Prevod

Nekoč so živeli trije kozli, ki so se namenili na planino, da bi se tam zredili, in vsem trem je bilo ime Bruse. Na poti so morali čez most nad slapom, pod mostom pa je živel velik, strašen trol z očmi kakor kositrna krožnika in nosom, dolgim kakor grabljišče. Prvi je prišel do mostu najmlajši kozel Bruse in se odpravil čezenj. Tip tap, tip tap, je zadonelo po mostu. »Kdo pa to drobenclja po mojem mostu?« je zavpil trol. »Oh, jaz sem, najmanjši kozel Bruse; na planino grem, da se zredim,« je rekel kozel s tenkim glaskom. »Zdaj pa pridem in te pograbim!« je rekel trol. »Oh, ne, nikar mene, saj sem še tako majhen. Le malo počakaj, pa bo prišel srednji kozel Bruse, ta je veliko večji.« »No, pa prav,« je rekel trol.

Čez nekaj časa je prišel srednji kozel Bruse in se odpravil čez most: tip tap, tip tap, tip tap, je zadonelo po mostu. »Kdo pa to drobenclja po mojem mostu?« je zavpil trol. »Oh, jaz sem, srednji kozel Bruse, na planino grem, da se zredim,« je rekel kozel, njegov glas pa ni bil prav nič tenak. »Zdaj pa pridem in te pograbim,« je rekel trol. »Oh, ne, nikar mene, le malo počakaj, pa bo prišel veliki kozel Bruse, ta je veliko, veliko večji.« »No, pa naj bo,« je rekel trol. In že je prišel veliki kozel Bruse; tip tap, tip tap, tip tap, tip tap, je zadonelo po mostu. Tako težak je bil, da je most pod njim kar škripal in pokal.

»Kdo pa to topota po mojem mostu?« je zavpil trol. »Jaz sem, veliki kozel Bruse!« je rekel kozel s strašno globokim glasom. »Zdaj pa pridem in te pograbim!« je zavpil trol.

»Kar pridi! Dve sulici imam! Z njima ti oči iztaknem. Dva velika kamna imam! Z njima ti kosti in mozeg zdrobim,« je rekel kozel, potem pa planil nad trola, mu iztaknil oči, mu zdrobil kosti in mozeg ter ga z rogovi pahnil v slap, nato pa odšel na planino. Tam so se kozli tako zelo zredili, da so komaj še zmogli priti domov, in če se jim tolšča še ni stopila, so še danes tako debeli. In tako je pravljice konec.