Prevod

Še preden je Pittsburg toliko zrasel, da bi ga bilo mogoče imenovati naselbina, je neki belec s čolnom priveslal do ustja potoka Chartiers blizu današnjega mesta. Iskal je kraj, kjer bi si ustvaril dom, in malo više ob potoku, kjer so bili les, voda in proti jugu obrnjeno pobočje, je z zarezami tomahavka v drevesa označil svojo pravico do zemljišča ter ga začel krčiti. Naslednje leto so se v kočo, ki jo je zgradil, priselili njegova žena, otroka in brat. Dolgo so srečno živeli, ko pa sta se brata vrnila z dolgega lova, sta našla hišico upepeljeno, med razvalinami pa zoglenele ostanke njenih prebivalcev. Čeprav sta ob tej nesreči skoraj izgubila razum, sta vedela, da sta tudi njuni življenji vsak hip v nevarnosti, in hotela sta ostati živa, dokler ne bi mogla kaznovati divjakov za ta zločin. Pokopala sta trupla in se čez hribe odpravila proti vzhodu, pri ustju potoka Chartiers pa v razcepljeni palici pustila pismo na brezovem lubju, v katerem sta opisala tragedijo.

To pismo so pozneje našli lovci s pastmi. O možeh ni bilo nikoli več glasu in domnevajo, da sta tudi sama padla pod rokami Indijancev. Stari naseljenci so zatrjevali, da je bilo ob poletnih nočeh v mali dolini, kjer je stala koča, slišati krike umorjenih nedolžnih žrtev, in kadar so se bližale nevihte, so se ti kriki pogosto mešali z vpitjem divjakov. Še bolj pretresljive so luči smrti — blodeči plamenčki —, ki tavajo po prizorišču tragedije ter gor in dol po sosednjih pobočjih. Pravijo, da so te prikazni duhova moža in žene, ki iščeta drug drugega ali pa skupaj iščeta svoja otroka; nekateri pa trdijo, da je v njihovih navzgor segajočih žarkih zlahka razpoznati skalpe pobitih. Dva imata zlat sijaj in to sta skalpa otrok. Zdi se, da izpod njiju na travo kapljajo rdeče kaplje, naslednje jutro pa najdejo cvetlice orošene z njimi.