Prevod

Nekoč je živel reven kajžar, ki je imel veliko otrok, hrane in obleke zanje pa bore malo. Vsi so bili lepi, najlepša pa je bila najmlajša hči, ki je bila tako čudovita, da se tega sploh ne da povedati.

Nekega četrtkovega večera pozno jeseni je bilo zunaj grdo vreme in trda tema; deževalo je in pihalo, da je kar pokalo v stenah. Vsi so sedeli ob ognjišču in vsak je imel kaj opraviti. Nenadoma je trikrat potrkalo po šipi. Mož je šel ven pogledat, kaj se dogaja, in pred hišo je stal velikanski beli medved.

»Dober večer!« je rekel beli medved. »Dober večer!« je odvrnil mož. »Če mi daš svojo najmlajšo hčer, te napravim tako bogatega, kakor si zdaj reven!« je rekel medved. Možu se je kajpak zdelo imenitno, da bi tako obogatel, vendar je menil, da mora najprej govoriti s hčerjo. Stopil je v hišo in povedal, da zunaj stoji velik beli medved, ki obljublja, da jih bo napravil bogate, če mu le dajo njo. Dekle je reklo ne in ni hotelo niti slišati o tem. Mož je zato šel spet ven in se z belim medvedom dogovoril, naj prihodnji četrtek zvečer pride po odgovor. Medtem so jo pregovarjali in ji pripovedovali o vsem bogastvu, ki jih čaka, pa tudi o tem, kako lepo bo njej sami;

nazadnje je privolila, oprala in zakrpala svoje cunjice, se uredila, kolikor se je mogla, in se pripravila na pot. S seboj tako ali tako ni imela kaj dosti vzeti. — Naslednji četrtek zvečer je beli medved prišel ponjo;

s svojo culo se mu je povzpela na hrbet in odpravila sta se. Ko sta bila že daleč, je beli medved vprašal: »Te je strah?« Ne, ni je bilo. »Le dobro se primi mojega kožuha, pa se ti ne bo nič zgodilo,« je rekel.

Jezdila je daleč, daleč proč, dokler nista prišla do velike gore. Beli medved je potrkal nanjo, odprla so se vrata in stopila sta v grad, kjer je bilo mnogo razsvetljenih soban, ki so se bleščale v zlatu in srebru. Tam je bila tudi velika dvorana s pogrnjeno mizo, tako razkošna, da si še misliti ne morete. Beli medved ji je dal srebrn zvonček; kadar si je kaj zaželela, je morala samo pozvoniti in že je to dobila. Ko se je najedla in se je večer prevesil v noč, jo je utrujeno od poti premagal spanec in zaželela si je leči. Pozvonila je in komaj se je dotaknila zvončka, že se je znašla v spalnici s postlano posteljo, tako krasno, da bi si vsak želel spati v njej, s svilenimi pernicami, zastori in zlatimi resami. Vse v sobi je bilo iz zlata in srebra. Ko pa je legla in ugasnila luč, je prišel k njej človek in legel poleg nje; to je bil beli medved, ki je ponoči odvrgel svoj kožuh;

vendar ga nikoli ni videla, saj je vselej prišel šele potem, ko je ugasnila luč, in zjutraj izginil, še preden se je zdanilo. Nekaj časa je bilo vse lepo in prav, potem pa je postajala tiha in žalostna, ker je bila ves dan sama in je hrepenela po starših, bratih in sestrah.

Ko jo je beli medved nekoč vprašal, kaj ji je, je povedala, da je tam tako pusto, da je ves čas sama in da si želi domov k staršem, bratom in sestram. Ker jih ne more obiskati, je tako žalostna.

»Temu se da pomagati,« je rekel beli medved, »vendar mi moraš obljubiti, da z materjo ne boš govorila na samem, ampak le takrat, ko bodo zraven tudi drugi. Prijela te bo za roko,« je rekel, »in te hotela odpeljati v kamro, da bi govorila s teboj na samem. Tega nikakor ne smeš storiti, sicer boš oba pahnila v nesrečo.« Neko nedeljo je beli medved prišel k njej in rekel, da se zdaj lahko odpravita k njenim staršem. Odšla sta, ona mu je sedela na hrbtu in pot je bila dolga, dolga. Nazadnje sta prišla do velike bele domačije. Zunaj so tekali in se igrali njeni bratje in sestre in vse je bilo tako lepo, da je bilo veselje pogledati. »Tu živijo tvoji starši,« je rekel beli medved, »vendar ne pozabi, kaj sem ti povedal, sicer boš oba pahnila v nesrečo.« Ne, za nič na svetu ne bo pozabila, je obljubila, in ko je prispela do hiše, se je beli medved obrnil in odšel.

Ko je stopila k staršem, veselju ni bilo ne konca ne kraja. Zdelo se jim je, da se ji nikoli ne bodo mogli dovolj zahvaliti za vse, kar je storila zanje; zdaj se jim je godilo tako dobro, tako neznansko dobro. Vsi so jo spraševali, kako se godi njej tam, kjer živi. Povedala je, da ji je lepo in da ima vse, kar si poželi. Kaj jim je še odgovorila, vam ne znam povedati, mislim pa, da kaj prida niso izvedeli. Popoldne po kosilu se je zgodilo natanko tako, kakor je napovedal beli medved: mati je hotela z njo govoriti na samem v kamri.

Toda dekle se je spomnilo medvedovih besed in nikakor ni hotelo z njo. »O vsem, kar imava povedati,« je rekla, »lahko govoriva tudi pred drugimi.« A tako ali drugače jo je mati nazadnje vendarle pregovorila in morala ji je povedati, kako živi. Pripovedovala je, da vsak večer, ko ugasne luč, pride k njej človek in leže poleg nje, a ga nikoli ne vidi, ker vselej odide, še preden se zjutraj zdani. To jo žalosti, saj bi ga tako rada videla, podnevi pa je ves čas sama in vse je tako pusto in samotno. »Joj, morda pa spiš s trolom!« je rekla mati. »A ti bom že povedala, kako ga lahko vidiš. Dala ti bom košček sveče, ki ga lahko skriješ v nedrje in odneseš s seboj. Ko zaspi, mu posveti z njo! Le pazi, da nanj ne kapne loj.« Vzela je svečo in jo skrila v nedrje, zvečer pa je beli medved prišel ponjo.

Ko sta bila že nekaj časa na poti, jo je beli medved vprašal, ali se ni zgodilo tako, kakor je rekel. Temu pač ni mogla oporekati. »Če si poslušala materin nasvet, si oba pahnila v nesrečo in je med nama konec,« je rekel. Ne, tega pa že ni storila.

Ko se je vrnila domov in legla, se je zgodilo kakor vselej: prišel je človek in legel k njej. Pozno ponoči pa je slišala, da spi, zato je vstala, ukresala ogenj, prižgala svečo in mu posvetila v obraz. Zagledala je najlepšega princa, kar jih je kdaj videlo človeško oko, in tako se je zaljubila vanj, da se ji je zdelo, da ne more živeti, če ga pri priči ne poljubi. To je tudi storila, a pri tem so mu na srajco padle tri vroče kaplje loja, da se je prebudil. »Kaj si vendar storila?« je rekel. »Zdaj si oba pahnila v nesrečo. Ko bi le zdržala do konca leta, bi bil rešen. Imam namreč mačeho, ki me je začarala, da sem podnevi beli medved, ponoči pa človek. Zdaj pa je med nama konec in moram te zapustiti ter oditi k njej. Živi v gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune in tam je princesa z nosom, dolgim tri komolce; zdaj se bom moral poročiti z njo.« Dekle je jokalo in obupavalo, a nič ni pomagalo, moral je oditi. Vprašala ga je, ali ne bi smela z njim. Ne, to ni bilo mogoče. »Pa mi povej pot in te bom poiskala. To mi boš menda dovolil?« je rekla. To že, je odgovoril, toda tja ne vodi nobena pot; grad stoji vzhodno od sonca in zahodno od lune in nikoli ne bo našla do njega.

Ko se je zjutraj prebudila, ni bilo ne princa ne gradu. Ležala je na majhni zeleni jasi sredi temnega, gostega gozda, poleg nje pa je bila ista cula cunj, ki jih je prinesla od doma. Ko si je pomela zaspane oči in se do sitega najokala, se je odpravila na pot. Hodila je mnogo, mnogo dni, dokler ni prišla do velike gore. Pred njo je sedela starka in se igrala z zlatim jabolkom. Dekle jo je vprašalo, ali pozna pot do princa, ki živi pri mačehi v gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune in se mora poročiti s princeso, ki ima tri komolce dolg nos. »Od kod pa ga poznaš?« je vprašala starka. »Si morda ti tista, ki bi ga morala dobiti za moža?« Da, ona je bila. »Torej si to ti?« je rekla starka. »O njem ne vem drugega, kakor da živi v gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune, in tja boš prišla pozno, če sploh kdaj. Posodim pa ti svojega konja, da odjezdiš do moje sosede. Morda ti bo ona znala povedati. Ko prideš tja, konja samo potrepljaj pod levim ušesom in mu reci, naj se vrne domov. Tole zlato jabolko pa vzemi s seboj.«

Dekle je zajahalo konja in jezdilo dolgo, dolgo, dokler ni nazadnje prišlo do gore, pred katero je sedela starka z zlatim motovilom. Vprašalo jo je, ali pozna pot do gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune. Kakor prejšnja starka je tudi ta rekla, da o njem ničesar ne ve, le to, da je vzhodno od sonca in zahodno od lune. »Tja boš prišla pozno, če sploh kdaj. Lahko pa ti posodim svojega konja, da odjezdiš do moje najbližje sosede. Morda bo ona vedela. Ko prideš tja, ga samo potrepljaj pod levim ušesom in mu reci, naj se vrne domov.« Potem ji je dala še motovilo, češ da ji utegne še prav priti. Dekle je zajahalo konja in spet jezdilo dolgo, dolgo, dokler ni prišlo do velike gore, pred katero je sedela starka in predla na zlatem kolovratu. Vprašalo jo je, ali pozna pot do princa in ali ve, kje stoji grad vzhodno od sonca in zahodno od lune. Tudi tu se je zgodilo enako. »Si morda ti tista, ki bi se morala poročiti s tem princem?« je vprašala starka. Da, prav ona. Toda starka ni poznala poti nič bolje od prejšnjih dveh. Vedela je le, da grad stoji vzhodno od sonca in zahodno od lune. »Tja boš prišla pozno, če sploh kdaj,« je rekla. »Lahko pa ti posodim svojega konja. Najbolje bo, da odjezdiš k Vzhodnemu vetru in vprašaš njega. Morda pozna tisti kraj in te lahko odnese tja. Ko prispeš, konja samo potrepljaj pod ušesom in sam se bo vrnil domov.« Dala ji je še zlati kolovrat. »Morda ti bo prišel prav,« je rekla starka.

Dekle je jezdilo mnogo dni in še dolgo potem, preden je prispelo tja. Ko je naposled le prišlo do Vzhodnega vetra, ga je vprašalo, ali ji zna povedati pot do princa, ki živi vzhodno od sonca in zahodno od lune. Vzhodni veter je rekel, da je že slišal o princu in tudi o gradu, poti pa ne pozna, saj še nikoli ni pihal tako daleč. »Če hočeš, te pospremim k svojemu bratu, Zahodnemu vetru. Morda bo vedel on, saj je veliko močnejši od mene. Sedi mi na hrbet in odnesel te bom tja.« Tako je tudi storila in hitro sta odletela. Ko sta prispela, sta stopila noter in Vzhodni veter je povedal, da je s seboj pripeljal dekle, ki bi se moralo poročiti s princem iz gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune. Zdaj ga išče, zato jo je pripeljal sem in bi rad izvedel, ali Zahodni veter ve, kje je ta kraj. »Ne, tako daleč še nisem pihal,« je rekel Zahodni veter. »Če pa hočeš, te pospremim k Južnemu vetru, saj je veliko močnejši od naju in je prepotoval že širni svet. Morda ti bo on znal povedati. Sedi mi na hrbet in odnesel te bom tja.« Sedla mu je na hrbet in odpravila sta se k Južnemu vetru; rekel bi, da na poti nista dolgo zapravljala časa. Ko sta prispela, ga je Zahodni veter vprašal, ali zna dekletu pokazati pot do gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune, saj je prav ona tista, ki bi se morala poročiti s tamkajšnjim princem. »A tako,« je rekel Južni veter, »torej je to ona? Marsikod sem že bil v svojem življenju,« je dejal, »tako daleč pa še nisem pihal. Če hočeš, te pospremim k svojemu bratu, Severnemu vetru;

on je najstarejši in najmočnejši med nami. Če on ne ve, kje je ta kraj, ne boš tega izvedela nikjer na svetu. Sedi mi na hrbet in odnesel te bom tja.« Sedla mu je na hrbet in odvihral je, da je bilo veselje. Pot jima ni vzela veliko časa.

Ko sta prišla tja, kjer je živel Severni veter, je bil ta tako divji in razjarjen, da je že od daleč vel leden mraz. »Kaj hočeta?« je zavpil že od daleč, da ju je spreletelo do kosti. »No, nikar ne bodi tako osoren,« je rekel Južni veter, »saj sem samo jaz, z menoj pa je dekle, ki bi se moralo poročiti s princem iz gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune. Rada bi te vprašala, ali si že bil tam in ali ji lahko pokažeš pot, ker ga hoče spet najti.« »Seveda vem, kje je,« je rekel Severni veter. »Enkrat samkrat sem tja odpihnil trepetlikov list, a potem sem bil tako utrujen, da še mnogo dni nisem mogel pihati.

Če pa res hočeš tja in te ni strah potovati z menoj, te vzamem na hrbet in poskusim, ali te lahko odnesem tja.« Da, hotela je tja in morala je tja, če je le obstajala kakršna koli možnost, in nič je ni bilo strah, pa naj bi bilo še tako hudo. — »No, prav, nocoj boš morala prespati tukaj,« je rekel Severni veter, »saj bova potrebovala ves dan, če naj prideva do tja.« Zgodaj naslednje jutro jo je zbudil, se napihnil in postal tako velik in silen, da ga je bilo groza pogledati. Potem sta se pognala visoko v zrak, kakor da hočeta na mah prileteti na konec sveta. Po deželi je divjal tak vihar, da je ruval cele gozdove in podiral hiše, ko pa sta priletela nad odprto morje, je potonilo na stotine ladij. Tako sta letela daleč, tako neznansko daleč, da si tega nihče ne more predstavljati, in še zmeraj sta bila nad morjem. Severni veter je postajal vse bolj utrujen in nazadnje tako izčrpan, da skoraj ni mogel več pihati. Spuščala sta se niže in niže, dokler nista letela tako nizko, da so dekletu vrhovi valov pljuskali ob pete. »Te je strah?« je vprašal Severni veter. »Ne,« je odgovorila, ni je bilo strah. A tudi kopno ni bilo več daleč in Severnemu vetru je ostalo ravno še dovolj moči, da jo je vrgel na obalo pod okna gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune. Potem pa je bil tako utrujen in slaboten, da je moral počivati mnogo dni, preden se je lahko vrnil domov.

Naslednje jutro je sedla pod grajska okna in se začela igrati z zlatim jabolkom. Prva, ki jo je zagledala, je bila tista dolgonoška, ki bi se morala poročiti s princem. »Kaj hočeš za svoje zlato jabolko?« je vprašala in odprla okno.

»Ne prodam ga ne za zlato ne za denar,« je odgovorilo dekle. »Ne za zlato ne za denar? Kaj pa hočeš zanj? Dobiš lahko, kar koli si zaželiš!« je rekla princesa. »Če smem k princu, ki živi tukaj, in nocoj ostanem pri njem, ti ga dam,« je rekla tista, ki je prišla s Severnim vetrom. Da, seveda, to se da urediti. Princesa je dobila zlato jabolko, ko pa je dekle zvečer prišlo v prinčevo sobo, je ta že spal. Klicala ga je in stresala, vmes pa jokala, a ga ni mogla prebuditi. Zjutraj, ko se je zdanilo, je prišla princesa z dolgim nosom in jo spet nagnala ven.

Čez dan je sedla pod grajska okna in začela navijati prejo na motovilo; zgodilo se je enako kakor prej. Princesa jo je vprašala, kaj hoče zanj, ona pa je odgovorila, da ga ne proda ne za zlato ne za denar; če pa ji dovoli k princu in ji pusti prebiti noč pri njem, ji ga da. Toda ko je prišla v njegovo sobo, je spet spal. Naj je še tako klicala, vpila, ga stresala in jokala, spal je naprej in nikakor ga ni mogla prebuditi. Ko se je zjutraj zdanilo, je prišla princesa z dolgim nosom in jo spet nagnala ven.

Pozneje tistega dne je dekle sedlo pod grajska okna in začelo presti na zlatem kolovratu. Tudi tega si je princesa z dolgim nosom zaželela. Odprla je okno in vprašala, kaj hoče zanj. Dekle je odgovorilo kakor že dvakrat prej, da ga ne proda ne za zlato ne za denar; če pa sme k princu in prebije noč pri njem, ji ga da. Da, prav rada ji dovoli. V gradu pa je bilo zaprtih tudi nekaj kristjanov, ki so bivali v sobi tik ob prinčevi. Dve noči zapored so slišali žensko jokati in klicati princa, in to so mu povedali. Ko je princesa zvečer prinesla večerni napitek, se je pretvarjal, da ga pije, v resnici pa ga je zlil za hrbet, saj je uganil, da je v njem uspavalo.

Ko je dekle prišlo v sobo, je bil princ buden in povedati mu je morala, kako je prišla do njega. »Ravno pravi čas si prišla,« je rekel princ, »saj bi moral jutri praznovati poroko. Toda tiste dolgonoške nočem in samo ti me lahko rešiš. Rekel bom, da hočem videti, kaj zna moja nevesta, in ji naročil, naj opere srajco s tremi lojenimi madeži. Privolila bo, saj ne ve, da si jih naredila ti. Toda to lahko opravijo samo krščanske roke, ne pa takšna trolovska sodrga. Potem bom rekel, da ne vzamem za nevesto nobene druge kakor tisto, ki to zmore, in bom prosil tebe.« Tisto noč sta bila neizmerno srečna in vesela. Naslednjega dne, ko bi morala biti poroka, pa je princ rekel: »Najprej bi rad videl, kaj zna moja nevesta.« Prav, je rekla mačeha, pa naj bo. »Imam lepo srajco, ki bi jo rad oblekel za poroko, a so na njej trije lojeni madeži, ki jih je treba oprati. Zaobljubil sem se, da vzamem le tisto, ki jih zna odstraniti. Če tega ne zmore, je ni vredno vzeti.« — To pa res ni nič takega, so menili in privolili. Dolgonoska se je lotila pranja, kakor je najbolje znala, toda bolj ko je prala in drgnila, večji so postajali madeži. »Ah, saj še prati ne znaš!« je rekla njena mati, stara trolovka. »Daj jo meni!« A komaj je prijela srajco, je bila ta še mnogo grša. Bolj ko jo je prala in drgnila, večji in bolj črni so postajali madeži in bolj umazana je bila srajca. Potem so se pranja lotili še drugi troli, toda dlje ko so prali, grša in bolj umazana je postajala, dokler ni bila vsa videti, kakor da bi jo bili vlekli skozi dimnik. »Prav nobeden od vas ni za nobeno rabo!« je rekel princ. »Zunaj pod oknom sedi neka potepuška deklica. Prepričan sem, da zna prati veliko bolje od vseh vas. Pridi noter, dekle!« je zaklical. Dekle je vstopilo. »Ali znaš oprati to srajco do čistega?« jo je vprašal. »Ne vem,« je rekla, »mislim pa, da bi šlo.« Komaj je prijela srajco in jo pomočila v vodo, že je postala bela kakor sveže zapadli sneg, pa še bolj. »Tebe hočem za ženo!« je rekel princ. Tedaj se je stara trolovka tako razjezila, da je počila. Princesa z dolgim nosom in mali troli so najbrž tudi popokali, saj odtlej nisem slišal ničesar več o njih. Princ in njegova nevesta sta osvobodila vse kristjane, ki so bili tam zaprti, nato pa vzela s seboj mnogo zlata in srebra ter se odselila daleč proč od gradu vzhodno od sonca in zahodno od lune.