Prevod

Leta 1773 je nekaj pietističnih menihov še živelo v svojem skromnem samostanu, katerega razvaline so vidne na bregovih Wissahickona. Med temi mistiki je bil najuglednejši starec, ki bi bil lahko užival bogastvo in ugled, kakršna mu je zagotavljal plemiški naslov, če bi se bil odločil ostati v Nemčiji; vendar se je odpovedal nečimrnostim in prišel v novi svet, da bi molil, vzgajal svoje otroke in živel preprosto življenje. Nekateri so pravili, da je alkimist, mnogi pa so ga imeli za preroka. Redki popotniki ob slikoviti reki so videli luč v oknu njegove celice ter slišali slovesne glasove petja in molitve. Neke zimske noči, ko je okrog poslopja ležal nedotaknjen sneg in je oster veter šumel med drevjem kakor harfe, je starec s sinom in hčerjo sedel v veliki sobi samostana in čakal. Prerokba je namreč oznanjala, da se bo tisto noč ob tretji uri zjutraj prikazal Osvoboditelj. V sanjah se je zaslišal glas, ki je rekel: »V novi svet bom poslal osvoboditelja, ki bo moje ljudstvo rešil suženjstva, kakor ga je moj Sin rešil duhovne smrti.« Noč je minevala v molitvi in premišljevanju, ure pa so s težkimi udarci odmevale čez zamrznjeno divjino. Ko je odbilo tri, so se v snegu zaslišali koraki in vrata so se odprla. Mož, ki je vstopil, je bil visoke postave, mirnega, odločnega obraza in krepkega telesa, njegovo vedenje pa je bilo dostojanstveno in uglajeno.

»Prijatelji, zašel sem,« je rekel. »Mi lahko pokažete pot?« Starec je planil pokonci v nekakšnem zamaknjenju. »Niste zašli,« je vzkliknil, »temveč ste našli svojo pot. Poklicani ste k velikemu poslanstvu. Pokleknite pred ta oltar in ga sprejmite.«

Tujec ga je presenečeno pogledal in čez obraz mu je šinil dvom. »Ne, nisem nor,« mu je z rahlim nasmehom zagotovil samotar. »Poslušajte: nocoj ste, zaskrbljeni za prihodnost svoje dežele in nezmožni zaspati, zajahali konja in odjezdili v noč, da bi premišljevali o vprašanju, ki vam ne gre iz glave: Ali sme podanik potegniti meč proti svojemu kralju? Konj je taval, ne da bi vedeli ali vam bilo mar, kam, dokler vas ni pripeljal sem.«

»Kako to veste?« je osupel vprašal tujec. »Ne čudite se, temveč pokleknite, da vas mazilim za osvoboditelja te dežele.« Ganjen in prevzet je mož prvič v življenju pokleknil pred drugim človekom. Menih je pomočil prst v olje, ga položil tujcu na čelo in rekel: »Ali obljubite, da boste, ko odbije prava ura, prijeli za meč v obrambo svoje dežele? Ali obljubite, da se boste, ko boste gledali svoje vojake trpeti brez kruha in ognja in ko se bo ljudstvo, ki ste ga popeljali do zmage, klanjalo pred vami, spominjali, da ste le Božji služabnik pri osvobajanju naroda?«

Z novo lučjo v očeh je tujec sklonil glavo. »Tedaj vas v Njegovem imenu posvečujem za osvoboditelja tega zatiranega ljudstva. Ko pride čas, pojdite zmagi naproti, kajti če boste zvesti, bodite prepričani, da vam jo bo Bog naklonil. Ne nosite druge krone kakor blagoslov in čast svobodnega ljudstva — razen te.« Ko je končal, je njegova hči, sedemnajstletno dekle, stopila naprej in klečečemu možu položila lovorov venec na čelo. »Vstanite,« je nadaljeval prerok, »in sprejmite mojo roko, ki je doslej nisem ponudil še nobenemu človeku, ter mojo obljubo, da bom zvest vam in tej deželi, četudi bi me to stalo življenja.«

Ko je vstal, je duhovnikov sin stopil k njemu in mu pripasal meč, starec pa je dvignil roke v slovesen blagoslov. Tujec je položil roko na knjigo, ki je ležala odprta na oltarju, in poljubil ročaj svojega meča. »Ostal bom zvest,« je rekel. Ob zori je spet odšel na pot in nihče ni poznal njegovega imena; ko pa so bojni ognji razsvetlili zahodni svet, je Amerika v njem videla svojega osvoboditelja izpod tiranije. Leta pozneje se je prav na ta kraj vrnil sam, da bi molil, in tu mu je sir William Howe v imenu svojega kralja ponudil naslov regenta Amerike. Vzel je pergament in ga poteptal v zemljo pod nogami, da je od njega ostala le cunja. Kajti ta mož je bil Washington.