Prevod

Prebivalci kmečkega dvorišča ne bodo nikoli pozabili Pavovega prihoda; ali bolje, nikoli ne bodo pozabili prvega dne, ki ga je preživel med njimi. Prišel je zvečer, ko se je vsa perjad že spravila spat, njihovi štirinožni prijatelji pa so udobno dremali po kotičkih travnikov in pašnikov, zato ga do naslednjega jutra ni videl nihče.

Lahko si mislite, kako so se začudili, ko se je čez dvorišče ponosno sprehodil velik, prelep zelenomodri ptič z visoko dvignjeno glavo in za seboj vlekel svoje razkošno vlečko. Perjad se je ravno odpravljala na vsakdanji sprehod, pa je obstala, z eno nogo v zraku, in strmela in strmela in strmela. Niso hoteli biti nevljudni, le tako zelo so bili presenečeni, da sploh niso pomislili, kaj počnejo. Večina jih je mislila, da spijo in sanjajo, in sanje so bile tako lepe, da se niso hoteli premakniti, da jih ne bi pretrgali. Pava niso še nikoli videli in niti vedeli niso, da tak ptič sploh obstaja.

Jagnje ob pašniški ograji je poklicalo mamo. »Bee-beee!« je zavpilo. »Eden od oblačnih ptičev se sprehaja po dvorišču.« Mislilo je na nevihtno noč, ko so se vse Ovce in Jagnjeta stiskali skupaj na travniku, opazovali oblake in si domišljali, da so to ptice, ki jim iz kljunov padajo svetleči se črvi.

Tedaj je Pav, ki je odlično razumel ovčji jezik, dejal: »Paon! Nisem oblačni ptič. Pav sem.« To je izrekel zelo ošabno, kakor da je biti Pav nekaj najimenitnejšega na svetu, veliko imenitnejšega kakor imeti dom na nebu in prinašati plohe, ki osvežujejo žejne prebivalce zemlje.

Puran ni nikoli prenesel, da bi kdo v njegovi navzočnosti tako govoril, zato je sklenil prišleku pokazati, kako pomemben je sam. Vzravnal je vrat in izbočil prsi; zbral je misli in napel kožne mišice, da se mu je perje postavilo pokonci; nato je povesil peruti, da sta se s konicami dotaknili tal; potem pa je počasi razprl rep. »Pffff!« je dejal. »Nisem Pav. Puran sem.«

Pure so se ponosno spogledale. Tudi same so se ga nekoliko bale, vendar jim je bilo všeč, da prišleku kaže, kako pomembni so Purani. Njihovi otroci so se spogledovali in šepetali: »Ali ni naš Puran imeniten? Stavim, da je Pavu zdaj žal, da se je tako šopiril.«

Toda ni bilo videti, da bi bilo Pavu kaj žal. Stal je in jih vse molče opazoval, oni pa so se spraševali, o čem neki premišljuje. Tedaj je Raček, ki je stal blizu njega, vzkliknil: »Poglejte njegovo vlečko! O, poglejte njegovo vlečko!« Vsi so pogledali in videli, kako se vsa tista prelepa dolga peresa dvigajo v zrak. Vse više in više so se dvigala in se obenem razpirala, dokler ni za njegovim telesom zrasel čudovit velik krog, ki je segal visoko nad njegovo glavo. Puranov razprti rep je bil ob njem videti tako majhen kakor golobje jajce ob gosjem.

»Paon!« je dejal Pav. »Nisem Puran. Pav sem.« »Pffff!« je dejal Puran. Nato se je obrnil k Puram. »Drage moje,« je rekel, »mislim, da je čas, da gremo naprej. Otrokom ne smemo dovoliti, da si ogledujejo vsakega pritepenega ptiča in se pogovarjajo z njim. Pri tem ne moremo biti nikoli dovolj izbirčni.« Nato je ponosno odkorakal, pohlevne Pure so mu sledile, otroci pa so zaostajali. Tako radi bi ostali in gledali Pava, in zdelo se jim je, da imajo Rački in Goske veliko več sreče kakor oni.

Gosi so bile nad prišlekom navdušene in upale so, da se bo spoprijateljil z njimi. Želele so si, da bi znal plavati, a že na prvi pogled je bilo jasno, da ne zna. Ni imel čednega, čolniču podobnega telesa, kakršnega imajo plavalci, pa tudi plavalne kožice med prsti ne. Gosak je opazil, da ima prav nenavadno grde noge. Sklenil je, da si bo to zapomnil in ob priliki omenil Gosem, ko bodo hvalile Pavovo vlečko.

Racak je Pava prvi vljudno nagovoril. »Veseli nas, da smo vas spoznali, gospod,« je dejal. »Boste dolgo pri nas?« »Hvala,« je odgovoril Pav. »Prišel sem, da ostanem.«

»Upamo, da vam bo tu všeč. Žal mi je, da ne plavate. Zelo bi bili veseli vaše družbe, če bi. Oprostite nam, če odidemo k potoku. Že tako smo pozni.« Z vso svojo družino je odracal proti vodi. »Zares postaven fant,« je prisrčno dejal. »Še moji bratranci, Mlakarji, nimajo tako lepega leska na vratnem perju.« Racak je bil prijazen in dobrosrčen možak in nikoli ga ni motilo, če je bil kdo lepši od njega.

Tudi Gosi so si želele čim prej k vodi, a prej so morale nekaj vprašati. Najprej so naročile Gosaku, naj vpraša, pa jim je odvrnil, da naj kar same vprašajo, če jih zanima. Nato so se obotavljale in si prigovarjale: »Ti ga vprašaj. Jaz ne morem.« Nazadnje je stopila naprej Siva Gos in dejala: »Oprostite, gospod. Rekli ste, da boste ostali pri nas, in rade bi vedele, ali delate za svoj kruh.«

»Jaz, da bi delal!« je vzkliknil. »Paon! Nikoli. Kmet me je povabil sem, da sem lep, to je vse.« »Kako nas to veseli,« so zagagale Gosi in Gosak jim je pritegnil. »Toliko tukajšnjih prebivalcev dela. Zelo dobri so, a prav nič imenitni, saj razumete.«

»Ve pa ničesar ne delate?« je vprašal Pav. »Mislil sem, da Gosi gojite perje za pernice in blazine. Zdi se mi, da ste precej oskubljene. Ali vas niso skubli?«

Gosi je to spravilo v veliko zadrego. »No, da,« so dejale, »tu in tam, kadar je toplo, res odstopimo kmetici nekaj perja, ampak to je vendar nekaj čisto drugega kakor pravo delo, veste.«

»Morda,« je dejal Pav. »Če hočejo kaj mojega perja, lahko počakajo, da se zamenja. Tedaj boste videle, kako me cenijo, saj vsakič, ko najdejo pero iz moje vlečke — ne iz repa, prosim lepo; rep ima vsaka ptica, jaz pa imam vlečko — ga previdno odnesejo v hišo, da iz njega naredijo omelo za prah za sprejemnico. Nikoli ne oddam drugega kakor odvrženo perje. Tako zelo, zelo lep sem, da mi ni treba delati.«

To je na Gosi napravilo velik vtis. »Vesele smo, da vas poznamo. Zelo počaščene, verjemite!« Pav je priklonil svojo čopasto glavo, one pa svoje glave brez čopkov in brez prave pameti, nato pa so odšle k reki. Pavu so se zdele nadvse prijetne, ker so ga občudovale, njim pa se je on zdel nadvse imeniten znanec, ker ni delal. Vse to je bilo zelo nespametno, a na svetu so vedno tudi nespametneži, veste, in veliko bolje je, da nas njihove neumnosti zabavajo in da se nam malo smilijo, kakor da bi se zaradi njih jezili in postali čemerni. Tako so mislile tudi šanghajske, črne španske, dorkinške in bantamske kokoši. Do prišleka so bile dovolj vljudne, vendar se niso podile za njim. Piščanci so se radi smejali, kadar je Pav zaklical: »Paon! Paon!« Njegov glas je bil hripav in neprijeten in res se jim je zdelo smešno, da iz tako lepega grla prihajajo tako strašni glasovi.

Črni Španski Petelin je Piščance zaradi tega ostro pokaral. »Zelo nevljudno je,« je dejal, »če se komu smejite zaradi nečesa, za kar ni sam kriv. Kako bi vam bilo všeč, če bi za vami hodilo Jagnje in blejalo: ‘Poglejte tega Piščanca! Samo dve nogi ima! Hej, ti mali dvonožec, kako sploh hodiš?’ Prav tako grdo je, če se smejite njegovemu hripavemu glasu, saj ni sam kriv zanj. Če bi govoril nespametne in neumne reči, bi se mu smeli smejati, ker bi to lahko spremenil, če bi se potrudil. Nikoli več naj vas ne slišim, da se smejite, kadar reče samo ‘Paon’.«

Piščanci so ubogali Črnega Španskega Petelina, saj so vedeli, da ima prav in da tudi sam ni nikoli nevljuden. Pa tudi vse, kar jim je povedal, so si dobro zapomnili.

Nekega dne je Pav sam stal na ograji. Tam je prebil večino časa. Navadno je stal s hrbtom proti dvorišču, tako da so mimoidoči lahko videli njegovo vlečko, ne pa tudi njegovih nog. Mimo je prišla druščina mlade perjadi iz vseh družin. Mame so jim dovolile, da gredo sami naokrog, in ustavili so se, da bi si ogledali Pava.

»Resnično mislim, da imate najlepši rep, gospod,« je rekla Račka in ob teh besedah vstran pomignila s svojim majhnim, koničastim repkom. »Prosim, reci mu vlečka,« je dejal Pav. »Lepa je in zelo sem ponosen nanjo. Ne more vsakemu ptiču zrasti takšna vlečka.«

»O, seveda ne!« se je zahihital vesel mali bantamski Piščanček. »Meni bi zrasla v hipu, če bi le mogla.« Ob tem so se zasmejali tudi vsi drugi mladi ptiči, saj so si predstavljali, kako smešen bi bil mali rjavi bantamček, če bi za seboj vlačil tolikšno goro perja.

Pav se ni niti nasmehnil. Saj tako ali tako nikoli ni razumel šale. Ves čas je toliko razmišljal o sebi, da ni mogel dojeti, kaj je smešno. Zdaj se je odkašljal in ogovoril bantamskega Piščančka.

»Upam, da ne misliš, da mi je vlečka zrasla v hipu,« je dejal. »Dolgo, dolgo je trajalo, čeprav sem skrbel, da so vsa peresa rasla hkrati.«

»Poglejte njegov čopek!« je s tenkim glasom vzkliknil mlad Puranček. Pav je obrnil glavo, da so si ga lahko bolje ogledali. »Na tak čopek si lahko ponosen,« je dejal. »Sam še nisem videl lepšega. Ste opazili, kako lep vrat imam?«

»Očarljiv!« »Čudovit!« »Prelep!« so vzklikali mladi ptiči. Prav tedaj je s strehe skednja priletel eden od razvajenih golobjih otrok in sedel poleg Pava.

»Kako grde noge imate!« je vzkliknil Golobček. »Ali vas ni strašno sram zaradi njih?« Mladim ptičem se je to zdelo nevljudno. Nobeden od njih ne bi rekel česa takega. Pav se je zelo razjezil. »Vem, da moje noge niso tako lepe, kakor bi lahko bile,« je dejal, »a to še ni razlog, da bi se jih sramoval. Nisem sam kriv, da imam takšne noge. Takšne imamo v naši družini. Ne sramujem se reči, za katere nisem sam kriv.«

Mladim ptičem je bilo po tem tako neprijetno, da so odšli, Golobček pa je odletel nazaj v golobnjak. Nekaj časa ni nihče spregovoril. Nato je Goska, ki je slišala svojo mamo govoriti o Pavu, dejala: »Jaz pa mislim, da je lahko ponosen na svojo vlečko in čopek in vrat in — in na vse!«

»Na vse razen na noge,« se je zahihital bantamski Piščanček, »in saj veš, zanje ni sam kriv.« »Le zanima me, ali je sam zaslužen za svojo vlečko in čopek in vrat in — in za vse drugo,« je rekel mlad Puranček.

Vsi so obstali. »Na to pa nismo pomislili!« so vzkliknili. »Na to pa nismo pomislili!« »Pojdimo vprašat Slepega Konja,« je rekla Račka. »Moj dober prijatelj je in ve skoraj vse.«

Odkorakali in odracali so k Slepemu Konju in Račka mu je povedala, kaj jih bega. Slepi Konj se je od srca zasmejal. »Torej je Pav ponosen, da sta mu zrasla tako lepa vlečka in čopek, svojih grdih nog pa se ne sramuje, ker ni sam kriv zanje! Pav nima razloga ne za ponos ne za sram. Ima natanko takšno telo, kakršno mu je bilo dano, in niti enega peresa ne bi mogel pripraviti do tega, da bi raslo drugače, pa naj bi se še tako trudil.«

»Potem pa ne vem, na kaj je sploh lahko kdo ponosen,« je žalostno dejala Goska; veste, tudi sama si je želela biti na kaj ponosna. »Bodi ponosna na tisto, kar si sama storila,« je nežno dejal Slepi Konj. »Bodi ponosna, da skrbiš za čistočo, da govoriš resnico ali da prijazno govoriš tudi takrat, ko gre kaj narobe. Dovolj je priložnosti za dober ponos, če že kdo mora biti ponosen.«