Prevod

Ob enem izmed zgornjih rokavov reke Kongo je živela starodavna plemiška rodbina povodnih konjev, ki se je ponašala z rodovnikom, segajočim daleč pred Noetove čase — še pred obstoj človeštva — globoko v meglene davnine, ko je bil svet še mlad.

Od nekdaj so prebivali na bregovih prav te reke, zato so jim bili vsak njen zavoj in okljuk, vsaka kotanja in plitvina v njeni strugi, vsaka skala, štor in blatna kotanja na njenem bregu tako domači kakor njihove lastne matere. In domnevam, da tam živijo še danes.

Nedolgo tega je kraljica tega plemena povodnih konjev dobila mladiča in ga poimenovala Keo, ker je bil tako debel in okrogel. Da pa vas ne bi zavedel, naj povem, da v jeziku povodnih konjev »Keo« pravzaprav pomeni »debel in len«, ne pa debel in okrogel. Vendar kraljice nihče ni opozoril na to zmoto, saj je imela strašansko dolge in ostre okle, Keo pa se ji je zdel najljubkejši otročiček na svetu.

Za povodnega konja je bil res čisto v redu. Valjal se je in igral v mehkem blatu na rečnem bregu, racal v notranjost dežele ter grizljal liste divjega zelja, ki je raslo tam, in bil od jutra do večera srečen in zadovoljen. Bil je tudi najbolj vesel povodni konj, kar jih je ta starodavna rodbina kdaj poznala. Njegove drobne rdeče oči so se nenehno hudomušno iskrile in ob vsaki priložnosti se je veselo smejal, naj je bilo kaj smešnega ali ne.

Zato so ga temnopolti ljudje, ki so živeli v tistih krajih, imenovali »Ippi« — veseljak, čeprav se mu zaradi njegove divje matere ter prav tako divjih stricev, tet in bratrancev, ki so živeli v veliki koloniji na rečnem bregu, niso upali približati.

Čeprav si ti temnopolti ljudje, ki so živeli v majhnih vaseh, raztresenih med drevjem, niso drznili odkrito napasti kraljevske rodbine povodnih konjev, so nadvse radi jedli njihovo meso, kadar so ga le mogli dobiti. Povodni konji so to dobro vedeli. Kadar pa je temnopoltim uspelo katero teh živali ujeti živo, so jo radi jezdili skozi džunglo, kakor da bi bila konj, in jo tako zasužnjili.

Zaradi vsega tega so povodni konji, kadar so zavohali oljnati vonj temnopoltih ljudi, besno planili nadnje; in če so katerega izmed sovražnikov po naključju dohiteli, so ga razparali z ostrimi okli ali ga s svojimi ogromnimi nogami poteptali v zemljo.

Med povodnimi konji in temnopoltimi ljudmi je divjala nenehna vojna. V eni izmed njihovih vasic je živel Gouie. Bil je sin poglavarjevega brata in vnuk vaškega vrača, ostarelega moža, ki so mu pravili »čudo brez kosti«, ker se je znal zvijati v toliko zavojev kakor kača in ni imel kosti, ki bi ga ovirale, ko je svoje telo upogibal v najrazličnejše položaje. Zaradi tega je hodil opotekaje, vendar so ga temnopolti ljudje zelo spoštovali.

Gouiejeva koča je bila narejena iz drevesnih vej, zlepljenih z blatom, njegovo oblačilo pa je bilo rogoznica iz trave, privezana okoli pasu. Toda sorodstvo s poglavarjem in vračem mu je dajalo nekaj dostojanstva, poleg tega pa je zelo rad premišljeval v samoti. Morda je bilo povsem naravno, da so se njegove misli pogosto vrtele okoli njegovih sovražnikov, povodnih konjev, in da je tuhtal o najrazličnejših načinih, kako bi jih ujel.

Naposled je izdelal načrt in se lotil kopanja velike jame na pol poti med dvema ostrima rečnima zavojema. Ko je bila jama izkopana, jo je prekril z drobnimi vejami in po njih nasul prst, površino pa tako spretno zgladil, da nihče ne bi posumil, da se pod njo skriva velika luknja. Nato se je Gouie tiho zasmejal sam pri sebi in odšel domov na večerjo.

Tistega večera je kraljica rekla Keu, ki je za svojo starost zrasel v prav krepkega mladiča: »Skoči čez okljuk in prosi strica Nikkija, naj pride sem. Našla sem nenavadno rastlino in rada bi, da mi pove, ali je užitna.«

Veseljak se je ob odhodu na svojo nalogo od srca zasmejal, saj se je počutil tako pomembnega kakor deček, ki ga prvič pošljejo v trgovino na vogalu po kocko kvasa.

»Guk-uk-uk-uk! Guk-uk-uk-uk!« Tako se je smejal; in če mislite, da se povodni konji ne smejejo tako, morate le prisluhniti kateremu izmed njih, pa boste ugotovili, da imam prav.

Zlezel je iz blata, v katerem se je valjal, in odhlačal skozi grmovje. Zadnje, kar je slišala njegova mati, ki je ležala napol v vodi in napol na suhem, je bil njegov melodični »guk-uk-uk-uk!«, ki je zamiral v daljavi.

Keo je bil tako dobre volje, da je komaj opazil, kam stopa, zato je bil silno presenečen, ko so se mu sredi smeha tla udrla pod nogami in je padel na dno Gouiejeve globoke jame. Ni se hudo poškodoval, vendar si je pri padcu pošteno potolkel nos; zato se je nehal smejati in začel premišljevati, kako naj spet pride ven. Tedaj je ugotovil, da so stene višje od njegove glave in da je ujetnik.

Malce se je zasmejal svoji nesreči in smeh ga je zazibal v spanec, tako da je smrčal vso noč, dokler se ni zdanilo.

Ko je Gouie naslednje jutro pokukal čez rob jame, je vzkliknil: »Saj to je vendar Ippi — Veseljak!« Keo je prepoznal vonj temnopoltega človeka in skušal dvigniti glavo dovolj visoko, da bi ga ugriznil. Ko je Gouie to videl, je spregovoril v jeziku povodnih konjev, ki se ga je naučil od svojega deda, vrača.

»Pomiri se, malček; moj ujetnik si.« »Kos tvoje noge bi me že pomiril, če bi ga le dosegel,« je odvrnil Keo in se nato zasmejal svoji šali: »Guk-uk-uk-uk!«

Toda Gouie, ki je bil preudaren človek, je brez nadaljnjega pogovora odšel in se vrnil šele naslednje jutro. Ko se je spet nagnil nad jamo, je bil Keo od lakote tako slaboten, da se je komaj še lahko smejal.

»Se vdaš?« je vprašal Gouie. »Ali se še vedno želiš boriti?« »Kaj se bo zgodilo, če se vdam?« je vprašal Keo. Temnopolti mož se je v zadregi popraskal po glavi, poraščeni z volnatimi lasmi.

»Težko rečem, Ippi. Premlad si za delo, in če te ubijem za hrano, bom prikrajšan za tvoje okle, ki še niso zrasli. Zakaj si, o Veseljak, padel v mojo jamo? Ujeti sem hotel tvojo mater ali enega izmed tvojih stricev.«

»Guk-uk-uk-uk!« se je zasmejal Keo. »Navsezadnje me boš moral izpustiti, temnopolti mož, saj nimaš od mene nobene koristi!« »Tega ne bom storil,« je izjavil Gouie, »razen če,« je dodal, ko se je nečesa domislil, »skleneš kupčijo z menoj.«

»Povej mi, kakšno kupčijo, temnopolti mož, kajti lačen sem,« je rekel Keo. »Izpustil te bom, če prisežeš pri oklih svojega deda, da se čez leto in dan vrneš k meni in spet postaneš moj ujetnik.«

Mladi povodni konj je za trenutek pomislil, saj je vedel, da je prisega pri dedovih oklih slovesna reč; toda bil je neznansko lačen, leto in dan pa sta se mu zdela še daleč, zato je z novim brezskrbnim smehom rekel:

»Prav; če me zdaj izpustiš, prisegam pri oklih svojega deda, da se čez leto in dan vrnem k tebi in postanem tvoj ujetnik.« Gouie je bil nadvse zadovoljen, saj je vedel, da bo Keo čez leto in dan že skoraj odrasel. Zato je začel odkopavati en konec jame in vanjo metati prst, dokler ni naredil klančine, po kateri je povodni konj lahko zlezel ven.

Keo je bil tako vesel, ko se je spet znašel na površju, da se je prepustil izbruhu veselega smeha, nato pa rekel:

»Zbogom, Gouie; čez leto in dan me boš spet videl.« Potem je odracal proti reki, da bi videl mater in dobil zajtrk, Gouie pa se je vrnil v svojo vas.

V naslednjih mesecih je temnopolti mož, ko je ležal v svoji koči ali lovil v gozdu, od časa do časa zaslišal oddaljeni »guk-uk-uk-uk!« smejočega se povodnega konja. Toda le nasmehnil se je sam pri sebi in pomislil: »Leto in dan bosta kmalu minila!«

Ko se je Keo živ in zdrav vrnil k materi, je vse člane njegovega plemena navdalo veselje, saj so imeli Veseljaka vsi radi. Ko pa jim je povedal, da mora čez leto in dan spet postati suženj temnopoltega moža, so začeli tarnati in jokati, in pretočili so toliko solz, da se je gladina reke dvignila za nekaj palcev.

Keo se je njihovi žalosti seveda le smejal; toda sklicali so velik zbor plemena in se o zadevi resno pogovorili. »Ker je prisegel pri oklih svojega deda,« je rekel stric Nikki, »mora držati obljubo. Naša dolžnost pa je, da ga skušamo kako rešiti smrti ali suženjskega življenja.«

S tem so se vsi strinjali, vendar se nihče ni mogel domisliti, kako bi Kea rešili njegove usode. Tako so minevali meseci, v katerih so bili vsi kraljevski povodni konji žalostni in potrti, razen Veseljaka samega.

Naposled je Keu ostal le še teden svobode, njegova mati, kraljica, pa je postala tako nemirna in zaskrbljena, da so sklicali nov zbor plemena. Smejoči se povodni konj je medtem zrasel do velikanske velikosti in je meril skoraj petnajst čevljev v dolžino ter šest v višino, njegovi ostri okli pa so bili bolj beli in trši od slonovih.

»Če ne storimo nečesa, da bi rešili mojega otroka,« je rekla mati, »bom umrla od žalosti.« Nekateri njeni sorodniki so začeli dajati nespametne predloge, toda kmalu je stric Nep, moder in zelo velik povodni konj, rekel:

»Iti moramo h Glinkomoku in ga prositi za pomoč.« Tedaj so vsi utihnili, kajti stopiti pred mogočnega Glinkomoka je terjalo precej poguma. Toda materinska ljubezen je bila kos vsakršnemu junaštvu.

»Sama bom šla k njemu, če me bo stric Nep spremljal,« je brž rekla. Stric Nep je zamišljeno potrepljal mehko blato s sprednjo nogo in počasi pomahal s kratkim repom sem ter tja.

»Glinkomoku smo bili vedno poslušni in smo mu izkazovali veliko spoštovanje,« je rekel. »Zato se ne bojim nevarnosti, če stopim predenj. Šel bom s teboj.«

Vsi drugi so odobravajoče zafrktali, zelo veseli, da jim ni bilo treba iti zraven. Tako sta se kraljica in stric Nep odpravila na pot, Keo pa je plaval med njima. Ves tisti dan in ves naslednji so plavali proti toku, dokler niso ob sončnem zahodu prispeli do visoke skalne stene, pod katero je bila votlina, kjer je prebival mogočni Glinkomok.

To strašno bitje je bilo deloma zver, deloma človek, deloma ptica in deloma riba. Živelo je že od začetka sveta. Z modrostjo, nabrano skozi dolga leta, je postalo deloma vrač, deloma čarovnik, deloma mag in deloma vilinsko bitje. Človeštvo ga ni poznalo, starodavne živali pa so ga poznale in se ga bale.

Trije povodni konji so obstali pred votlino, s sprednjimi nogami na bregu in telesi v vodi, ter v en glas pozdravili Glinkomoka. Takoj zatem je vhod v votlino potemnel in bitje je neslišno zdrsnilo proti njim.

Povodni konji si ga niso upali pogledati in so sklonili glave med noge. »Prišli smo, o Glinkomok, da bi te prosili milosti in prijateljske pomoči!« je začel stric Nep; nato je povedal, kako je bil Keo ujet in kako je obljubil, da se bo vrnil k temnopoltemu možu.

»Držati mora obljubo,« je reklo bitje z glasom, podobnim vzdihu. Mati povodnega konja je glasno zastokala. »Toda usposobil ga bom, da bo premagal temnopoltega moža in si spet pridobil svobodo,« je nadaljeval Glinkomok.

Keo se je zasmejal. »Dvigni desno šapo,« je ukazal Glinkomok. Keo je ubogal in bitje se je je dotaknilo s svojim dolgim, kosmatim jezikom. Nato je nad Keovo sklonjeno glavo iztegnilo štiri koščene roke ter zamrmralo nekaj besed v jeziku, ki ga niso poznali ne ljudje ne zveri ne ptice ne ribe. Potem je spet spregovorilo v jeziku povodnih konjev:

»Tvoja koža je zdaj postala tako trda, da te noben človek ne more raniti. Tvoja moč presega moč desetih slonov. Tvoje noge so tako hitre, da lahko prehitiš veter. Tvoj um je ostrejši od najostrejšega trna. Naj se človek boji, ti pa za vedno preženi strah iz svojih prsi; kajti najmočnejši si izmed vsega svojega rodu!«

Nato se je strašni Glinkomok sklonil h Keu in ta je začutil, kako ga ožiga njegov ognjeni dih, ko mu je na uho zašepetal še nekaj napotkov. V naslednjem trenutku je bitje zdrsnilo nazaj v svojo votlino, za njim pa so odmevale glasne zahvale treh povodnih konjev, ki so zdrsnili v vodo in se nemudoma odpravili domov.

Materino srce je bilo polno veselja; stric Nep se je enkrat ali dvakrat zdrznil, ko se je spomnil bežnega pogleda, ki ga je ujel na Glinkomoka; Keo pa je bil kar najbolj razigran, in ker mu ni bilo dovolj le plavati ob svojih dostojanstvenih starejših sorodnikih, se je potapljal pod njunima telesoma, švigal okoli njiju in se veselo smejal vso pot domov.

Nato je vse pleme bučno praznovalo in hvalilo mogočnega Glinkomoka, ker je pomagal sinu njihove kraljice. Ko pa je napočil dan, ko se je moral Veseljak predati temnopoltemu možu, so ga vsi poljubili v slovo brez najmanjšega strahu za njegovo varnost.

Keo je odšel dobre volje in njegov smejoči se »guk-uk-uk-uk!« so slišali še dolgo potem, ko je izginil v džungli. Gouie je štel dneve in vedel, kdaj lahko pričakuje Kea; vendar ga je osupnilo, kako velikanski je postal njegov ujetnik, in čestital si je za modro kupčijo, ki jo je sklenil. Keo je bil tako debel, da se je Gouie odločil, da ga bo pojedel — se pravi toliko, kolikor ga bo le mogel, preostanek trupla pa bo zamenjal s sovaščani za druge dobrine.

Vzel je torej nož in ga skušal zabosti v povodnega konja, vendar je bila koža tako trda, da je nož ob njej otopel. Nato je poskusil še drugače, toda Keo je ostal nepoškodovan.

In tedaj se je Veseljak res zasmejal s svojim najbolj radostnim smehom, tako da je po vsem gozdu odmevalo »guk-uk-uk-uk-uk!« Gouie se je odločil, da ga ne bo ubil, saj je bilo to nemogoče, temveč ga bo uporabljal za tovorno žival. Povzpel se je Keu na hrbet in mu ukazal, naj gre. Keo je živahno oddirjal skozi vas, njegove drobne oči pa so se iskrile od veselja.

Drugi temnopolti možje so bili navdušeni nad Gouiejevim ujetnikom in so ga prosili, naj jim dovoli jezditi na Veseljakovem hrbtu. Gouie je za to od njih zahteval zapestnice, ogrlice iz školjk in drobne zlate okraske, dokler si ni nabral kar precejšnjega kupa dragocenosti. Nato je na Keov hrbet splezalo dvanajst temnopoltih mož, da bi uživali v ježi, in tisti, ki je sedel najbliže njegovemu nosu, je zavpil:

»Teci, blatni pes — teci!« In Keo je stekel. Hiter kakor veter je drvel proč od vasi, skozi gozd in naravnost navzgor ob rečnem bregu. Temnopolti možje so tulili od strahu, Veseljak je rjovel od smeha, in drveli so naprej, naprej, naprej!

Tedaj se je pred njimi na nasprotnem bregu reke prikazalo črno žrelo Glinkomokove votline. Keo je planil v vodo, se potopil do dna in prepustil temnopolte ljudi, da so se trudili izplavati. Toda Glinkomok je slišal Keov smeh in vedel, kaj mora storiti. Ko se je Veseljak dvignil na površje in iz grla izpihnil vodo, ni bilo videti nobenega temnopoltega moža več.

Keo se je sam vrnil v vas in Gouie ga je presenečeno vprašal: »Kje so moji bratje?« »Ne vem,« je odgovoril Keo. »Odpeljal sem jih daleč proč in ostali so tam, kjer sem jih pustil.«

Gouie bi ga še naprej spraševal, toda druga gruča temnopoltih mož je že nestrpno čakala, da zajezdi smejočega se povodnega konja. Plačali so torej zahtevano ceno in splezali na svoja mesta, nato pa je prvi rekel:

»Teci, blatni valjavec — teci!« In Keo je stekel kakor prej, jih odnesel do vhoda v Glinkomokovo votlino ter se vrnil sam. Toda zdaj je Gouieja že zaskrbela usoda njegovih tovarišev, saj je bil edini temnopolti mož, ki je še ostal v vasi. Zato je zajezdil povodnega konja in zaklical:

»Teci, rečni prašič — teci!« Keo se je zasmejal s svojim veselim »guk-uk-uk-uk!« in stekel s hitrostjo vetra. Tokrat pa se je napotil naravnost proti rečnemu bregu, kjer je živelo njegovo pleme, in ko ga je dosegel, je zabredel v reko, se potopil do dna in pustil Gouieja plavati sredi toka.

Temnopolti mož je začel plavati proti desnemu bregu, toda tam je zagledal strica Nepa in polovico kraljevskega plemena, ki so čakali, da ga poteptajo v mehko blato. Zato se je obrnil proti levemu bregu, tam pa sta stala kraljica mati in stric Nikki, rdečeoka in besna, pripravljena, da ga raztrgata z okli.

Tedaj je Gouie glasno zakričal od groze in ko je zagledal Veseljaka, ki je plaval blizu njega, je zavpil: »Reši me, Keo! Reši me in osvobodil te bom suženjstva!«

»To ni dovolj,« se je zasmejal Keo. »Služil ti bom vse življenje!« je zavreščal Gouie. »Storil bom vse, kar mi boš ukazal!« »Se boš čez leto in dan vrnil k meni in postal moj ujetnik, če ti dovolim pobegniti?« je vprašal Keo.

»Bom! Bom! Bom!« je zavpil Gouie. »Prisezi pri kosteh svojega deda!« je ukazal Keo, saj se je spomnil, da temnopolti ljudje nimajo oklov, pri katerih bi lahko prisegli.

In Gouie je prisegel pri kosteh svojega deda. Nato je Keo priplaval do njega in mož mu je spet splezal na hrbet. Tako sta prispela na breg, kjer je Keo materi in vsemu plemenu povedal za kupčijo, ki jo je sklenil z Gouiejem: ta naj bi se čez leto in dan vrnil in postal njegov suženj.

Zato so temnopoltemu možu dovolili v miru oditi, Veseljak pa je spet živel med svojimi in bil srečen. Ko sta minila leto in dan, je Keo začel čakati na Gouiejevo vrnitev; toda ni ga bilo, ne takrat ne kdaj pozneje.

Temnopolti mož je namreč svoje zapestnice, ogrlice iz školjk in drobne zlate okraske povezal v culo ter odpotoval mnogo milj daleč v drugo deželo, kjer starodavnega kraljevskega plemena povodnih konjev niso poznali. Zaradi svojega bogastva se je tam razglasil za velikega poglavarja in ljudje so se mu klanjali.

Podnevi je bil ponosen in bahav. Ponoči pa se je premetaval po ležišču in ni mogel zaspati. Pekla ga je vest. Kajti prisegel je pri kosteh svojega deda; njegov ded pa ni imel kosti.