Prevod

Nekoč je živela kokoš, ki je zvečer zletela na hrast in se tam namestila za prenočevanje. Ponoči je sanjala, da bo ves svet propadel, če ne pride na Dovrefjeld. Pri priči je skočila z drevesa in se odpravila na pot. Ko je prehodila kos poti, je srečala petelina. »Dober dan, Hane Pane,« je rekla kokoš. »Dober dan, Høne Pøne; kam pa tako zgodaj?« je vprašal petelin. »Oh, na Dovrefjeld grem, da ne bi ves svet propadel,« je rekla kokoš. »Kdo ti je pa to povedal, Høne Pøne?« je vprašal petelin. »Na hrastu sem sedela in to noč sanjala,« je rekla kokoš. »Pa pojdem še jaz s teboj,« je rekel petelin. In tako sta šla lep kos poti, nato pa srečala raco.

»Dober dan, Ande Vande,« je rekel petelin. »Dober dan, Hane Pane, kam pa tako zgodaj?« je vprašala raca. »Na Dovrefjeld grem, da ne bi ves svet propadel,« je rekel petelin.

»Kdo ti je pa to povedal, Hane Pane?« »Høne Pøne,« je rekel petelin. »Kdo ti je pa to povedal, Høne Pøne?« je vprašala raca. »Na hrastu sem sedela in to noč sanjala,« je rekla kokoš. »Pa pojdem še jaz z vama,« je rekla raca. Odpravili so se torej naprej, in ko so spet prehodili kos poti, so srečali gosaka. »Dober dan, Gasse Vasse,« je rekla raca.

»Dober dan, Ande Vande,« je rekel gosak, »kam pa tako zgodaj?« »Na Dovrefjeld grem, da ne bi ves svet propadel,« je rekla raca. »Kdo ti je pa to povedal, Ande Vande?« je vprašal gosak.

»Hane Pane.« »Kdo ti je pa to povedal, Hane Pane?« »Høne Pøne.« »Kako pa to veš, Høne Pøne?« je vprašal gosak. »Na hrastu sem sedela in to noč sanjala, Gasse Vasse,« je rekla kokoš. »Pa pojdem še jaz z vami,« je rekel gosak. Ko so spet prehodili kos poti, so srečali lisjaka. »Dober dan, Ræv Skræv,« je rekel gosak. »Dober dan, Gasse Vasse.« »Kam pa, Ræv Skræv?« »Kam pa ti, Gasse Vasse?« »Na Dovrefjeld grem, da ne bi ves svet propadel,« je rekel gosak.

»Kdo ti je pa to povedal, Gasse Vasse?« je vprašal lisjak. »Ande Vande.« »Kdo ti je pa to povedal, Ande Vande?« »Hane Pane.« »Kdo ti je pa to povedal, Hane Pane?« »Høne Pøne.« »Kako pa to veš, Høne Pøne?« »Na hrastu sem sedela in to noč sanjala, da bo ves svet propadel, če ne pridemo na Dovrefjeld,« je rekla kokoš. »Ah, čenče,« je rekel lisjak, »svet že ne bo propadel, če ne pridete tja. Ne, raje pojdite z menoj domov v moj brlog, tam je veliko bolje, saj je prijetno in toplo.« In res so šli z lisjakom domov v njegov brlog. Ko so prispeli, je lisjak krepko naložil na ogenj, da so vsi postali zaspani. Raca in gosak sta se namestila v kot, petelin in kokoš pa sta zletela na prečko. Ko sta gosak in raca trdno zaspala, je lisjak pograbil gosaka, ga položil na žerjavico in ga spekel. Kokoš je zavohala smrad po zažganem; skočila je na višjo prečko in napol v spanju rekla: »Fej, kako smrdi, kako smrdi!« »Ah, čenče,« je rekel lisjak, »samo dim se vrača skozi dimnik. Zaspi že in bodi tiho!« Kokoš je spet zaspala. Komaj je lisjak pojedel gosaka, že je enako storil še z raco: pograbil jo je, položil na žerjavico, spekel in jo začel jesti. Tedaj se je kokoš spet zbudila in skočila na še višjo prečko. »Fej, kako smrdi, kako smrdi!« je rekla, nato pa odprla oči in zagledala, da je lisjak pojedel oba, gosaka in raco. Zletela je na najvišjo prečko, se tam usedla in pogledala navzgor skozi dimnik. »Ojej, poglej, koliko lepih gosi leti tam zgoraj!« je rekla lisjaku. Mikkel je brž planil ven, da bi si ujel mastno pečenko. Kokoš pa je zbudila petelina in mu povedala, kaj se je zgodilo z gosakom Gasse Vasse in raco Ande Vande. Nato sta Hane Pane in Høne Pøne zletela skozi dimnik, in če ne bi prišla na Dovrefjeld, bi bilo gotovo konec vsega sveta.