Prevod

Nekoč se je neki knuk naveličal svojega lepega življenja in si zaželel, da bi počel kaj novega. Knuki imajo več čudežnih moči kakor katerokoli drugo nesmrtno ljudstvo — razen morda vil in rilov. Človek bi torej mislil, da knuk, ki lahko z eno samo željo dobi vse, kar si poželi, ne more biti drugačen kakor srečen in zadovoljen. A s Popopom, knukom, o katerem pripovedujemo, ni bilo tako. Živel je že tisoče let in užil vsa čudesa, ki si jih je mogel zamisliti. Pa vendar mu je življenje postalo prav tako dolgočasno, kakor bi bilo komu, ki si ne bi mogel izpolniti niti ene same želje.

Naposled se je Popopo po naključju spomnil zemljanov, ki prebivajo v mestih, in sklenil, da jih obišče ter pogleda, kako živijo. To bo gotovo prijetna zabava in mu bo pomagala preživeti marsikatero pusto uro.

Tako se je nekega jutra po zajtrku, tako izbranem, da si ga komaj lahko predstavljate, Popopo odpravil na zemljo in se v hipu znašel sredi velikega mesta.

V njegovem domovanju je bilo tako tiho in mirno, da ga je mestni trušč povsem preplašil. Tako mu je razburkal živce, da se še tri minute ni dobro razgledoval, ko je že sklenil opustiti pustolovščino in se pri priči vrnil domov.

To je za nekaj časa potešilo njegovo željo po obiskovanju zemeljskih mest, toda enoličnost življenja mu je kmalu spet vzbudila nemir in porodila novo misel. Ponoči ljudje spijo in mesta bodo tiha. Obiskoval jih bo ponoči.

Ko je torej napočil pravi čas, se je Popopo v hipu prestavil v veliko mesto in začel tavati po ulicah. Vsi so že bili v posteljah. Po tlakovanih cestah niso ropotali vozovi, nikjer ni bilo množic zaposlenih ljudi, ki bi kričali in se klicali. Celo policisti so skrivaj dremali in po naključju tisto noč ni bilo na spregled nobenega tatu, ki bi se klatil naokrog.

Tišina mu je pomirila živce in Popopo se je začel zabavati. Vstopil je v številne hiše in si z veliko radovednostjo ogledoval njihove sobe. Ključavnice in zapahi knuku niso bili v nikakršno oviro, v temi pa je videl prav tako dobro kakor pri belem dnevu.

Čez čas je zašel v trgovski del mesta. Nesmrtna ljudstva ne poznajo trgovin, saj ne potrebujejo ne denarja ne kupčevanja in menjave; zato je Popopa silno zanimal nenavadni pogled na tolikšne zbirke najrazličnejšega blaga.

Med potepanjem je vstopil v prodajalno ženskih klobukov in v veliki stekleni vitrini presenečen zagledal množico klobukov, na vsakem pa je bila tu ali tam pritrjena nagačena ptica. Na nekaterih najbolj razkošnih klobukih sta bili celo po dve ali tri.

Knuki so posebni varuhi ptic in jih imajo nadvse radi. Pogled na toliko drobnih prijateljev, zaprtih v stekleni vitrini, je Popopa vznejevoljil in užalostil, saj ni niti slutil, da jih je modistka namenoma namestila na klobuke. Zato je odmaknil ena od drsnih vratc vitrine, požvižgal s tistim drobnim, žvrgolečim žvižgom knukov, ki ga vse ptice dobro poznajo, in zaklical:

»Pridite, prijateljice, vrata so odprta — zletite ven!« Popopo ni vedel, da so ptice nagačene; toda naj je nagačena ali ne, vsaka ptica mora ubogati knukov žvižg in njegov klic. Zato so zapustile klobuke, zletele iz vitrine in začele prhutati po sobi.

»Uboge revčice!« je dejal dobrosrčni knuk. »Gotovo hrepenite po tem, da bi bile spet na poljih in v gozdovih.« Nato jim je odprl zunanja vrata in vzkliknil: »Kar pojdite! Odletite, lepotice moje, in bodite spet srečne.«

Osuple ptice so ga nemudoma ubogale, in ko so odletele v nočni zrak, je knuk zaprl vrata ter nadaljeval potep po ulicah.

Do zore je videl še mnogo zanimivega, toda zdanilo se je, še preden si je ogledal vse mesto, zato je sklenil, da pride naslednji večer nekaj ur prej.

Naslednjega dne se je vrnil v mesto, brž ko se je stemnilo, in ko je šel mimo prodajalne klobukov, je v njej opazil luč. Vstopil je in našel dve ženski; ena je slonela z glavo na mizi in bridko ihtela, druga pa jo je skušala potolažiti.

Popopo je bil seveda neviden očem smrtnikov, zato je obstal ob njiju in poslušal pogovor. »Nikar ne obupuj, sestra,« je rekla ena. »Čeprav so ti ukradli vse lepe ptičke, so ti vsaj klobuki ostali.«

»Gorje mi!« je vzkliknila druga, ki je bila modistka. »Nihče ne bo kupoval napol okrašenih klobukov, saj je zdaj v modi, da na njih nosimo ptice. Če pa svojega blaga ne bom mogla prodati, bom povsem propadla.«

Nato je znova zaihtela, knuk pa se je tiho odkradel proč. Bilo ga je kar nekoliko sram ob spoznanju, da je v svoji ljubezni do ptic nehote storil krivico eni izmed zemljank in jo pahnil v nesrečo.

Ta misel ga je pozneje tisto noč, ko sta ženski že odšli domov, pripeljala nazaj v prodajalno klobukov. Želel je nekako nadomestiti ptice na klobukih, da bi bila uboga ženska spet srečna. Zato je iskal naokrog, dokler ni v bližini našel kleti, polne drobnih sivih miši, ki so tam živele povsem nemoteno in se preživljale tako, da so preglodale zidove do sosednjih hiš ter kradle hrano iz shramb.

»Prav ta bitjeca,« je pomislil Popopo, »bi se podala na ženine klobuke. Njihov kožušček je skoraj tako mehak kakor ptičje perje in zdi se mi, da so miši izredno ljubke in graciozne živalice. Povrhu zdaj vse življenje kradejo; če pa bi morale za vedno ostati na ženskih klobukih, bi se njihovo vedenje precej poboljšalo.«

Zato je izrekel čar, ki je vse miši privabil iz kleti in jih namestil na klobuke v stekleni vitrini. Tam so zasedle prostore, ki so jih izpraznile ptice, in bile videti prav lične — vsaj v očeh knuka, ki ni poznal človeškega sveta. Da ne bi tekale naokrog in zapuščale klobukov, jih je Popopo naredil negibne. Nato pa je bil s svojim delom tako zadovoljen, da je sklenil ostati v prodajalni in videti modistkino veselje, ko bo opazila, kako ljubko so zdaj okrašeni njeni klobuki.

Prišla je zgodaj zjutraj v spremstvu svoje sestre, z žalostnim in vdanim izrazom na obrazu. Ko je pometla prodajalno, pobrisala prah in odgrnila senčila, je odprla stekleno vitrino ter vzela iz nje klobuk.

Ko pa je med trakovi in čipkami zagledala drobno sivo miško, je glasno zakričala, izpustila klobuk in z enim samim skokom pristala na mizi. Sestra je po kriku spoznala, da jo je strah, zato je skočila na stol in vzkliknila:

»Kaj je? Ojoj! Kaj je?« »Miš!« je izdavila modistka in trepetala od groze. Ko je Popopo videl ta preplah, je spoznal, da so miši ljudem še posebej zoprne in da je napravil veliko napako, ko jih je namestil na klobuke. Zato je tiho požvižgal ukaz, ki so ga slišale samo miši.

V hipu so vse poskakale s klobukov, švignile skozi odprta vratca steklene vitrine in odbrzele v svojo klet. Toda to je modistko in njeno sestro tako prestrašilo, da sta še nekajkrat glasno zakričali, nato pa se zvrnili na hrbet na tla in omedleli.

Popopo je bil dobrosrčen knuk, toda ob pogledu na vso to nesrečo, ki jo je povzročil s svojim nepoznavanjem človeških navad, si je pri priči zaželel biti doma in tako prepustil ubogi ženski, da si opomoreta, kakor vesta in znata.

Vendar se ni mogel otresti mučnega občutka odgovornosti. Ko je zadevo premislil, je sklenil, da jo lahko popravi tako, da ptice vrne v stekleno vitrino, saj je modistkino nesrečo povzročil prav s tem, da jih je osvobodil. Ptice je imel rad in nerad bi jih znova obsodil na sužnost, toda zdelo se mu je, da je to edini način, kako napraviti konec težavam.

Zato se je odpravil iskat ptice. Odletele so daleč proč, a Popopu ni bilo prav nič težko priti do njih v eni sami sekundi. Našel jih je na vejah velikega kostanja, kjer so veselo prepevale.

Ko so ptice zagledale knuka, so zaklicale: »Hvala ti, Popopo! Hvala, ker si nas osvobodil.« »Nikar se mi ne zahvaljujte,« je odvrnil knuk, »saj sem vas prišel poslat nazaj v prodajalno klobukov.«

»Zakaj?« je jezno vprašala modra šoja, druge pa so utihnile. »Ker sem izvedel, da vas ima tista ženska za svojo last in da jo je vaša izguba zelo onesrečila,« je odgovoril Popopo.

»Toda pomisli, kako nesrečne smo bile me v njeni stekleni vitrini,« je resno dejala taščica. »Kar pa zadeva to, da smo njena last — ti si knuk in prirojeni varuh vseh ptic, zato veš, da nas je Narava ustvarila svobodne. Resda so nas hudobni ljudje ustrelili, nagačili in prodali modistki, toda misel, da smo zato njena last, je nesmiselna!«

Popopo je bil v zadregi. »Če vas pustim na svobodi,« je dejal, »vas bodo hudobni ljudje spet ustrelili in ne bo se vam godilo nič bolje kakor prej.« »Pha!« je vzkliknila modra šoja. »Zdaj nas ne morejo več ustreliti, saj smo nagačene. Prav danes zjutraj sta dva človeka večkrat streljala na nas, pa so nam krogle samo razmršile perje in obtičale v polnilu. Zdaj se ljudi ne bojimo več.«

»Poslušajte!« je strogo dejal Popopo, saj je čutil, da ga ptice v prerekanju premagujejo. »Uboga modistka bo propadla, če vas ne vrnem v njeno prodajalno. Očitno brez vas klobukov ni mogoče primerno okrasiti. V modi je, da ženske na svojih pokrivalih nosijo ptice. Zato je blago uboge modistke, četudi je olepšano s čipkami in trakovi, brez vrednosti, če na njem ne čepite ve.«

»Modo,« je slovesno dejal kos, »si izmišljajo ljudje. Kateri zakon med pticami ali knuki pa nam nalaga, da moramo biti njene sužnje?«

»Kaj imamo sploh opraviti z modo?« je zavreščal repnik. »Če bi bilo v modi na ženskih klobukih nositi knuke, ali bi ti zadovoljno čepel tam? Odgovori mi, Popopo!«

Toda Popopo je obupaval. Ni mogel storiti krivice pticam in jih poslati nazaj k modistki, pa tudi ni hotel, da bi modistka trpela zaradi njihove izgube. Zato se je vrnil domov, da bi premislil, kaj je mogoče storiti.

Po dolgem premišljevanju se je odločil, da se posvetuje s kraljem knukov. Nemudoma je odšel k njegovemu veličanstvu in mu povedal vso zgodbo. Kralj se je namrščil.

»To naj te izuči, kako nespametno se je vmešavati v zadeve zemljanov,« je dejal. »Toda ker si povzročil vse te težave, je tvoja dolžnost, da jih odpraviš. Naših ptic ni mogoče zasužnjiti, to je gotovo; zato moraš doseči, da se moda spremeni in ne bo več zapovedovala ženskam, naj nosijo ptice na klobukih.«

»Kako naj to storim?« je vprašal Popopo. »Prav zlahka. Med zemljani se moda pogosto spreminja, saj se vsake reči hitro naveličajo. Ko v časopisih in revijah preberejo, da je zdaj v modi to in to, o tem nikoli ne podvomijo, temveč nemudoma ubogajo njene zapovedi. Zato moraš obiskati časopise in revije ter začarati tiskarske črke.«

»Začarati tiskarske črke!« je začudeno ponovil Popopo. »Natanko tako. Poskrbi, da bo pisalo, da ni več v modi nositi ptic na klobukih. S tem boš pomagal svoji ubogi modistki, obenem pa osvobodil na tisoče naših ljubih ptic, s katerimi tako kruto ravnajo.«

Popopo se je zahvalil modremu kralju in se ravnal po njegovem nasvetu. Obiskal je uredništvo vsakega časopisa in vsake revije v mestu, nato pa se odpravil še v druga mesta, dokler v deželi ni bilo več publikacije, ki na svojih straneh ne bi imela »nove modne novice«. Včasih je Popopo začaral tiskarske črke, tako da je vsakdo, ki je bral natisnjeno besedilo, videl le tisto, kar je hotel knuk. Včasih je obiskal zaposlene urednike in jim zmešal glave, dokler niso napisali natanko tega, kar je želel. Smrtniki se le redkokdaj zavedajo, kako močno nanje vplivajo vile, knuki in rili, ki jim pogosto polagajo v glave misli, kakršne si lahko izmislijo le ta modra mala nesmrtna bitja.

Ko je uboga modistka naslednje jutro prelistavala časopis, je vsa presrečna prebrala, da »nobena ženska ne more več nositi ptice na klobuku in biti obenem modno oblečena, saj najnovejša moda zahteva le trakove in čipke«.

Popopo je odtlej našel veliko veselja v obiskovanju vseh prodajaln klobukov, ki jih je mogel najti, in v obujanju nagačenih ptic, ki so jih kot neuporabne brezskrbno zmetali vstran. Te pa so odletele na polja in v gozdove ter v pesmih hvaležno opevale dobrega knuka, ki jih je rešil.

Včasih lovec ustreli na ptico, nato pa se čudi, zakaj je ni zadel. Toda zdaj, ko ste prebrali to zgodbo, boste vedeli, da je morala biti to nagačena ptica iz kake prodajalne klobukov, ki je s puško seveda ni mogoče ubiti.