Talos in vrnitev domov

Besedilo

Talos in vrnitev domov

Tebe pa, Kant, so v Libiji pogubne Kere vzele v svojo oblast.

Naletel si na črede, ki so se pasle; za njimi je hodil pastir, ki te je, ko si hotel njegove ovce odnesti tovarišem v stiski, med obrambo svoje črede ubil, zadetega s kamnom. Kajti nikakor ni bil slaboten: bil je Kafaver, vnuk likorejskega Fojba in častite deklice Akakalide, ki jo je nekoč Minos, ko je pod srcem nosila težko breme boga, izgnal v Libijo, čeprav je bila njegova hči. Fojbu je rodila sijajnega sina, ki ga imenujejo Amfitemis in Garamant.

Amfitemis se je pozneje združil s tritonsko nimfo; ta mu je rodila Nasamona in mogočnega Kafavra, ki je tedaj ob svojih ovcah ubil Kanta.

Tudi sam ni ušel silnim rokam junakov, ko so izvedeli, kaj je storil. Minijci so po poizvedovanju odnesli truplo nazaj in ga pokopali v zemljo, objokujoč mrtvega; ovce pa so odpeljali s seboj.

Tam je istega dne tudi Mopsa, Ampikovega sina, zadela neusmiljena smrt; bridki usodi ni ušel s svojo vedeževalsko močjo, saj smrti ni mogoče odvrniti.

Na pesku je pred opoldansko vročino ležala skrita strašna kača, ki se ni rada sama od sebe spravila nad koga, ki je ni dražil, niti ni planila za človekom, ki se je prestrašen umikal.

Toda kateremu koli živemu bitju, ki mu je prvič vbrizgala svoj črni strup, izmed vseh, ki jih hrani rodovitna zemlja, pot do Hada ni bila dolga niti komolec; ne bi ga rešil niti Pajon s svojimi zdravili, če smem to odkrito povedati, brž ko bi se ga le dotaknila z zobmi.

Kajti ko je bogovom podobni Perzej preletel Libijo, Evrimedont — tudi s tem imenom ga je namreč klicala mati —, in nesel kralju pravkar odsekano Gorgonino glavo, je vsaka kaplja temne krvi, ki je padla na tla, vzklila v kačo tega rodu.

Mops je stopil na konec njenega hrbta, ko je pomaknil naprej stopalo leve noge; ona pa se je od bolečine zvila okoli njega in mu sredi goleni z ugrizom raztrgala meso. Medeja in druge služabnice so se prestrašile; on pa je krvavo rano otipaval brez bojazni, saj ga ni mučila posebno huda bolečina.

Nesrečnik! Že se mu je pod kožo razlivala omama, ki razvezuje ude, in gosta megla mu je zagrinjala oči. Brž je položil težke ude na tla in nemočen otrpnil; okoli njega so se zbrali tovariši in junak Ajzonid, pretreseni od silne nesreče.

A niti po smrti ni smel več kot kratek hip ležati na soncu. Strup mu je namreč takoj razkrojil meso od znotraj in dlake so mu odpadale z razpadajoče kože.

Hitro so z bronastimi motikami izkopali globok grob, hiteč pri delu; sami in dekleta so si odrezali lase ter jih darovali mrtvemu, ki je tako žalostno trpel, in ga objokovali. Trikrat so v orožju obšli njegovo truplo, bogato obdarjeno s pogrebnimi darovi, nato pa nad njim nasuli zemljo.

Ko so se vkrcali na ladjo, da bi jih južni veter ponesel čez morje, in iskali prehod, po katerem bi izpluli iz Tritonskega jezera, dolgo niso našli nobene rešitve, temveč so ves dan blodili brez smeri.

Kakor kača, ki se zvija po vijugasti poti, kadar jo žge najostrejši sončni sij, in sikaje obrača glavo sem in tja, oči pa ji kakor iskre žarečega ognja bliskajo, dokler skozi razpoko ne zdrsne v svoje skrivališče, tako je Argo iskala plovni izhod iz jezera in dolgo krožila naokrog. Tedaj je Orfej velel, naj veliki Apolonov trinožnik odnesejo z ladje in ga darujejo domačim božanstvom v prošnjo za vrnitev.

Stopili so na kopno in tja postavili Fojbov dar; naproti pa jim je prišel, podoben mladeniču, mogočni Triton. Dvignil je grudo zemlje in jo ponudil junakom v gostinski dar ter spregovoril: »Sprejmite jo, prijatelji; saj tu zdaj nimam imenitnega daru, ki bi ga lahko izročil gostom, ki jih srečam.

Če pa iščete pot čez to morje, kakor ljudje pogosto potrebujejo pomoč na poti po tujih deželah, vam jo pokažem. Moj oče Pozejdon me je namreč postavil za poznavalca tega morja. Vladam pa obrežju, če ste v svojih daljnih krajih že kdaj slišali za Evripila, rojenega v Libiji, ki redi divje zveri.«

Tako je govoril; Evfem je radovoljno iztegnil roke po grudi in mu v odgovor dejal: »Junak, če poznaš Apijsko deželo in minojsko morje, nam, ki te sprašujemo, povej po resnici.

Sem namreč nismo prišli po svoji volji; silni viharji so nas vrgli na skrajne meje te dežele, potem pa smo ladjo, dvignjeno na ramena, prinesli do tega jezera, težko obloženi z njo čez kopno. Ne vemo pa, kod vodi plovna pot, da bi dosegli Pelopovo deželo.«

Tako je dejal; oni pa je iztegnil roko in v daljavi pokazal morje in globoko ustje jezera ter spregovoril: »Tam je prehod na morje, kjer najtemneje črni negibna globina; na obeh straneh pa beli valovi trepetajo in se svetlo lomijo. Med njimi vodi ozka pot, po kateri lahko izplujete.

Tisto megleno morje se onkraj Krete razteza do svete Pelopove dežele. Ko pa boste iz jezera zapluli na morske valove, imejte kopno na desni in plujte tesno ob njem, dokler se bo vleklo proti severu; ko pa obala zavije drugam, vam bo od štrlečega rta odprta varna pot naravnost naprej.

Pojdite torej veseli in naj vam napor ne bo v nadlogo, ko boste utrujali ude, ki jih krasi mladost.« Tako jim je prijazno govoril; oni pa so se nemudoma vkrcali, željni, da bi z vesli zapustili jezero.

Že so se z vso vnemo nagibali naprej nad vesli; medtem pa si je Triton oprtal veliki trinožnik in stopil v jezero. Nihče ni videl, kako je v hipu izginil skupaj s trinožnikom. Njim pa se je razveselilo srce, saj jih je srečal eden blaženih bogov in jim bil naklonjen.

Ajzonidu so veleli, naj vzame najboljšega ovna iz črede, ga žrtvuje bogu in zmoli k njemu. Brž ga je izbral, ga dvignil in zaklal na krmi ter izrekel to molitev: »Božanstvo, ki si se prikazalo na obrežju tega jezera, naj te morske hčere imenujejo Triton, čudežno morsko bitje, ali Forkis ali Nerej, bodi nam milostno in nakloni radosten konec naši vrnitvi.«

Tako je dejal in ob molitvi ovnu prerezal grlo ter ga s krme vrgel v vodo. Bog pa se je prikazal iz globine v podobi, kakršna je bila njegova prava.

Kakor mož, ki hitrega konja vodi na širni krog dirkališča, potem ko ga je prijel za gosto grivo in si ga podredil, lahno teče ob njem, konj pa ponosno dviga vrat in mu sledi, medtem ko mu svetla brzda v gobcu žvenketa, ko jo grize z ene in druge strani, tako je bog prijel vlečno vrv votle Argo in jo vodil naprej proti morju. Njegovo telo je od vrha glave, prek hrbta in ledij vse do trebuha s svojo čudovito postavo povsem spominjalo na blažene bogove; pod boki pa se mu je na eno in drugo stran raztezal dvojni rep morske pošasti. S plavutmi je udarjal po vodni gladini; spodaj so se razcepljale v ukrivljeni konici, podobni rogovoma luninega krajca.

Vodil jo je tako dolgo, dokler je ni izpustil, da je zaplula po morju; nato se je naglo potopil v veliko globino. Junaki so zaklicali, ko so na lastne oči videli to osupljivo čudo.

Tam so še danes pristanišče Argo, znamenja ladje in oltarji Pozejdona in Tritona, kajti tisti dan so ostali tam. Ob zori pa so z razpetimi jadri, držeč pusto deželo na desni, hiteli ob sapi zahodnika.

Naslednje jutro so zagledali rt in hkrati globoki morski zaliv, ki se je odpiral onkraj štrlečega rta. Tedaj je zahodnik ponehal in zapihala je sapica vedrega južnega vetra; njihova srca so se radostila njegovega piša.

Ko je sonce zašlo in je vzšla zvezda, ki kliče domov in prinaša počitek izmučenim oračem, jih je veter v črni noči zapustil. Sneli so jadra, položili dolgi jambor in se pognali z gladko obtesanimi vesli vso noč in naslednji dan ter še drugo noč, ki je prišla za njim. Od daleč jih je sprejel skalnati Karpatos; od tam so nameravali prepluti do Krete, ki je med vsemi morskimi otoki največja.

Toda bronasti Talos je z mogočne pečine trgal skale in jim branil, da bi privezali vrvi na kopno, ko so se bližali zavetju diktejskega pristanišča. Bil je zadnji ostanek bronastega rodu ljudi, rojenih iz jesenov, ki je še živel med polbožanskimi junaki; Kronid ga je dal Evropi za čuvaja otoka, da je trikrat obkrožil Kreto z bronastimi nogami.

Vse njegovo telo in vsi udje so bili bronasti in neuničljivi, le pod kito ob gležnju je imel žilo, polno krvi; tanka kožica, ki jo je zapirala, je držala v svojih mejah življenje in smrt.

Junaki so, čeprav jih je stiska hudo izmučila, prestrašeni brž odrinili ladjo od kopnega z vesli. In res bi se žalostno oddaljili od Krete, trpeč od žeje in drugih muk, če jim ne bi Medeja med umikom rekla: »Poslušajte me. Mislim, da lahko sama za vas premagam tega moža, kdor koli že je, četudi ima povsem bronasto telo, le da njegovo življenje ni večno.

Toda radi zadržite ladjo tukaj, zunaj dosega skal, dokler ne bo podlegel moji moči.« Tako je dejala; oni pa so z vesli umaknili ladjo zunaj dosega njegovih izstrelkov in čakali, kakšno nepričakovano zvijačo bo uporabila. Ona je gubo škrlatnega oblačila dvignila na obeh straneh ob lica in stopila na krov; Ajzonid jo je prijel za roko in jo vodil med veslaškimi klopmi.

Tam je z uroki skušala omehčati in priklicati Kere, požiralke življenj, hitre Hadove psice, ki krožijo po vsem zraku in se zaganjajo nad žive.

Kleče jih je trikrat poklicala z uroki in trikrat z molitvami; nato je z zlobnim namenom in sovražnimi očmi uročila pogled bronastega Talosa. Proti njemu je zagnala pogubno jezo in pošiljala uničujoče prikazni, razjarjena v svojem silnem besu.

Oče Zevs, res se mi v srcu dviga veliko začudenje, če nas poguba ne zadene le z boleznimi in udarci, temveč nas lahko kdo pokonča tudi od daleč!

Tako je celo on, čeprav bronast, podlegel silni moči Medeje, vešče mnogih čarov. Ko je dvigal težke skale, da bi jim preprečil dostop do pristanišča, si je gleženj odrgnil ob ostro skalno konico; iz njega je ihor stekel kakor staljeni svinec. Ni več dolgo stal na štrleči pečini.

Kakor velikanski bor visoko v gorah, ki so ga drvarji s hitrimi sekirami napol zasekali in ga pustili, ko so odšli iz gozda: ponoči ga sunki vetra najprej stresajo, pozneje pa se pri vznožju prelomi in zgrmi na tla — tako se je tudi on na svojih neutrudnih nogah sprva še stoje zibal, potem pa je brez moči padel z neizmernim truščem.

Tisto noč so junaki prenočili na Kreti; ko je znova zasijala zora, so postavili svetišče minojski Ateni, zajeli vodo in se vkrcali, da bi z vesli čim prej obšli Salmonidski rt.

Ko so hiteli čez širno kretsko morje, jih je prestrašila noč, ki jo imenujejo pogubna. Te strašne noči niso predirale zvezde niti lunini žarki; z neba je prihajal črn prepad, ali pa je kaka druga tema vstajala iz najglobljih brezen.

Niti najmanj niso vedeli, ali jih nosi po Hadu ali po vodi; svojo vrnitev so nemočni prepustili morju, naj jih nese, kamor hoče. Jazon pa je dvignil roke in z močnim glasom klical Fojba, naj jih reši; v tesnobi so mu tekle solze. Obljubljal je, da bo v Pito in Amikle ter na Ortigijo prinesel neštete bogate darove.

Letin sin, ti pa si, dovzeten za prošnje, z neba hitro prišel na Melantijske skale, ki stojijo sredi morja. Skočil si na eno izmed obeh in v desnici visoko dvignil zlati lok; iz njega je na vse strani zasijal bleščeč sij.

Tedaj so zagledali majhen otok izmed Sporadov, nasproti drobnemu otoku Hipuridi; tam so spustili sidra in obstali. Brž je vzhajajoča Zora razsvetlila nebo; v senčnem gaju so Apolonu uredili lepo svetišče in senčni oltar. Fojba so imenovali Ajglet, Sijoči, zaradi njegovega daljnosežnega sija, goli otok pa so imenovali Anafa, Prikazani, ker jim ga je Fojb prikazal, ko so bili v strahu.

Žrtvovali so vse, kar so mogli možje pripraviti za žrtev na samotnem obrežju. Ko pa so Medejine fajáške služabnice videle, da na goreče polenice zlivajo vodo, niso mogle več zadrževati smeha v prsih, saj so bile vajene pri Alkinoju gledati pogoste žrtve volov.

Junaki pa so jih zasipali z nespodobnimi besedami, veseli njihovega posmeha; med njimi se je razvnelo sladko zbadanje in besedno prerekanje. Od tistega veselega razigravanja junakov se na otoku ženske tako prerekajo z moškimi, kadar z žrtvami častijo Apolona Ajgleta, varuha Anafe.

Ko so tudi od tam v mirnem vremenu odvezali vrvi, se je Evfem spomnil svojih nočnih sanj in s spoštovanjem pomislil na slavnega Majinega sina. Sanjalo se mu je namreč, da božanska gruda v njegovem naročju leži ob prsih in se napaja z belimi curki mleka; iz grude, čeprav majhne, je nastala ženska, podobna deviški deklici. Združil se je z njo v ljubezni, prevzet od neukrotljivega poželenja; nato je žaloval, kakor da bi legel s hčerjo, ki jo je sam vzredil s svojim mlekom. Ona pa ga je tolažila z blagimi besedami: »Tritonovega rodu sem, dragi, dojilja tvojih otrok, ne tvoja hči; Triton in Libija sta namreč moja starša.

Toda izroči me Nerejevim dekletom, da bom prebivala v morju blizu Anafe; pozneje bom stopila na sončno svetlobo, pripravljena za tvoje potomce.«

Srce ga je opomnilo na te sanje in povedal jih je Ajzonidu. Ta je v mislih pretehtal prerokbe Hekata, boga daljnosežnega loka, in mu v odgovor dejal: »Dragi moj, res ti je namenjena velika in sijajna slava.

Kajti ko boš grudo vrgel v morje, bodo bogovi iz nje naredili otok, na katerem bodo prebivali otroci tvojih otrok v poznejših rodovih. Triton ti je namreč izročil to grudo libijske celine v gostinski dar; nobeden drug izmed nesmrtnih te ni srečal in ti je podaril, temveč prav on.«

Tako je dejal; Evfem ni prezrl Ajzonidove razlage, temveč je, vesel prerokbe, grudo vrgel v morsko globino. Iz nje je vzniknil otok Kalista, Najlepši, sveta dojilja Evfemovih potomcev. Ti so nekoč najprej prebivali na sintijskem Lemnosu; ko so jih od tam pregnali Tirenci, so prišli v Šparto in tam našli dom. Ko so zapustili Šparto, jih je plemeniti Avtezionov sin Teras odpeljal na otok Kalisto in mu po sebi spremenil ime v Tero. Toda to se je zgodilo šele po Evfemovem času.

Od tam so brez zadržka odpluli čez neizmerno valovje in pristali na obali Ajgine. Takoj so začeli prijateljsko tekmovati pri zajemanju vode, kdo se bo, potem ko jo zajame, prvi vrnil na ladjo.

Priganjala sta jih potreba in silen veter. Tam še danes mladeniči Mirmidoncev, ko si na rame dvignejo polne amfore, z lahkimi nogami tekmujejo na tekališču za zmago.

Bodite mi naklonjeni, rod blaženih junakov! Naj bodo te pesmi ljudem iz leta v leto slajše za petje. Zdaj sem namreč prišel do slavnega konca vaših naporov; kajti ko ste se od Ajgine vračali, vas ni čakala nobena nova preizkušnja in nobeni viharni vetrovi vam niso zastavili poti. Mirno ste pluli mimo Kekropove dežele in Avlide, ob notranji strani Evboje in mimo mest opuntskih Lokrijcev, ter radostno stopili na pagazijske obale.