Prevod

Neki trgovec je imel dva otroka, dečka in deklico. Oba sta bila še majhna in še nista znala hoditi. Po morju sta pluli dve njegovi ladji, bogato naloženi z blagom, in v njiju je bilo vse njegovo premoženje. Ravno ko si je obetal, da bo z njima zaslužil veliko denarja, je prišla novica, da sta potonili. Tako je iz bogatega moža postal revež in ni mu ostalo nič drugega kakor njiva pred mestom. Da bi vsaj malo pregnal misli na svojo nesrečo, se je odpravil na njivo. Ko je tako hodil sem ter tja, se je ob njem nenadoma pojavil majhen črn možiček in ga vprašal, zakaj je tako žalosten in kaj si tako žene k srcu. Trgovec mu je odvrnil: »Če bi mi lahko pomagal, bi ti že povedal.« – »Kdo ve,« je odgovoril črni možiček, »morda pa ti lahko pomagam.« Tedaj mu je trgovec povedal, da je vse njegovo bogastvo propadlo na morju in da mu ni ostalo nič drugega kakor ta njiva. »Nikar ne skrbi,« je rekel možiček. »Če mi obljubiš, da boš čez dvanajst let semkaj pripeljal tisto, kar se ti doma najprej zaleti v nogo, boš imel denarja, kolikor ga boš hotel.« Trgovec si je mislil: Kaj drugega bi to moglo biti kakor moj pes? Na svojega malega sina pa ni pomislil. Privolil je, dal črnemu možičku podpisano in zapečateno obljubo ter odšel domov.

Ko je prišel domov, se ga je njegov mali sin tako razveselil, da se je oprijemal klopi, se opotekel k njemu in ga čvrsto zgrabil za noge. Oče se je prestrašil, kajti spomnil se je svoje obljube in zdaj je vedel, kaj je zapisal možičku. Ker pa v svojih skrinjah in zabojih še vedno ni našel denarja, si je mislil, da se je možiček samo pošalil z njim. Mesec dni pozneje je šel na podstrešje, da bi poiskal staro kositrno posodo in jo prodal, pa je tam zagledal velik kup denarja. Zdaj je bil spet dobre volje, nakupil je blaga, postal še večji trgovec kakor prej, za Boga pa se ni več menil. Medtem je deček zrasel ter postal bister in razumen. A bolj ko se je bližal konec dvanajstih let, bolj je trgovca skrbelo, tako da se mu je strah že poznal na obrazu. Sin ga je nekoč vprašal, kaj mu je. Oče mu ni hotel povedati, vendar je sin tako dolgo vztrajal, da mu je naposled priznal, kako ga je obljubil črnemu možičku, ne da bi vedel, kaj obljublja, in v zameno dobil veliko denarja. Dal mu je podpisano in zapečateno obljubo in zdaj mu bo moral sina izročiti, ko mine dvanajst let. Sin pa je rekel: »Oče, nikar se ne bojte, vse se bo dobro izteklo. Črni nima nobene oblasti nad menoj.«

Sin je prosil duhovnika za blagoslov, in ko je prišla določena ura, sta z očetom skupaj odšla na njivo. Sin je zarisal krog in z očetom stopil vanj. Tedaj je prišel črni možiček in vprašal očeta: »Si pripeljal, kar si mi obljubil?« Oče je molčal, sin pa je vprašal: »Kaj hočeš tukaj?« Črni možiček je odvrnil: »S tvojim očetom imam opraviti, ne s teboj.« Sin mu je odgovoril: »Mojega očeta si prevaral in zapeljal. Vrni mu listino!« – »Ne,« je rekel črni možiček, »svoji pravici se ne odpovem.« Še dolgo so se pogajali, nazadnje pa so se sporazumeli, da mora sin, ker zdaj pripada hudiču in ne več očetu, sesti v čolnič, ki plava na tekoči vodi. Oče ga mora z lastno nogo odriniti od brega, nato pa bo sin prepuščen vodi. Sin se je poslovil od očeta in sedel v čolnič, oče pa ga je moral z lastno nogo odriniti. Čolnič se je prevrnil, tako da je bilo dno zgoraj, njegov zgornji del pa pod vodo. Oče je mislil, da je njegov sin izgubljen, zato je odšel domov in žaloval za njim.

Čolnič pa ni potonil, temveč je mirno plul dalje, mladenič pa je varno sedel v njem. Dolgo ga je nosilo po vodi, dokler ni naposled obstal ob neznanem bregu. Mladenič je stopil na kopno, zagledal pred seboj lep grad in se odpravil proti njemu. Ko pa je vstopil, je ugotovil, da je začaran. Šel je skozi vse sobe, a vse so bile prazne. Šele ko je prišel v zadnjo izbo, je v njej našel kačo, ki se je zvijala v klobčič. Kača pa je bila začarana deklica. Ko ga je zagledala, se je razveselila in mu rekla: »Si prišel, moj rešitelj? Že dvanajst let te čakam. To kraljestvo je začarano in ti ga moraš rešiti.« – »Kako naj to storim?« je vprašal. »Nocoj bo prišlo dvanajst črnih mož, ovešenih z verigami. Vprašali te bodo, kaj delaš tukaj, ti pa molči in jim ne odgovarjaj. Pusti jim, naj počnejo s teboj, kar hočejo. Mučili te bodo, tepli in zbadali. Vse potrpi, samo ne spregovori. Ob polnoči morajo spet oditi. Drugo noč pride dvanajst drugih, tretjo pa štiriindvajset, in ti ti bodo odsekali glavo. Toda ob polnoči njihova moč mine, in če boš do takrat vzdržal in ne boš spregovoril niti besedice, bom rešena. Prišla bom k tebi s stekleničko vode življenja, te z njo namazala in spet boš živ in zdrav kakor prej.« Mladenič je rekel: »Rad te bom rešil.« In vse se je zgodilo tako, kakor je napovedala. Črni možje iz njega niso mogli izvabiti niti besede, tretjo noč pa se je kača spremenila v lepo kraljično. Prišla je z vodo življenja in ga obudila. Nato se mu je vrgla okrog vratu in ga poljubila, ves grad pa sta napolnila veselje in vriskanje. Obhajali so njuno poroko in mladenič je postal kralj Zlate gore.

Tako sta srečno živela skupaj in kraljica je rodila lepega dečka. Minilo je že osem let, ko se je kralj spomnil svojega očeta. Stisnilo ga je pri srcu in zaželel si je, da bi ga obiskal. Kraljica pa ga ni hotela pustiti oditi in je rekla: »Že zdaj vem, da mi bo to prineslo nesrečo.« Toda ni ji dal miru, dokler ni privolila. Ob slovesu mu je dala še čudežni prstan in rekla: »Vzemi ta prstan in si ga natakni na prst, pa se boš takoj znašel tam, kamor si boš zaželel. Le obljubiti mi moraš, da ga ne boš uporabil za to, da bi mene od tod priklical k svojemu očetu.« Obljubil ji je, si nataknil prstan in si zaželel, da bi bil doma, pred mestom, kjer je živel njegov oče. V hipu se je znašel tam in hotel v mesto. Ko pa je prišel pred mestna vrata, ga stražarji niso hoteli spustiti skoznje, ker je nosil tako nenavadna, a obenem bogata in razkošna oblačila. Zato je šel na hrib, kjer je pastir pasel svojo čredo, z njim zamenjal obleko, si nadel star pastirski suknjič in tako neovirano prišel v mesto. Ko je prišel k očetu, mu je povedal, kdo je, toda oče nikakor ni verjel, da je to njegov sin. Rekel je, da je sicer imel sina, a je ta že zdavnaj mrtev; ker pa vidi, da je prišlek ubog, reven pastir, mu bo dal poln krožnik jedi. Tedaj je pastir rekel staršema: »Resnično sem vajin sin. Mar ne vesta za nobeno znamenje na mojem telesu, po katerem bi me lahko prepoznala?« – »Seveda,« je rekla mati, »najin sin je imel pod desno roko znamenje v obliki maline.« Odmaknil je srajco in pod njegovo desno roko sta zagledala malino. Zdaj nista več dvomila, da je njun sin. Nato jima je povedal, da je kralj Zlate gore, da ima za ženo kraljično in da imata lepega sedemletnega sina. Oče pa je rekel: »To že ne more biti res! Lep kralj si mi, ko hodiš naokrog v razcapanem pastirskem suknjiču!« Sina je to razjezilo in ne da bi pomislil na svojo obljubo, je zavrtel prstan ter si zaželel, da bi bila žena in otrok pri njem. V istem hipu sta se pojavila, toda kraljica je tožila in jokala ter mu očitala, da je prelomil besedo in jo pahnil v nesrečo. Rekel ji je: »To sem storil iz nepremišljenosti, ne iz hudobije,« in jo skušal pomiriti. Delala se je, kakor da mu odpušča, v resnici pa je snovala nekaj hudega.

Odpeljal jo je iz mesta na njivo in ji pokazal vodo, kjer je oče odrinil čolnič od brega, nato pa rekel: »Utrujen sem. Sedi, da bom lahko malo zaspal v tvojem naročju.« Položil ji je glavo v naročje, ona pa mu je nekaj časa brskala po laseh, dokler ni zaspal. Ko je trdno spal, mu je najprej snela prstan s prsta, nato pa izpod njega previdno izvlekla nogo in pustila tam samo copat. Potem je vzela otroka v naročje in si zaželela nazaj v svoje kraljestvo. Ko se je kralj prebudil, je ležal tam čisto sam. Žene in otroka ni bilo več, tudi prstan je izginil z njegovega prsta, le copat je še ostal tam v dokaz, da je bila res pri njem. K staršem se ne moreš vrniti, si je mislil, saj bi rekli, da si čarovnik. Pot pod noge moraš vzeti in hoditi, dokler ne prideš v svoje kraljestvo. Tako se je odpravil na pot in naposled prišel do gore, pred katero so stali trije velikani in se prepirali, ker niso vedeli, kako naj si razdelijo očetovo dediščino. Ko so ga zagledali, da gre mimo, so ga poklicali in rekli, da so mali ljudje bistre pameti, zato naj jim razdeli dediščino. Ta pa je obsegala meč: če ga je kdo vzel v roko in rekel: »Vse glave dol, le moja ne!«, so vse glave popadale na tla; dalje plašč, ki je vsakogar, ki si ga je ogrnil, naredil nevidnega; in nazadnje par škornjev: kdor jih je obul in si zaželel kam iti, se je v hipu znašel tam. Rekel jim je: »Dajte mi vse tri reči, da preizkusim, ali še dobro delujejo!« Dali so mu plašč, in ko si ga je ogrnil, je postal neviden in se spremenil v muho. Potem je spet prevzel svojo podobo in rekel: »Plašč je dober, zdaj mi dajte še meč!« Odvrnili so: »Ne, tega ti ne damo! Če bi rekel: Vse glave dol, le moja ne, bi nam vsem odpadle glave in samo tebi bi ostala.« Vendar so mu ga nazadnje dali pod pogojem, da ga preizkusi na drevesu. To je tudi storil in meč je presekal drevesno deblo kakor slamico. Zdaj je hotel še škornje, toda velikani so rekli: »Ne, teh ti ne damo! Če bi jih obul in si zaželel na vrh gore, bi mi ostali tu spodaj brez vsega!« – »Ne,« je rekel, »tega ne bom storil.« Tedaj so mu dali še škornje. Ko je imel vse tri reči, ni več mislil na nič drugega kakor na ženo in otroka in je sam pri sebi rekel: »Ah, ko bi bil na Zlati gori!« V hipu je izginil velikanom izpred oči in tako je bila njihova dediščina razdeljena. Ko je prišel v bližino gradu, je zaslišal veselo vriskanje, violine in piščali, ljudje pa so mu povedali, da se njegova žena poroča z drugim. Razjezil se je in rekel: »Nezvestnica! Prevarala me je in me zapustila, ko sem zaspal.« Ogrnil si je plašč in neviden stopil v grad. Ko je prišel v dvorano, je zagledal veliko mizo, obloženo z okusnimi jedmi. Gostje so jedli, pili in se šalili. Njegova žena pa je sedela sredi njih na kraljevskem stolu, v razkošnih oblačilih in s krono na glavi. Postavil se je za njo in nihče ga ni videl. Kadar so ji položili kos mesa na krožnik, ga je vzel in pojedel; kadar so ji natočili kozarec vina, ga je vzel in izpil. Ves čas so ji stregli, pa vendar ni imela ničesar, saj sta krožnik in kozarec v hipu izginila. Zbegana in osramočena je vstala, odšla v svojo izbo in zajokala, on pa ji je sledil. Tedaj je rekla: »Ali me preganja sam hudič ali pa moj rešitelj nikoli ni prišel?« Udaril jo je po obrazu in rekel: »Tvoj rešitelj nikoli ni prišel? Tu je, nad teboj, prevarantka! Sem si zaslužil, da tako ravnaš z menoj?« Nato je postal viden, odšel v dvorano in zaklical: »Poroke je konec, pravi kralj je prišel!« Kralji, knezi in svetovalci, ki so bili zbrani tam, so se mu posmehovali in ga zasmehovali. On pa ni izgubljal besed, temveč je rekel: »Boste odšli ali ne?« Hoteli so ga prijeti in so planili nadenj, on pa je potegnil meč in rekel: »Vse glave dol, le moja ne!« Vse glave so se zakotalile na tla, on pa je ostal edini gospodar in bil spet kralj Zlate gore.