. Zjutraj je golobica priletela tretjič, spet prinesla ključek in rekla: »Odkleni tisto drevo, v njem boš našla obleke.« Ko ga je dekle odklenilo, je našlo obleke, okrašene z zlatom in dragimi kamni, tako čudovite, da jih ni imela nobena kraljična. Tako je tam živelo nekaj časa, golobica pa je prihajala vsak dan in skrbela za vse, kar je potrebovalo. To je bilo mirno in lepo življenje.

Nekega dne pa je golobica prišla in rekla: »Bi mi naredila uslugo?« »Iz srca rada,« je odgovorilo dekle. Golobica je rekla: »Odpeljala te bom do majhne hišice. Vstopi vanjo; sredi hiše bo ob ognjišču sedela starka in te pozdravila z ›Dober dan‹. Nikar ji ne odgovori, pa naj stori, kar hoče, temveč pojdi naprej mimo nje na njeni desni. Tam so vrata; odpri jih in prišla boš v sobo, kjer na mizi leži množica najrazličnejših prstanov. Med njimi so sijajni prstani z bleščečimi kamni, a te pusti pri miru in poišči preprostega, ki mora biti tudi med njimi, ter mi ga prinesi, kakor hitro moreš.«

Dekle je šlo do hišice in vstopilo skozi vrata. Tam je sedela starka, ki je debelo pogledala, ko ga je zagledala, in rekla: »Dober dan, otrok moj.« Dekle pa ji ni odgovorilo in je šlo proti vratom. »Kam pa kam?« je zavpila starka, ga zgrabila za krilo in ga hotela zadržati. »To je moja hiša in nihče ne sme vanjo, če jaz tega ne dovolim.« Toda dekle je molčalo, se ji iztrgalo in šlo naravnost v sobo. Na mizi je ležala neznanska množica prstanov, ki so se mu bleščali in lesketali pred očmi. Prebiralo jih je in iskalo preprostega, a ga ni moglo najti.

Med iskanjem je zagledalo starko, ki se je prikradla mimo s ptičjo kletko v roki in hotela z njo oditi. Stopilo je k njej in ji vzelo kletko iz rok. Ko jo je dvignilo in pogledalo vanjo, je v njej zagledalo ptico, ki je v kljunu držala preprosti prstan. Dekle je vzelo prstan in vse veselo steklo iz hiše, misleč, da bo bela golobica prišla ponj, vendar je ni bilo. Naslonilo se je na drevo, da bi jo počakalo, in ko je tako stalo, se mu je zazdelo, da je drevo postalo mehko in upogljivo ter da spušča veje k tlom. Naenkrat so se veje ovile okoli njega in postale dvoje rok. Ko se je ozrlo, je bil namesto drevesa tam lep mladenič, ki ga je objemal in prisrčno poljubljal ter govoril: »Rešila si me in me osvobodila oblasti tiste starke, ki je hudobna čarovnica. Spremenila me je v drevo in le po nekaj ur na dan sem bil bela golobica. Dokler je imela prstan, nisem mogel spet dobiti svoje človeške podobe.« Tedaj so bili uroka rešeni tudi njegovi služabniki in konji, ki jih je čarovnica prav tako spremenila v drevesa, in so stali ob njem. Odpeljali so se v njegovo kraljestvo, saj je bil kraljevi sin, nato pa sta se z dekletom poročila in srečno živela.

Izvirnik

Die Alte im Wald

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es fuhr einmal ein armes Dienstmädchen mit seiner Herrschaft durch einen großen Wald, und als sie mitten darin waren, kamen Räuber aus dem Dickicht hervor und ermordeten, wen sie fanden. Da kamen alle miteinander um bis auf das Mädchen, das war in der Angst aus dem Wagen gesprungen und hatte sich hinter einem Baum verborgen. Wie die Räuber mit ihrer Beute fort waren, trat es herbei und sah das große Unglück. Da fing es an bitterlich zu weinen und sagte: "Was soll ich armes Mädchen nun anfangen, ich weiß mich nicht aus dem Wald herauszufinden, keine Menschenseele wohnt darin, so muß ich gewiß verhungern." Es ging herum, suchte einen Weg, konnte aber keinen finden. Als es Abend war, setzte es sich unter einen Baum, befahl sich Gott und wollte da sitzen bleiben und nicht weggehen, möchte geschehen, was immer wollte.

Als es aber eine Weile da gesessen hatte, kam ein weiß Täubchen zu ihm geflogen und hatte ein kleines, goldenes Schlüsselchen im Schnabel. Das Schlüsselchen legte es ihm in die Hand und sprach: "Siehst du dort den großen Baum, daran ist ein kleines Schloß, das schließ mit dem Schlüsselchen auf, so wirst du Speise genug finden und keinen Hunger mehr leiden." Da ging es zu dem Baum und schloß ihn auf und fand Milch in einem kleinen Schüsselchen und Weißbrot zum Einbrocken dabei, daß es sich satt essen konnte. Als es satt war, sprach es: "Jetzt ist es Zeit, wo die Hühner daheim auffliegen, ich bin so müde, könnt ich mich doch auch in mein Bett legen." Da kam das Täubchen wieder geflogen und brachte ein anderes goldenes Schlüsselchen im Schnabel und sagte: "Schließ dort den Baum auf, so wirst du ein Bett finden." Da schloß es auf und fand ein schönes, weiches Bettchen; da betete es zum lieben Gott, er möchte es behüten in der Nacht, legte sich und schlief ein. Am Morgen kam das Täubchen zum drittenmal, brachte wieder ein Schlüsselchen und sprach: "Schließ dort den Baum auf, da wirst du Kleider finden", und wie es aufschloß, fand es Kleider, mit Gold und Edelsteinen besetzt, so herrlich, wie sie keine Königstochter hat. Also lebte es da eine Zeitlang, und kam das Täubchen alle Tage und sorgte für alles, was es bedurfte, und war das ein stilles, gutes Leben.

Einmal aber kam das Täubchen und sprach: "Willst du mir etwas zuliebe tun?"

"Von Herzen gerne", sagte das Mädchen. Da sprach das Täubchen: "Ich will dich zu einem kleinen Häuschen führen, da geh hinein, mittendrein am Herd wird eine alte Frau sitzen und ›Guten Tag‹ sagen. Aber gib ihr beileibe keine Antwort, sie mag auch anfangen, was sie will, sondern geh zu ihrer rechten Hand weiter, da ist eine Türe, die mach auf, so wirst du in eine Stube kommen, wo eine Menge von Ringen allerlei Art auf dem Tisch liegt, darunter sind prächtige mit glitzerigen Steinen, die laß aber liegen und suche einen schlichten heraus, der auch darunter sein muß, und bring ihn zu mir her, so geschwind du kannst."

Das Mädchen ging zu dem Häuschen und trat zu der Türe ein; da saß eine Alte, die machte große Augen, wie sie es erblickte, und sprach: "Guten Tag, mein Kind." Es gab ihr aber keine Antwort und ging auf die Türe zu. "Wohinaus?" rief sie und faßte es beim Rock und wollte es festhalten, "das ist mein Haus, da darf niemand herein, wenn ich's nicht haben will." Aber das Mädchen schwieg still, machte sich von ihr los und ging gerade in die Stube hinein. Da lag nun auf dem Tisch eine übergroße Menge von Ringen, die glitzten und glimmerten ihm vor den Augen; es warf sie herum und suchte nach dem schlichten, konnte ihn aber nicht finden.

Wie es so suchte, sah es die Alte, wie sie daherschlich und einen Vogelkäfig in der Hand hatte und damit fort wollte. Da ging es auf sie zu und nahm ihr den Käfig aus der Hand, und wie es ihn aufhob und hineinsah, saß ein Vogel darin, der hatte den schlichten Ring im Schnabel. Da nahm es den Ring und lief ganz froh damit zum Haus hinaus und dachte, das weiße Täubchen würde kommen und den Ring holen, aber es kam nicht. Da lehnte es sich an einen Baum und wollte auf das Täubchen warten, und wie es so stand, da war es, als wäre der Baum weich und biegsam und senkte seine Zweige herab. Und auf einmal schlangen sich die Zweige um es herum und waren zwei Arme, und wie es sich umsah, war der Baum ein schöner Mann, der es umfaßte und herzlich küßte und sagte: "Du hast mich erlöst und aus der Gewalt der Alten befreit, die eine böse Hexe ist. Sie hatte mich in einen Baum verwandelt, und alle Tage ein paar Stunden war ich eine weiße Taube, und solang sie den Ring besaß, konnte ich meine menschliche Gestalt nicht wiedererhalten." Da waren auch seine Bedienten und Pferde von dem Zauber frei, die sie auch in Bäume verwandelt hatte, und standen neben ihm. Da fuhren sie fort in sein Reich, denn er war eines Königs Sohn, und sie heirateten sich und lebten glücklich.