Ahilova jeza

Besedilo

Ahilova jeza

O jezi poj, boginja, Pelejevega sina Ahila, pogubni jezi, ki je Ahajcem prizadejala nešteto bolečin in v Had poslala mnogo mogočnih duš junakov, njihova telesa pa prepustila psom v plen in vsem pticam; tako se je izpolnjevala Zevsova volja, odkar sta se prvič sprla in razšla Atrejev sin, vladar mož, in božanski Ahil.

Kateri izmed bogov ju je pahnil v spor in boj? Letin in Zevsov sin; razsrjen na kralja je nad vojsko poslal hudo kugo in ljudje so umirali, ker je duhovnika Hrisa osramotil Atrejev sin. Hris je namreč prišel k hitrim ahajskim ladjam, da bi odkupil hčer, in prinesel neizmerno odkupnino; v rokah je držal trakove daljnosežnega Apolona, ovite okoli zlatega žezla, in prosil vse Ahajce, še posebno oba Atrejeva sinova, poveljnika vojske: »Atrejeva sinova in drugi Ahajci z lepimi golenskimi ščitniki! Naj vam bogovi, ki prebivajo na Olimpu, naklonijo, da razrušite Priamovo mesto in se srečno vrnete domov. Meni pa izpustite ljubo hčer in sprejmite odkupnino, iz spoštovanja do Zevsovega sina, daljnosežnega Apolona.«

Tedaj so vsi drugi Ahajci glasno pritrdili, naj spoštujejo duhovnika in sprejmejo sijajno odkupnino. Toda Atrejevemu sinu Agamemnonu to ni bilo po volji; grobo ga je odgnal in mu z ostrimi besedami zapovedal: »Glej, starec, da te ne zalotim pri votlih ladjah, ne če se zdaj predolgo mudiš ne če se pozneje vrneš, kajti žezlo in božji trakovi te tedaj ne bodo obvarovali. Nje pa ne izpustim; prej jo bo dohitela starost v mojem domu v Argosu, daleč od očetnjave, ko bo tkala ob statvah in prihajala v mojo posteljo. Pojdi in me ne draži, da boš varneje odšel.«

Tako je rekel; starec se je prestrašil in ubogal. Molče je šel ob obali glasno šumečega morja. Ko se je oddaljil, je ostareli mož goreče molil h gospodu Apolonu, ki ga je rodila lepokrila Leta: »Usliši me, bog s srebrnim lokom, ki varuješ Hriso in presveto Kilo ter mogočno vladaš Tenedu, Sminthej! Če sem ti kdaj zgradil prijeten tempelj ali ti kdaj sežgal mastna stegna bikov in koz, mi izpolni to željo: naj Danajci s tvojimi puščicami plačajo moje solze!«

Tako je molil in Fojbos Apolon ga je uslišal. Z vrhov Olimpa se je spustil, v srcu razsrjen, z lokom na ramenih in pokritim tulom. Puščice so žvenketale na ramenih jeznega boga, ko se je premikal; prihajal je, podoben noči.

Sedel je daleč od ladij in izstrelil puščico; strašno je zazvenel srebrni lok. Najprej je meril v mule in urne pse, nato pa je ostre puščice usmeril v ljudi in jih zadeval; povsod so nenehno gorele grmade mrtvih.

Devet dni so božje puščice letele skozi tabor, deseti dan pa je Ahil sklical vojsko na zbor. To mu je položila na srce beloroka boginja Hera, saj se je bala za Danajce, ko jih je gledala umirati.

Ko so se zbrali in bili vsi skupaj, je vstal hitronogi Ahil in jim spregovoril: »Atrejev sin, mislim, da se bomo zdaj morali obrniti in vrniti domov, če se le izognemo smrti, saj Ahajce hkrati uničujeta vojna in kuga. Dajmo, vprašajmo kakega vedeža ali duhovnika ali razlagalca sanj, saj tudi sanje prihajajo od Zevsa, naj nam pove, zakaj se je Fojbos Apolon tako razsrdil: ali nam očita neizpolnjeno zaobljubo ali opuščeno hekatombo in ali bi morda sprejel vonj po tolšči jagnjet in doraslih koz ter od nas odvrnil pogubo.«

Ko je tako spregovoril, je sedel; med njimi pa je vstal Kalhant, Testorjev sin, daleč najboljši razlagalec ptičjih znamenj, ki je vedel, kaj je, kaj bo in kaj je bilo, in je ahajske ladje vodil pred Ilion s svojo vedeževalsko močjo, ki mu jo je dal Fojbos Apolon. Dobro misleč jim je spregovoril: »Ahil, Zevsov ljubljenec, velevaš mi, naj razložim jezo gospoda Apolona, ki strelja od daleč. Povedal ti bom, ti pa me poslušaj in mi prisezi, da mi boš voljno pomagal z besedo in roko. Bojim se namreč, da bom razjezil moža, ki mogočno vlada vsem Argivcem in ga Ahajci ubogajo. Kralj je močnejši, kadar se razsrdi na nižjega moža; četudi svojo jezo še isti dan pogoltne, vendarle pozneje hrani zamero v prsih, dokler je ne poteši. Premisli torej, ali me boš zaščitil.«

Hitronogi Ahil mu je odgovoril: »Pogumno povej božjo prerokbo, ki jo poznaš. Pri Apolonu, Zevsovem ljubljencu, h kateremu moliš, Kalhant, ko Danajcem razodevaš božja znamenja: dokler bom živ in bom gledal luč na zemlji, nihče izmed vseh Danajcev pri votlih ladjah ne bo položil težke roke nate, četudi imenuješ Agamemnona, ki se zdaj baha, da je daleč najboljši med Ahajci.«

Tedaj se je neoporečni vedež opogumil in spregovoril: »Ne očita nam ne zaobljube ne hekatombe, temveč je jezen zaradi duhovnika, ki ga je Agamemnon osramotil, ko mu ni izpustil hčere in ni sprejel odkupnine. Zato nam je daljnosežni bog poslal gorje in ga bo še pošiljal. Danajcem ne bo odvrnil strašne pogube, dokler ne vrnemo živooke deklice ljubemu očetu brez plačila in odkupnine ter ne odpeljemo svete hekatombe v Hriso. Šele tedaj bi ga z daritvami lahko pomirili.«

Ko je tako spregovoril, je sedel; med njimi pa je vstal junak Agamemnon, Atrejev sin, ki je vladal daleč naokoli, ves razburjen; njegovo temno srce je prekipevalo od jeze, oči pa so mu bile kakor plameneč ogenj. Najprej je z zloveščim pogledom nagovoril Kalhanta: »Vedež nesreče, nikoli mi še nisi povedal nič dobrega! Vedno ti je pri srcu prerokovati zlo, dobre besede pa še nisi izrekel niti česa dobrega uresničil. In zdaj med Danajci razglašaš božjo prerokbo, češ da jim daljnosežni bog prizadeva bolečine zato, ker nisem hotel sprejeti sijajne odkupnine za deklico Hriseido, saj si veliko bolj želim obdržati njo doma. Res jo imam rajši celo od Klitajmnestre, svoje zakonite žene, kajti prav nič ne zaostaja za njo, ne po postavi ne po rasti, ne po razumu ne po spretnosti.

Vendar jo kljub temu hočem vrniti, če je tako bolje; rajši vidim, da vojska ostane živa, kakor da propade. Toda meni takoj pripravite častni delež, da ne bom edini med Argivci brez njega, saj to ni prav. Vsi namreč vidite, da moj delež odhaja drugam.«

Tedaj mu je odgovoril božanski, hitronogi Ahil: »Preslavni Atrejev sin, od vseh najbolj pohlepen po imetju, kako naj ti velikodušni Ahajci dajo častni delež?

Saj ne vemo za kake velike skupne zaloge. Kar smo uplenili iz mest, je že razdeljeno, in ni prav, da bi to znova pobirali od vojakov.

Zdaj torej prepusti deklico bogu, Ahajci pa ti bomo povrnili trikrat in štirikrat toliko, če nam kdaj Zevs dovoli razrušiti dobro utrjeno mesto Trojo.«

Vladar Agamemnon mu je odgovoril: »Čeprav si hraber, bogovom podobni Ahil, me nikar tako ne varaj; ne boš me pretental ne prepričal.

Mar hočeš sam obdržati svoj častni delež, jaz pa naj sedim praznih rok, ko mi velevaš, naj to deklico vrnem? Če mi velikodušni Ahajci dajo drug častni delež, ki bo po mojem srcu in enakovreden, naj bo. Če pa ga ne dajo, si ga bom sam vzel: prišel bom po tvojega, Ajantovega ali Odisejevega in ga odpeljal; jezen bo tisti, h kateremu pridem.

Toda o tem bomo še pozneje premislili. Zdaj potegnimo črno ladjo v božansko morje, zberimo dovolj veslačev in nanjo naložimo hekatombo, potem pa naj se vkrca tudi sama Hriseida lepih lic. Poveljnik naj bo eden izmed modrih mož: Ajant ali Idomenej ali božanski Odisej ali ti, Pelejev sin, najstrašnejši med vsemi možmi, da nam z daritvijo pomiriš daljnosežnega boga.«

Hitronogi Ahil ga je mrko pogledal in rekel: »O ti, v brezsramnost odeti dobičkaž! Kako naj te kateri izmed Ahajcev voljno uboga, ko mu velevaš na pohod ali v silovit boj z možmi?

Saj nisem prišel sem zaradi trojanskih suličarjev, da bi se bojeval z njimi, ker mi niso ničesar storili. Nikoli mi niso odgnali goveda ali konj, nikoli niso v rodovitni Ftiji, hraniteljici mož, opustošili pridelka; med nami je namreč toliko senčnih gora in bučečega morja. Tebi, brezsramnež, smo sledili, da bi ti ustregli in od Trojancev priborili čast Menelaju in tebi, pasjeoki! Za to se prav nič ne meniš in ti ni mar. Zdaj pa mi še groziš, da mi boš sam vzel častni delež, za katerega sem se silno trudil in so mi ga dali ahajski sinovi.

Nikoli nimam enakega deleža kakor ti, kadar Ahajci razrušijo dobro naseljeno trojansko mesto. Največji del silovitega boja opravijo moje roke; ko pa pride do delitve, dobiš ti veliko večji delež, jaz pa se z majhnim, a ljubim vrnem k ladjam, utrujen od bojevanja.

Zdaj grem v Ftijo, saj je veliko bolje, da se s svojimi ladjami ukrivljenih premcev vrnem domov. Ne mislim ti tukaj, osramočen, kopičiti imetja in bogastva.«

Tedaj mu je odgovoril Agamemnon, vladar mož: »Kar beži, če te srce tako žene! Jaz te ne bom prosil, da ostaneš zaradi mene; ob meni so tudi drugi, ki me bodo spoštovali, predvsem pa modri Zevs.

Med kralji, ki jih hrani Zevs, si mi najbolj zoprn, saj imaš vedno rad prepir, vojno in bitke. Če si tako močan, ti je to pač dal bog. Pojdi domov s svojimi ladjami in tovariši ter vladaj Mirmidoncem; zate se ne menim in mi ni mar tvoje jeze. Povem pa ti tole grožnjo: ker mi Fojbos Apolon jemlje Hriseido, jo bom s svojo ladjo in svojimi tovariši poslal proč, sam pa bom prišel po Briseido lepih lic v tvoj šotor in odpeljal tvoj častni delež, da boš dobro vedel, koliko močnejši sem od tebe, in se bo tudi drug bal razglašati za meni enakega ter se mi postavljati po robu.«

Tako je rekel; Pelejevega sina je zabolelo in srce v njegovih kosmatih prsih se je razdvojeno spraševalo, ali naj potegne ostri meč ob stegnu, razžene zbrane in ubije Atrejevega sina ali naj zatre jezo in brzda srce.

Medtem ko je to premleval v mislih in srcu ter že vlekel veliki meč iz nožnice, je prišla Atena z neba; poslala jo je beloroka boginja Hera, ki je oba enako ljubila in skrbela zanju. Stopila je za njim in Pelejevega sina prijela za svetle lase, vidna le njemu; nihče drug je ni videl. Ahil se je začudil, se obrnil in takoj prepoznal Palado Ateno; strašno so se ji svetile oči. Nagovoril jo je s krilatimi besedami: »Zakaj si spet prišla, hči Zevsa, ki nosi egido?

Mar zato, da vidiš predrznost Atrejevega sina Agamemnona? Nekaj ti povem in mislim, da se bo izpolnilo: zaradi svoje ošabnosti bo kmalu izgubil življenje.« Sijajnooka boginja Atena mu je odgovorila: »Z neba sem prišla ustavit tvojo jezo, če me boš poslušal. Poslala me je beloroka boginja Hera, ki vaju oba enako ljubi in skrbi za vaju. Daj, končaj spor in ne vleci meča iz nožnice. Z besedami pa mu očitaj, kakor se bo pač zgodilo. Povem ti namreč in to se bo res izpolnilo: nekoč ti bo pripadlo trikrat toliko sijajnih darov zaradi te žalitve. Zadrži se in naju ubogaj.«

Hitronogi Ahil ji je odgovoril: »Boginja, treba je spoštovati vajino besedo, čeprav je srce še tako razjarjeno; tako je bolje. Kdor uboga bogove, tudi oni uslišijo njega.«

Rekel je in zadržal težko roko na srebrnem ročaju, veliki meč pa potisnil nazaj v nožnico; ni se uprl Atenini besedi. Ona je odšla na Olimp, v dom Zevsa, ki nosi egido, med druge bogove.

Pelejev sin pa je spet z žaljivimi besedami nagovoril Atrejevega sina in še ni odnehal z jezo: »Pijanec s pasjimi očmi in jelenjim srcem! Nikoli si nisi upal z vojsko nadeti orožja za boj niti iti v zasedo z najboljšimi Ahajci; to se ti zdi kakor sama smrt.

Veliko ljubše ti je po širnem ahajskem taboru jemati darove vsakomur, ki ti ugovarja. Kralj, ki žreš svoje ljudstvo, saj vladaš samim ničvrednežem! Sicer bi bila, Atrejev sin, to tvoja zadnja žalitev.

Nekaj ti povem in prisežem z veliko prisego: pri tem žezlu, ki nikoli več ne bo pognalo listja in vej, odkar je bilo v gorah odrezano od debla, in ne bo več ozelenelo, saj mu je bron olupil listje in skorjo; zdaj pa ga ahajski sinovi nosijo v dlaneh, ko sodijo in varujejo postave, prejete od Zevsa — to bo zate velika prisega: nekoč bodo vsi ahajski sinovi pogrešali Ahila, prav vsi; takrat jim kljub bolečini ne boš mogel pomagati, ko bodo mnogi pod Hektorjem, morilcem mož, padali mrtvi. V sebi si boš razjedal srce od jeze, ker nisi prav nič spoštoval najboljšega med Ahajci.«

Tako je rekel Pelejev sin in vrgel na tla žezlo, posuto z zlatimi žebljički, sam pa sedel. Na drugi strani je Atrejev sin besnel; med njimi pa je vstal Nestor, sladkobesedni, jasnoglasni govornik iz Pilosa, ki mu je z jezika tekla beseda slajša od medu. Dva rodova ljudi sta že umrla, ki sta se z njim rodila in odraščala v svetem Pilosu, zdaj pa je vladal tretjemu. Dobro misleč jima je spregovoril: »Gorje, velika žalost prihaja nad ahajsko deželo! Kako bi se veselili Priam in Priamovi sinovi, kako bi se v srcu radostili drugi Trojanci, če bi izvedeli za ves ta vajin prepir, ko sta vendar prva med Danajci v svetu in v boju!

Poslušajta me; oba sta mlajša od mene. Jaz sem se nekoč družil še z boljšimi možmi, kakor sta vidva, pa me nikoli niso prezirali.

Takih mož nisem še videl in jih tudi ne bom, kakor so bili Pejritoj in Driant, pastir ljudstva, Kajnej, Eksadij in bogovom podobni Polifem ter Tezej, Ajgejev sin, podoben nesmrtnikom. Najmočnejši so bili med možmi, kar jih je zraslo na zemlji; najmočnejši so bili in z najmočnejšimi so se bojevali, z gorskimi zvermi, in jih strahovito pokončali.

Tudi jaz sem se jim pridružil, ko sem prišel iz Pilosa, od daleč, iz oddaljene dežele, saj so me sami povabili. Bojeval sem se po svojih močeh; z njimi pa se ne bi mogel meriti nihče izmed smrtnikov, ki zdaj živijo na zemlji. Vendar so razumeli moje nasvete in poslušali mojo besedo. Poslušajta me tudi vidva, saj je tako bolje. Ti mu, čeprav si mogočen, ne jemlji deklice, temveč mu jo pusti, kakor so mu jo sprva dali ahajski sinovi za častni delež. Ti pa, Pelejev sin, se ne postavljaj kralju po robu, saj ni nikoli deležen le enake časti kralj z žezlom, ki mu je Zevs dal slavo.

Čeprav si močan in te je rodila mati boginja, je on vendar mogočnejši, ker vlada več ljudem. Atrejev sin, umiri svojo jezo; sam te prosim, da opustiš srd do Ahila, ki je vsem Ahajcem velika obramba pred zlo vojno.«

Vladar Agamemnon mu je odgovoril: »Res, starec, vse to si povedal prav in primerno. Toda ta mož hoče biti nad vsemi drugimi, vse hoče obvladovati, vsem vladati in vsem ukazovati; nekdo pa, mislim, tega ne bo ubogal. Če so ga večni bogovi naredili za suličarja, mu zato dovoljujejo izrekati žalitve?«

Božanski Ahil mu je segel v besedo: »Res bi me imenovali strahopetec in ničvrednež, če bi se ti uklonil v vsem, kar bi mi ukazal. To velevaš drugim, meni pa ne ukazuj; ne mislim te več ubogati.

Še nekaj ti povem, ti pa si vtisni v srce: zaradi deklice se ne bom z rokami bojeval ne s teboj ne s kom drugim, saj mi jo jemljete vi, ki ste mi jo dali. Od drugih stvari, ki jih imam pri hitri črni ladji, pa ne boš ničesar odnesel proti moji volji. Daj, le poskusi, da bodo tudi ti tukaj videli: pri priči bo tvoja temna kri oblila mojo sulico.«

Ko sta se tako spopadla z ostrimi besedami, sta vstala in razpustila zbor pri ahajskih ladjah. Pelejev sin je odšel k šotorom in skladnim ladjam skupaj z Menojtijevim sinom in svojimi tovariši. Atrejev sin pa je potegnil hitro ladjo v morje, izbral zanjo dvajset veslačev in nanjo naložil hekatombo za boga ter pripeljal Hriseido lepih lic in jo posadil vanjo; kot poveljnik se je vkrcal preudarni Odisej.

Ko so se vkrcali, so odpluli po mokrih poteh, Atrejev sin pa je vojski ukazal, naj se očisti. Očiščevali so se in nečistočo metali v morje ter darovali Apolonu popolne hekatombe bikov in koz ob obali nerodovitnega morja. Vonj po tolšči se je v vrtinčastem dimu dvigal do neba.

Tako so opravljali obrede po taboru; Agamemnon pa ni opustil spora, s katerim je prej grozil Ahilu, temveč je poklical Taltibija in Evribata, svoja glasnika in urna služabnika: »Pojdita v šotor Pelejevega sina Ahila, primita Briseido lepih lic za roko in jo pripeljita. Če je ne izroči, jo bom sam vzel, ko pridem z več možmi; to bo zanj še huje.«

Tako ju je odposlal in jima strogo zapovedal. Nejevoljno sta šla ob obali nerodovitnega morja in prispela do šotorov in ladij Mirmidoncev. Našla sta ga, kako sedi ob šotoru in črni ladji; Ahil se ni razveselil, ko ju je zagledal.

Prestrašena in polna spoštovanja do kralja sta obstala ter ga nista ne nagovorila ne ničesar vprašala. On pa je v srcu razumel in rekel: »Pozdravljena, glasnika, poslanca Zevsa in ljudi! Stopita bliže; vidva nista nič kriva, temveč Agamemnon, ki vaju pošilja po deklico Briseido.

Daj, Patroklos, božanskega rodu, pripelji deklico in jima jo izroči, da jo odpeljeta. Sama pa naj bosta priči pred blaženimi bogovi in smrtnimi ljudmi ter pred tem brezsrčnim kraljem, če bo še kdaj potreboval mene, da drugim odvrnem strašno pogubo. Res divja v svojih pogubnih mislih in ne zna pogledati hkrati nazaj in naprej, da bi se Ahajci pri njegovih ladjah varno bojevali.«

Tako je rekel; Patroklos je ubogal ljubega tovariša, iz šotora pripeljal Briseido lepih lic in jo izročil, da jo odpeljeta. Glasnika sta se vrnila proti ahajskim ladjam, ženska pa je nejevoljno šla z njima. Ahil se je v solzah umaknil od tovarišev in sedel sam na obalo sivega morja ter zrl v brezmejno morsko širjavo. Iztegnil je roke in goreče molil k ljubi materi: »Mati, ker si me rodila za tako kratko življenje, bi mi moral vsaj čast podeliti olimpijski Zevs, ki grmi na višavah; zdaj pa me niti malo ni počastil. Atrejev sin Agamemnon, ki vlada daleč naokoli, me je osramotil: vzel mi je častni delež in ga obdržal.«

Tako je govoril v solzah; uslišala ga je častita mati, ki je sedela v morskih globinah ob ostarelem očetu. Hitro se je dvignila iz sivega morja kakor meglica, sedla pred njega, ko je točil solze, ga pobožala z roko in ga nagovorila: »Otrok, zakaj jočeš? Kakšna žalost ti je segla v srce?

Povej, ne skrivaj v mislih, da bova oba vedela.« Hitronogi Ahil je težko zastokal in ji odgovoril: »Saj veš; zakaj bi ti pripovedoval vse, kar že poznaš?

Šli smo v Tebe, sveto Eetionovo mesto, ga opustošili in ves plen pripeljali sem. Ahajski sinovi so si ga pravično razdelili, za Atrejevega sina pa izbrali Hriseido lepih lic.

Nato je Hris, duhovnik daljnosežnega Apolona, prišel k hitrim ladjam Ahajcev v bronastih oklepih, da bi odkupil hčer, in prinesel neizmerno odkupnino; v rokah je držal trakove daljnosežnega Apolona, ovite okoli zlatega žezla, in prosil vse Ahajce, še posebno oba Atrejeva sinova, poveljnika vojske.

Tedaj so vsi drugi Ahajci glasno pritrdili, naj spoštujejo duhovnika in sprejmejo sijajno odkupnino. Toda Atrejevemu sinu Agamemnonu to ni bilo po volji; grobo ga je odgnal in mu z ostrimi besedami zapovedal. Užaljeni starec je odšel nazaj; Apolon pa je uslišal njegovo molitev, saj ga je zelo ljubil, in poslal nad Argivce pogubno puščico. Ljudje so umirali drug za drugim, božje puščice pa so letele povsod po širnem ahajskem taboru. Vedež, ki je dobro poznal božjo voljo, nam je razodel prerokbo daljnosežnega boga.

Jaz sem prvi takoj velel, naj boga pomirimo. Atrejevega sina pa je pograbila jeza; brž je vstal in izrekel grožnjo, ki se je že izpolnila. Živooki Ahajci namreč s hitro ladjo pošiljajo Hriseido v Hriso in peljejo darove gospodu, iz mojega šotora pa sta pravkar odšla glasnika in odpeljala Brisejevo hčer, ki so mi jo dali ahajski sinovi.

Ti pa, če moreš, zaščiti svojega sina. Pojdi na Olimp in prosi Zevsa, če si kdaj z besedo ali dejanjem razveselila njegovo srce.

Večkrat sem te namreč v očetovi palači slišal ponosno govoriti, da si temnooblačnemu Kronovemu sinu edina med nesmrtniki odvrnila strašno pogubo, ko so ga drugi olimpijci hoteli zvezati, Hera, Pozejdon in Palada Atena. Ti pa si prišla, boginja, in ga rešila vezi, ko si hitro poklicala na visoki Olimp storokega, ki ga bogovi imenujejo Briarej, vsi ljudje pa Ajgajon, saj je po moči večji celo od svojega očeta. Sedel je ob Kronovem sinu, ponosen na svojo slavo; blaženi bogovi so se ga prestrašili in Zevsa niso več zvezali.

Zdaj ga spomni na to, sedi ob njem in ga primi za kolena, da bi morda hotel pomagati Trojancem, Ahajce pa potisniti k ladijskim krmam in morju, kjer bi jih pobijali, da bi vsi občutili korist od svojega kralja in bi tudi Atrejev sin Agamemnon, ki vlada daleč naokoli, spoznal svojo zaslepljenost, ker ni prav nič spoštoval najboljšega med Ahajci.«

Tedaj mu je Tetida v solzah odgovorila: »Gorje, moj otrok, zakaj sem te vzredila, ko sem te rodila v nesrečo? Ko bi le mogel pri ladjah sedeti brez solz in trpljenja, saj ti je usoda odmerila tako malo časa, prav nič dolgo življenje! Zdaj pa si hkrati kratkoživ in nesrečnejši od vseh; v zlo usodo sem te rodila v svoji palači.

Sama bom šla na zasneženi Olimp in to povedala Zevsu, ki se veseli strele, da bi me morda uslišal. Ti pa zdaj ostani ob hitrih ladjah, hrani jezo do Ahajcev in se povsem umakni iz boja. Zevs je namreč včeraj odšel k Okeanu med neoporečne Etiopijce na gostijo in vsi bogovi so šli z njim. Dvanajsti dan se bo vrnil na Olimp; takrat bom šla zate v Zevsov dom z bronastim pragom, ga prijela za kolena in mislim, da me bo uslišal.«

Tako je rekla in odšla, njega pa pustila tam, v srcu razjarjenega zaradi lepo opasane ženske, ki so mu jo na silo vzeli proti njegovi volji. Odisej pa je prispel v Hriso s sveto hekatombo.

Ko so prišli v globoko pristanišče, so zvili jadra in jih spravili v črno ladjo, popustili sprednje vrvi ter hitro spustili jambor v njegovo ležišče, nato pa z vesli priveslali do priveza.

Vrgli so sidrne kamne in privezali krmne vrvi, potem pa sami stopili na morsko obalo. Izkrcali so tudi hekatombo za daljnosežnega Apolona in Hriseida je stopila z morske ladje.

Preudarni Odisej jo je povedel k oltarju, jo izročil ljubemu očetu v naročje in mu rekel: »Hris, vladar mož Agamemnon me je poslal, da ti pripeljem hčer in Fojbosu darujem sveto hekatombo v imenu Danajcev, da bi pomirili gospoda, ki je zdaj Argivcem poslal gorje, polno vzdihovanja.«

Tako je rekel in mu jo izročil; oče je veselo sprejel ljubo hčer. Oni pa so hitro razvrstili sveto hekatombo za boga okoli lepo zgrajenega oltarja, si umili roke in vzeli ječmenova zrna.

Hris je dvignil roke in zanje glasno molil: »Usliši me, bog s srebrnim lokom, ki varuješ Hriso in presveto Kilo ter mogočno vladaš Tenedu! Že prej si me uslišal, ko sem molil, počastil si mene in hudo udaril ahajsko vojsko. Zdaj mi izpolni še to željo: odvrni že Danajcem strašno pogubo!«

Tako je molil in Fojbos Apolon ga je uslišal. Ko so odmolili in potresli ječmenova zrna, so živalim najprej potegnili glave nazaj, jih zaklali in odrli, izrezali stegenske kosti in jih obdali s tolščo, ovito v dve plasti, nanje pa položili kose surovega mesa. Starec jih je sežigal na polenih in čeznje zlival temno vino; mladeniči so ob njem držali petkrake vilice.

Ko so stegenske kosti zgorele in so pojedli drobovino, so preostalo meso razrezali in ga nabodli na ražnje, ga skrbno spekli in vse potegnili z njih.

Ko so končali delo in pripravili gostijo, so jedli in nikomur ni manjkalo pravičnega deleža. Ko so potešili željo po jedi in pijači, so mladeniči napolnili mešalne vrče do roba in nalivali vsem po čašah, najprej pa odlili pitni dar. Ves dan so s pesmijo pomirjali boga; ahajski mladeniči so peli lepo hvalnico in slavili daljnosežnega boga, on pa se je v srcu veselil, ko jih je poslušal.

Ko je sonce zašlo in se je spustil mrak, so legli spat ob vrveh na ladijski krmi. Ko pa se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, so odpluli nazaj k prostranemu taboru Ahajcev. Apolon, ki strelja daleč, jim je poslal ugoden veter. Postavili so jambor in razpeli bela jadra; veter je napel jadro na sredi in temni valovi so glasno bučali ob premcu ploveče ladje. Ta je hitela po valovih in si utirala pot.

Ko so prispeli v prostrani tabor Ahajcev, so črno ladjo potegnili na kopno, visoko na pesek, in podnjo namestili dolge opore; sami pa so se razšli k šotorom in ladjam.

On pa je še zmeraj srdil, sedeč ob hitrih ladjah, božanski Pelejev sin, hitronogi Ahil. Ni več zahajal na zbor, kjer si možje pridobivajo slavo, niti v boj; srce mu je hiralo, ko je ostajal tam in hrepenel po bojnem vrišču in spopadu.

Ko pa je odtlej napočila dvanajsta zarja, so se večno živeči bogovi vrnili na Olimp, vsi skupaj, z Zevsom na čelu. Tetida ni pozabila naročil svojega sina, temveč se je dvignila iz morskih valov.

Navsezgodaj se je povzpela v prostrano nebo in na Olimp. Tam je našla daljnovidnega Kronovega sina, ki je sedel sam, proč od drugih, na najvišjem vrhu mnogogrebenega Olimpa. Sedla je predenj in mu z levico objela kolena, z desnico pa ga prijela pod brado ter proseče nagovorila vladarja Zevsa, Kronovega sina: »Oče Zevs, če sem ti kdaj med nesmrtnimi koristila z besedo ali dejanjem, mi izpolni to željo: izkaži čast mojemu sinu, ki mu je med vsemi odmerjeno najkrajše življenje. Zdaj pa ga je vladar mož Agamemnon osramotil: vzel mu je častni dar in ga zadržal zase.

Ti mu vsaj povrni čast, olimpijski Zevs, modri svetovalec! Daj Trojancem premoč, dokler Ahajci ne izkažejo časti mojemu sinu in ga ne povzdignejo v slavi.«

Tako je govorila, a Zevs, zbiralec oblakov, ji ni odgovoril, temveč je dolgo molče sedel. Tetida pa se je še naprej oklepala njegovih kolen, kakor jih je bila prijela, in ga vnovič prosila: »Daj mi trdno obljubo in jo potrdi s prikimavanjem ali pa me zavrni, saj se ti ni treba ničesar bati, da bom jasno vedela, koliko manj časti imam med vsemi bogovi.«

Zevs, zbiralec oblakov, je globoko zavzdihnil in ji dejal: »Res bodo iz tega hude težave, ko me siliš v prepir s Hero, ki me bo dražila z očitajočimi besedami. Že tako me vedno pred nesmrtnimi bogovi graja in pravi, da v boju pomagam Trojancem.

Zdaj pa se vrni, da te ne opazi Hera; sam bom poskrbel, da se to izpolni. Lej, prikimal ti bom z glavo, da mi boš zaupala. To je namreč med nesmrtnimi najtrdnejše znamenje moje obljube: ničesar ne prekličem, nič ni varljivo in nič ne ostane neizpolnjeno, kar potrdim s prikimavanjem.«

Tako je rekel Kronov sin in prikimal s temnimi obrvmi. Nesmrtni lasje so se usuli z vladarjeve nesmrtne glave in veliki Olimp se je stresel.

Ko sta se tako dogovorila, sta se razšla: ona je nato z bleščečega Olimpa skočila v globoko morje, Zevs pa je odšel v svoj dom. Vsi bogovi so hkrati vstali s sedežev pred svojim očetom; nihče si ni drznil ob njegovem prihodu ostati seated, temveč so mu vsi stopili naproti.

Tam je sedel na prestol. Hera pa je ob pogledu nanj takoj spoznala, da se je z njim posvetovala srebrnonoga Tetida, hči morskega starca.

Brž je z zbadljivimi besedami nagovorila Zevsa, Kronovega sina: »Kdo od bogov se je spet posvetoval s teboj, spletkar? Zmeraj ti je ljubo, da daleč od mene snuješ skrivne načrte in odločaš; nikoli mi nisi voljan povedati, kaj nameravaš.«

Oče ljudi in bogov ji je odgovoril: »Hera, nikar ne pričakuj, da boš poznala vse moje načrte; težko bi jih razumela, čeprav si moja žena. Kar pa je prav, da slišiš, tega nihče, ne bog ne človek, ne bo izvedel pred teboj. Toda o tem, kar želim zasnovati sam, proč od bogov, me ne izprašuj in ne poizveduj o vsaki podrobnosti.«

Tedaj mu je odgovorila volooka vladarica Hera: »Strašni Kronov sin, kakšne besede si izrekel! Saj te že prej nisem ne izpraševala ne nadlegovala, temveč si povsem mirno snoval, kar koli si hotel.

Zdaj pa se v srcu silno bojim, da te je pregovorila srebrnonoga Tetida, hči morskega starca. Navsezgodaj je namreč sedla k tebi in ti objela kolena. Mislim, da si ji s prikimavanjem trdno obljubil, da boš Ahilu izkazal čast, ob ahajskih ladjah pa pogubil mnoge može.«

Zevs, zbiralec oblakov, ji je odgovoril: »Čudna žena, zmeraj nekaj sumiš in nič ti ne uide! Vendar ne boš mogla ničesar doseči, le še bolj se boš oddaljila od mojega srca; in to bo zate še huje.

Če je res tako, potem je pač takšna moja volja. Sedi torej molče in ubogaj mojo besedo, da ti ne bodo vsi bogovi na Olimpu zaman skušali pomagati, ko bom stopil k tebi in položil nate svoje nepremagljive roke.«

Tako je rekel; volooka vladarica Hera se je prestrašila in molče sedla ter ukrotila svoje srce. Nebeški bogovi v Zevsovi palači so bili zaskrbljeni. Tedaj je med njimi spregovoril Hefajst, slavni mojster, da bi ustregel ljubi materi, beloroki Heri: »Res bodo iz tega hude in neznosne težave, če se bosta zaradi smrtnikov tako prepirala in med bogove vnašala razdor. Nobenega veselja ne bo več ob dobri gostiji, saj bo zmagalo tisto, kar je slabše.

Materi pa svetujem, čeprav je tudi sama razumna, naj ustreže ljubemu očetu Zevsu, da nas oče ne bo spet ošteval in nam vsem pokvaril gostije.

Če bi nas olimpijski metalec strel hotel vreči s sedežev, bi nas lahko, saj je daleč najmočnejši. Ti pa ga nagovori z blagimi besedami in Olimpijec nam bo takoj spet naklonjen.«

Tako je rekel, skočil pokonci in čašo z dvema ročajema položil ljubi materi v roko ter ji dejal: »Potrpi, mati moja, in vzdrži, čeprav si žalostna, da mi ne bo treba na lastne oči gledati, kako te tepejo, tebe, ki te ljubim. Tedaj ti kljub vsej svoji bolečini ne bom mogel pomagati, saj se je težko upirati Olimpijcu. Že nekoč, ko sem ti hotel priskočiti na pomoč, me je zgrabil za nogo in vrgel z božanskega praga. Ves dan sem padal, ob sončnem zahodu pa treščil na Lemnos; komaj kaj življenja je še bilo v meni. Tam so me Sintijci brž pobrali in oskrbeli.«

Tako je govoril in beloroka boginja Hera se je nasmehnila; smehljaje je vzela čašo iz sinove roke. On pa je nato vsem drugim bogovom po vrsti od leve proti desni točil sladki nektar, ki ga je zajemal iz mešalne posode. Neugasljiv smeh se je razlegel med blaženimi bogovi, ko so videli Hefajsta, kako se suče po palači.

Tako so se ves dan do sončnega zahoda gostili in nikomur ni manjkalo pravičnega deleža gostije, ne zvokov prelepe lire, ki jo je igral Apolon, ne Muz, ki so z lepimi glasovi izmenično pele.

Ko pa je svetla sončna luč zašla, so odšli spat, vsak v svoj dom, tja, kjer je vsakemu palačo zgradil sloviti, na obe nogi hromi Hefajst s svojo veščo pametjo. Zevs, olimpijski metalec strel, pa je odšel k svojemu ležišču, kjer je tudi prej počival, kadar ga je obšel sladki sen. Tam je legel in zaspal, ob njem pa Hera na zlatem prestolu.