Prevod
Cvetoča in dekliško nežna je bila Marion, čeprav se je oblačila v usnje in vihtela puško kakor moški. Bila je vnukinja starega Abrahama, ki je štel devetdeset let in je mnoga od njih preživel s svojimi knjigami v lični koči ob sotočju rek Youghiogheny in Monongahela. Koča je stala blizu poti, po kateri je Braddock korakal svojemu porazu naproti, in eden od zaostalih vojakov njegove vojske, koščen rdečelas mešanec, imenovan Rdeči volk, je potrkal na vrata in prosil za vodo. Ker ni videl nikogar razen Marion, si je drznil vstopiti in bi si ne le prilastil, kar je našel v hišici, temveč tudi poljubil dekle, če ne bi pograbila puške in ga držala na razdalji. Vendar bi se možakar kljub temu izpostavil strelu, ko ne bi mlad častnik v uniformi s srebrnimi našitki med potjo pogledal skozi odprta vrata in opazil, kaj se dogaja. Marion je pozdravil s snetim klobukom, nato pa nepridipravu strogo dejal: »Umaknite se. Vaši možje vas čakajo.« Rdeči volk se je potuhnjeno odplazil, Washington, kajti to je bil on, pa je prosil, ali bi smel za kratek čas počiti pod njuno streho.
Dekle in njen ded, ki se je kmalu zatem prikazal, sta mu rada ugodila in z enodnevno skrbno nego odvrnila vročico, ki je grozila mlademu vojaku. Marionina prirojena uglajenost, njena nežnost in živahnost so morale pritegniti Washingtona in podoba njenega obraza ga je spremljala še mnogo dni. Obljubil je, da se vrne, nato pa odjahal naprej in dohitel čete. Preživel je bitko, v kateri je bilo sedemsto njegovih tovarišev ustreljenih ali pobitih s tomahavki in skalpiranih. Neki Indijanec je nanj streljal enajstkrat in pet krogel ga je oplazilo; potem je divjak odnehal, saj je verjel, da je častnik pod Manitujevim varstvom. Ko se je umikajoča se kolona približala kraju, kjer je živela Marion, je pohitel naprej, da bi jo videl. Koča je bila pogorišče. Klical je, a odgovora ni bilo. Ko se je z žalostnim in zamišljenim obrazom obrnil proč, je imel okoli prsta ovit rjav pramen las, ki ga je nato vse do smrti hranil v svoji omarici, zavitega v papir z napisom »Marion, 11. julij 1755«.
