Prevod

Mama je odšla po nakupih v mesto. Noro je prosila, naj popazi na Jane Gladys, in Nora ji je obljubila, da bo. Toda tisto popoldne je morala zloščiti srebrnino, zato je ostala v shrambi, Jane Gladys pa pustila, da se je sama kratkočasila v veliki dnevni sobi v nadstropju.

Deklice ni motilo, da je bila sama, saj je izdelovala svojo prvo vezenino — blazino za zofo, ki jo je nameravala podariti očku za rojstni dan. Zato je zlezla v veliko izbočeno okno in se zvila na široki polici, rjavolaso glavico pa sklonila nad svoje delo.

Kmalu so se vrata tiho odprla in spet zaprla. Jane Gladys je mislila, da je prišla Nora, zato ni dvignila pogleda, dokler ni naredila še nekaj vbodov na spominčici. Nato je pogledala kvišku in osupla zagledala neznanca, ki je stal sredi sobe in jo pozorno opazoval.

Bil je majhen in debel in videti je bilo, da zaradi vzpona po stopnicah težko diha. V eni roki je držal obrabljen svilen cilinder, pod drugo pazduho pa je imel zataknjeno precej veliko knjigo. Oblečen je bil v črno obleko, ki je bila videti stara in precej ponošena, po vrhu glave pa je bil plešast.

»Oprostite,« je rekel, medtem ko ga je deklica gledala s tihim začudenjem. »Ste vi Jane Gladys Brown?« »Da, gospod,« je odgovorila. »Prav dobro, zares prav dobro!« je pripomnil z nekakšnim čudnim nasmeškom. »Kar pošteno sem se namučil, da sem te našel, a nazadnje mi je le uspelo.«

»Kako ste prišli noter?« je vprašala Jane Gladys, ki je obiskovalcu vse manj zaupala. »To je skrivnost,« je skrivnostno odgovoril. To je bilo dovolj, da je deklica postala previdna. Gledala je moža in mož je gledal njo; oba sta bila resna in nekoliko zaskrbljena.

»Kaj hočete?« je vprašala in se dostojanstveno vzravnala. »Aha! Zdaj pa prehajava k stvari,« je živahno rekel mož. »S teboj bom povsem odkrit. Za začetek: tvoj oče me je užalil na skrajno neolikan način.«

Jane Gladys je zlezla z okenske police in z drobnim prstkom pokazala proti vratom. »Takojš pojdite iz te sobe!« je zavpila in glas ji je drhtel od ogorčenja. »Moj očka je najboljši človek na svetu. Nikoli ni nobenga žalil!«

»Prosim, dovoli mi, da pojasnim,« je rekel obiskovalec, ne da bi se zmenil za njeno zahtevo, naj odide. »Tvoj oče je morda zelo prijazen do tebe, saj si vendar njegova hčerkica. Ko pa je v mestu, v svoji pisarni, zna biti precej strog, zlasti do prodajalcev knjig. Pred dnevi sem ga obiskal in mu ponudil v nakup ‘Zbrana dela Petra Smitha’. In kaj misliš, da je storil?«

Ni odgovorila. »No,« je vse bolj razburjeno nadaljeval mož, »nagnal me je iz pisarne in hišniku naročil, naj me vrže iz stavbe! Kaj praviš na takšno ravnanje ‘najboljšega očka na svetu’, kaj?«

»Mislim, da je imel čisto prav,« je rekla Jane Gladys. »A tako misliš? No,« je rekel mož, »sklenil sem se maščevati za žalitev. Ker pa je tvoj oče velik, močan in nevaren človek, sem se odločil, da se bom maščeval njegovi hčerkici.«

Jane Gladys je spreletel srh. »Kaj boste naredili?« je vprašala. »Podaril ti bom tole knjigo,« je odgovoril in jo vzel izpod pazduhe. Nato je sedel na rob stola, položil klobuk na preprogo in iz žepa telovnika potegnil nalivno pero.

»Vanjo bom napisal tvoje ime,« je rekel. »Kako se napiše Gladys?« »G-l-a-d-y-s,« je odgovorila. »Hvala. No, tole,« je nadaljeval, vstal in ji s priklonom izročil knjigo, »je moje maščevanje za to, kako je tvoj oče ravnal z menoj. Morda mu bo še žal, da ni kupil ‘Zbranih del Petra Smitha’. Nasvidenje, draga moja.«

Stopil je k vratom, se ji še enkrat priklonil in odšel iz sobe. Jane Gladys je opazila, da se pri tem smeje sam pri sebi, kakor da ga vse skupaj neznansko zabava.

Ko so se vrata za čudnim možičkom zaprla, je deklica spet sedla na okensko polico in si ogledala knjigo. Imela je rdeče-rumene platnice, na sprednji pa je z velikimi črkami pisalo »Čudne reči«.

Nato jo je radovedno odprla in na prvem belem listu zagledala svoje ime, napisano s črnimi črkami. »Čuden možiček je bil,« je zamišljeno rekla sama sebi.

Obrnila je naslednji list in zagledala veliko sliko klovna, oblečenega v zeleno, rdeče in rumeno, z zelo belim obrazom in trikotnimi rdečimi lisami na obeh licih in nad očmi. Medtem ko ga je gledala, ji je knjiga v rokah zadrhtela, list je zaškripal in zapokljal in nenadoma je klovn skočil iz njega ter pristal na tleh poleg nje. V hipu je postal velik kakor vsak navaden klovn.

Pretegnil si je roke in noge, precej nevljudno zazehаl, se neumno zahihital in rekel: »Tako je že bolje! Sploh ne veš, kako otrpneš, če tako dolgo stojiš na ravnem listu papirja.«

Morda si lahko predstavljate, kako se je Jane Gladys prestrašila in kako je strmela v klovna, ki je pravkar skočil iz knjige. »Česa takega pa nisi pričakovala, kajne?« jo je vprašal in se ji klovnovsko spačil. Nato se je obrnil, da bi si ogledal sobo, in Jane Gladys se je kljub osuplosti zasmejala.

»Kaj te pa tako zabava?« je zahteval klovn. »Saj ste zadaj čisto beli!« je vzkliknila deklica. »Samo spredaj ste klovn.« »Prav mogoče,« je nejevoljno odvrnil. »Risаr me je narisal od spredaj. Nihče ni pričakoval, da bo narisal tudi mojo zadnjo stran, saj je bila ta obrnjena proti listu v knjigi.«

»Ampak zato ste videti tako smešni!« je rekla Jane Gladys in se smejala, da so ji v oči stopile solze. Klovn se je namrščil in sedel na stol, tako da mu ni mogla videti hrbta.

»Nisem edina reč v knjigi,« je jezno pripomnil. To jo je spomnilo, da je obrnila še en list, in komaj je opazila, da je na njem slika opice, že je žival ob glasnem šelestenju papirja skočila iz knjige in pristala na okenski polici poleg nje.

»He-he-he-he-he!« je zabrbljala žival, skočila deklici na ramo, nato pa na mizo sredi sobe. »Kako zabavno! Zdaj sem lahko prava opica, ne pa samo njena slika.«

»Prave opice ne znajo govoriti,« jo je pokarala Jane Gladys. »Kako pa to veš? Si bila kdaj sama opica?« je vprašala žival; nato se je glasno zasmejala, z njo pa tudi klovn, kakor da ga je pripomba zelo zabavala.

Deklica je bila zdaj že povsem zmedena. Ne da bi pomislila, je obrnila še en list, in še preden si ga je utegnila dobro ogledati, je iz knjige skočil siv osel ter se z glasnim ropotom skobacal z okenske police na tla.

»No, vi ste pa res nerodni!« je ogorčeno rekla deklica, saj jo je žival skoraj prevrnila. »Neroden! Zakaj pa ne bi bil?« je jezno vprašal osel. »Če bi tisti bedasti risar tudi tebe narisal v napačni perspektivi, tako kot je mene, bi bila gotovo tudi ti nerodna.«

»Kaj pa je narobe z vami?« je vprašala Jane Gladys. »Moja sprednja in zadnja leva noga sta skoraj petnajst centimetrov prekratki, to je narobe! Če tisti risar ni znal pravilno risati, zakaj se je sploh lotil osla?«

»Ne vem,« je odgovorila deklica, saj je videla, da pričakuje odgovor. »Komaj stojim,« je godrnjal osel, »in že najmanjša malenkost me prevrne.«

»Nič se ne sekiraj,« je rekla opica, skočila na lestenec in se z repom obesila nanj ter se gugala, da se je Jane Gladys zbala, da bo sklatila vse steklene krogle. »Isti risar je meni naredil tako velika ušesa kot temu klovnu, pa vsakdo ve, da so opičja ušesa komaj vredna omembe — kaj šele risanja.«

»Morali bi ga tožiti,« je mračno pripomnil klovn. »Jaz sploh nimam hrbta.« Jane Gladys je z začudenjem na ljubkem obrazku pogledovala od enega do drugega in obrnila še eno stran v knjigi.

Urno kakor blisk ji je čez ramo skočil rumenorjav, lisast leopard, pristal na naslonjalu velikega usnjenega naslanjača in se divje obrnil proti drugim.

Opica je splezala na vrh lestenca in od strahu vreščala. Osel je poskusil zbežati, pa se je takoj zvrnil na levi bok. Klovn je pobledel še bolj kot prej, vendar je ostal na stolu in tiho zažvižgal od presenečenja.

Leopard je čepel na naslonjalu, švigal z repom sem in tja ter izmenično srepo gledal vse navzoče, tudi Jane Gladys.

»Koga od nas boš najprej napadel?« je vprašal osel in si na vso moč prizadeval, da bi se spet postavil na noge. »Nikogar od vas ne morem napasti,« je zarenčal leopard. »Risаr me je narisal z zaprtim gobcem, zato nimam zob; kremplje pa je pozabil narisati. Ampak kljub temu sem videti strašen, kajne?«

»O, seveda,« je ravnodušno rekel klovn. »Menda si res videti dovolj strašen. Toda če nimaš ne zob ne krempljev, nam je čisto vseeno, kakšen si videti.«

To je leoparda tako razjezilo, da je grozljivo zarenčal, opica pa se mu je zasmejala. Prav tedaj je deklici knjiga zdrsnila iz naročja, in ko jo je poskusila ujeti, se je eden od listov proti koncu knjige na stežaj odprl. Za hip je uzrla divjega grizlija, ki jo je gledal s strani, in hitro vrgla knjigo stran od sebe. Z ropotom je padla sredi sobe, poleg nje pa je stal velikanski grizli, ki se je iztrgal s strani, še preden se je knjiga zaprla.

»Zdaj,« je s svojega visokega sedeža zavpil leopard, »pa le pazite nase! Njemu se ne morete smejati tako kot meni. Medved ima kremplje in zobe.«

»Res jih imam,« je z nizkim, globokim, renčečim glasom rekel medved. »In tudi uporabljati jih znam. Če boste prebrali tisto knjigo, boste ugotovili, da sem opisan kot grozen, krut in neusmiljen grizli, čigar edini življenjski posel je požiranje deklic — s čevlji, oblekami, trakovi in vsem vred! Potem pa, pravi pisatelj, cmokam z ustnicami in se naslajam nad svojo hudobijo.«

»To je strašno!« je rekel osel, sedel na zadnje noge in žalostno zmajal z glavo. »Kaj neki je obsedlo pisatelja, da ti je dal takšno lakoto po deklicah? Ali ješ tudi živali?«

»Pisatelj ne omenja, da bi jedel karkoli drugega kot deklice,« je odgovoril medved. »Prav dobro,« je pripomnil klovn in globoko olajšano zajel sapo. »Jane Gladys lahko začneš jesti, kadar hočeš. Smejala se je, ker nimam hrbta.«

»In smejala se je, ker so moje noge narisane v napačni perspektivi,« je zarigal osel. »Ampak tudi vi si zaslužite, da vas poje,« je z naslonjala usnjenega stola zavreščal leopard, »saj ste se mi smejali in se norčevali iz mene, ker nimam ne krempljev ne zob! Kaj pravite, gospod Grizli, ali bi lahko pojedli še klovna, osla in opico, ko opravite z deklico?«

»Mogoče bi res, pa še leoparda za povrh,« je zarenčal medved. »Odvisno bo od tega, kako lačen bom. Toda začeti moram z deklico, ker pisatelj pravi, da imam deklice najraje od vsega.«

Jane Gladys se je ob tem pogovoru zelo prestrašila in začela je razumeti, kaj je mož mislil, ko je rekel, da ji knjigo podarja iz maščevanja. Očku bo gotovo žal, da ni kupil »Zbranih del Petra Smitha«, ko bo prišel domov in ugotovil, da je njegovo hčerkico požrl grizli — s čevlji, obleko, trakovi in vsem vred!

Medved se je dvignil in se postavil na zadnje noge. »Takšen sem videti v knjigi,« je rekel. »Zdaj pa glejte, kako bom pojedel deklico.« Počasi se je približeval Jane Gladys, opica, leopard, osel in klovn pa so se postavili v krog in ga z velikim zanimanjem opazovali.

Toda še preden jo je grizli dosegel, se je deklica nenadoma nečesa domislila in zaklicala: »Stojte! Ne smete me pojesti. To bi bilo narobe.« »Zakaj?« je presenečeno vprašal medved.

»Ker ste moji. Moja zasebna last ste,« je odgovorila. »Ne vem, kako si prišla do tega,« je razočarano rekel medved. »Saj sem knjigo dobila v dar; moje ime je na prvem listu. Vi pa pravzaprav spadate v knjigo. Zato si ne smete drzniti pojesti svoje lastnice!«

Grizli je okleval. »Ali zna kdo od vas brati?« je vprašal. »Jaz znam,« je rekel klovn. »Potem pa poglej, ali govori resnico. Je njeno ime res v knjigi?«

Klovn jo je pobral in pogledal ime. »Je,« je rekel. »‘Jane Gladys Brown’, in to prav razločno napisano z velikimi črkami.« Medved je vzdihnil.

»Potem je seveda ne morem pojesti,« je sklenil. »Ta pisatelj je prav tako razočaranje kakor večina pisateljev.« »Ampak tako slab kot risar pa le ni,« je vzkliknil osel, ki se je še vedno trudil, da bi stal pokonci.

»Sami ste si krivi,« je strogo rekla Jane Gladys. »Zakaj niste ostali v knjigi, kamor so vas postavili?« Živali so se neumno spogledale, klovn pa je pod belo barvo zardel.

»Pravzaprav —« je začel medved, nato pa nenadoma obmolknil. Pri vhodnih vratih je glasno pozvonilo. »Mama je!« je vzkliknila Jane Gladys in skočila na noge. »Končno je prišla domov. Zdaj pa, vi neumne živali —«

Toda vsi so se naenkrat pognali proti knjigi in jo prekinili. Nekaj je švignilo, završalo, listi so zašelesteli, in že hip zatem je knjiga ležala na tleh, videti povsem taka kot vsaka druga knjiga, čudni družabniki Jane Gladys pa so vsi izginili.

Ta zgodba naj nas nauči, da moramo ob vsaki priložnosti razmišljati hitro in jasno; kajti če se Jane Gladys ne bi spomnila, da je medved njen, bi jo bil najbrž pojedel, še preden je pozvonilo.