Prevod

Nekoč je živela kraljica, ki je imela hčerkico, še tako majhno, da jo je morala nositi v naročju. Nekega dne je bila deklica poredna in naj ji je mati govorila, kar je hotela, se ni in ni umirila. Kraljici je zmanjkalo potrpljenja, in ker so okrog gradu letali krokarji, je odprla okno in rekla: »Ko bi se le spremenila v krokarico in odletela, da bi imela mir!« Komaj je izgovorila te besede, že se je otrok spremenil v krokarico in ji iz naročja odletel skozi okno. Odletela je v temen gozd in dolgo ostala v njem, starši pa niso nič več slišali o njej. Pozneje je nekega moža pot zanesla v ta gozd. Zaslišal je krokarico, ki je klicala, in šel za njenim glasom. Ko se ji je približal, mu je rekla: »Po rodu sem kraljeva hči, vendar sem bila zakleta. Ti pa me lahko rešiš.« »Kaj naj storim?« je vprašal. Rekla mu je: »Pojdi naprej v gozd in našel boš hišo. V njej sedi stara ženska, ki ti bo ponudila jesti in piti, vendar ne smeš ničesar vzeti. Če kaj poješ ali popiješ, boš zaspal in me ne boš mogel rešiti. Na vrtu za hišo je velik kup čreslovine. Na njem stoj in me čakaj. Tri dni zapored bom vsako popoldne ob dveh prišla k tebi v kočiji. Prvi dan bodo vanjo vpreženi štirje beli žrebci, drugi dan štirje rdeči in zadnji dan štirje črni. Če pa ne boš buden, temveč boš spal, ne bom rešena.« Mož je obljubil, da bo storil vse, kar je zahtevala. Krokarica pa je rekla: »Ah, že zdaj vem, da me ne boš rešil. Vzel boš nekaj, kar ti bo ponudila tista ženska.« Mož je še enkrat obljubil, da se zagotovo ne bo dotaknil ne jedi ne pijače. Ko pa je prišel v hišo, je stara ženska stopila k njemu in rekla: »Ubogi mož, kako ste izčrpani! Pridite in se okrepčajte, pojejte kaj in popijte.« »Ne,« je rekel mož, »ne bom ne jedel ne pil.« Toda ni mu dala miru in je rekla: »Če že nočete jesti, pa vsaj naredite požirek iz kozarca. Enkrat ni nobenkrat.« Nazadnje se je pustil pregovoriti in je pil. Popoldne, okoli dveh, je šel na vrt, stopil na kup čreslovine in hotel počakati krokarico. Ko je stal tam, ga je nenadoma obšla taka utrujenost, da se ji ni mogel upreti, in je za hip legel, čeprav ni hotel zaspati. A komaj se je zleknil, so se mu oči same zaprle in zaspal je tako trdno, da ga nič na svetu ne bi moglo prebuditi. Ob dveh se je krokarica pripeljala s štirimi belimi žrebci, vendar je bila že vsa žalostna in je rekla: »Vem, da spi.« In ko je prišla na vrt, je res ležal na kupu čreslovine in spal. Stopila je iz kočije, šla k njemu, ga stresala in klicala, a se ni prebudil. Naslednji dan je stara ženska opoldne spet prišla ter mu prinesla jed in pijačo, vendar ni hotel ničesar vzeti. Toda ni mu dala miru in ga je tako dolgo pregovarjala, da je spet naredil požirek iz kozarca. Okoli dveh je šel na vrt, stopil na kup čreslovine in hotel počakati krokarico, a ga je nenadoma obšla tako huda utrujenost, da ga noge niso več držale. Ni si mogel pomagati, moral je leči in pogreznil se je v globok spanec. Ko se je krokarica pripeljala s štirimi rjavimi žrebci, je bila že vsa žalostna in je rekla: »Vem, da spi.« Šla je k njemu, a je ležal tam in spal in ni ga bilo mogoče prebuditi. Naslednji dan ga je stara ženska vprašala, kaj vendar počne. Nič ne jé in nič ne pije — ali hoče umreti? Odgovoril je: »Nočem in ne smem ne jesti ne piti.« Toda predenj je postavila skledo z jedjo in kozarec vina. Ko ga je dosegel njun vonj, se ni mogel upreti in je naredil velik požirek. Ko je napočil čas, je šel na vrt, stopil na kup čreslovine in čakal kraljevo hčer. Tedaj ga je obšla še večja utrujenost kakor prejšnja dneva. Legel je in zaspal tako trdno, kakor da bi bil kamen. Ob dveh je prišla krokarica s štirimi črnimi žrebci; tudi kočija in vse drugo je bilo črno. Bila je že vsa žalostna in je rekla: »Vem, da spi in me ne more rešiti.« Ko je prišla k njemu, je ležal tam in trdno spal. Stresala ga je in klicala, vendar ga ni mogla prebuditi. Tedaj je položila poleg njega hlebec kruha, kos mesa in še steklenico vina. Vsega tega je lahko vzel, kolikor je hotel, pa ni bilo ničesar manj. Nato je s prsta snela zlat prstan, v katerega je bilo vrezano njeno ime, in mu ga nataknila na prst. Nazadnje je poleg njega položila pismo, v katerem je pisalo, kaj mu je dala in da teh darov nikoli ne bo zmanjkalo. V njem je pisalo tudi: »Vidim, da me tukaj ne moreš rešiti. Če pa me še vedno želiš rešiti, pridi v zlati grad Stromberg. To je v tvoji moči, o tem sem prepričana.«

Ko mu je vse to pustila, je sedla v kočijo in se odpeljala v zlati grad Stromberg. Ko se je mož prebudil in spoznal, da je spal, se je iz srca razžalostil in rekel: »Zagotovo je že prišla in odšla, jaz pa je nisem rešil.« Tedaj je zagledal stvari, ki so ležale poleg njega, in prebral pismo, v katerem je pisalo, kaj se je zgodilo. Odpravil se je na pot, namenjen v zlati grad Stromberg, vendar ni vedel, kje stoji. Že dolgo je hodil po svetu, ko je prišel v temen gozd. Štirinajst dni je blodil po njem, ne da bi našel pot ven. Spet se je zvečerilo in bil je tako utrujen, da je legel ob grm in zaspal. Naslednji dan je šel naprej. Zvečer, ko je spet hotel leči ob grm, pa je zaslišal takšno tuljenje in stokanje, da ni mogel zaspati. Ko je napočil čas, ko ljudje prižigajo luči, je v daljavi zagledal svetlobo. Vstal je in šel proti njej. Prišel je pred hišo, ki se je zdela prav majhna, saj je pred njo stal velikanski velikan. Mož si je mislil: »Če stopiš noter in te velikan zagleda, bo kaj hitro konec tvojega življenja.« Nazadnje se je le opogumil in stopil bliže. Ko ga je velikan zagledal, je rekel: »Dobro, da si prišel! Že dolgo nisem ničesar jedel, pa te bom kar požrl za večerjo.« »Raje tega ne stori,« je rekel mož. »Nič rad ne bi bil požrt. Če si želiš jesti, imam dovolj, da te nasitim.« »Če je to res,« je rekel velikan, »si lahko brez skrbi. Pojesti sem te hotel samo zato, ker nimam ničesar drugega.« Šla sta v hišo in sedla za mizo, mož pa je prinesel kruh, vino in meso, ki jih nikoli ni zmanjkalo. »To mi je pa všeč,« je rekel velikan in jedel, kolikor mu je srce poželelo. Nato ga je mož vprašal: »Ali mi lahko poveš, kje je zlati grad Stromberg?« Velikan je rekel: »Pogledal bom na svoj zemljevid. Na njem so vsa mesta, vasi in hiše.« Prinesel je zemljevid, ki ga je imel v izbi, in poiskal grad, vendar ga ni bilo na njem. »Nič zato,« je rekel. »Zgoraj v omari imam še večje zemljevide. Na njih bova pogledala.« A tudi to je bilo zaman. Mož je hotel nadaljevati pot, velikan pa ga je prosil, naj počaka še nekaj dni, dokler se ne vrne njegov brat, ki je šel po živež. Ko se je brat vrnil domov, sta ga vprašala po zlatem gradu Stromberg. Odgovoril je: »Ko se najem in nasitim, bom pogledal na zemljevid.« Potem je šel z njima v svojo sobo v nadstropju. Iskali so po njegovem zemljevidu, vendar gradu niso našli. Tedaj je prinesel še druge, stare zemljevide, in niso odnehali, dokler niso nazadnje našli zlatega gradu Stromberg. Bil pa je več tisoč milj daleč. »Kako naj pridem tja?« je vprašal mož. Velikan je rekel: »Dve uri imam časa. V tem času te bom odnesel v bližino gradu, potem pa se moram vrniti domov in podojiti otroka, ki ga imamo.« Velikan je odnesel moža do kraja, od koder je bilo do gradu še kakih sto ur hoda, in rekel: »Preostalo pot boš že zmogel sam.« Nato se je obrnil in odšel domov, mož pa je hodil naprej dan in noč, dokler ni nazadnje prišel do zlatega gradu Stromberg. Grad je stal na stekleni gori in zakleta deklica se je v svoji kočiji vozila okoli njega, potem pa stopila vanj. Mož se je razveselil, ko jo je zagledal, in hotel splezati k njej, toda kakorkoli je poskušal, je po steklu vedno znova zdrsnil navzdol. Ko je videl, da je ne more doseči, se je silno razžalostil in si rekel: »Ostal bom tu spodaj in jo čakal.« Zgradil si je kočo in v njej prebil celo leto. Vsak dan je videl kraljevo hčer, kako se vozi zgoraj, vendar ni mogel priti do nje.

Nekega dne je iz svoje koče zagledal tri razbojnike, ki so se pretepali, in jim zaklical: »Bog z vami!« Ob klicu so obstali, ker pa niso nikogar videli, so se spet začeli pretepati, in to prav nevarno. Tedaj je še enkrat zaklical: »Bog z vami!« Spet so nehali in se ozrli naokrog, ker pa niso nikogar videli, so se znova spoprijeli. Tedaj je še tretjič zaklical: »Bog z vami!« in si mislil: »Pogledati moraš, kaj ti trije naklepajo.« Stopil je k njim in jih vprašal, zakaj se pretepajo. Eden je povedal, da je našel palico: če z njo udari po vratih, se ta odprejo. Drugi je povedal, da je našel plašč: če si ga ogrne, postane neviden. Tretji pa je rekel, da je ujel konja, s katerim je mogoče jezditi kamorkoli, tudi na stekleno goro. Zdaj pa niso vedeli, ali naj imajo vse tri stvari v skupni lasti ali naj si jih razdelijo in gredo vsak svojo pot. Mož jim je rekel: »Te tri stvari bi zamenjal z vami. Denarja sicer nimam, imam pa druge reči, ki so vredne več. Toda prej jih moram preizkusiti, da vidim, ali ste govorili resnico.« Pustili so mu sesti na konja, mu ogrnili plašč in dali palico v roko. Ko je imel vse troje, ga niso več videli. Tedaj jih je pošteno namlatil in zaklical: »No, vi ničvredneži, zdaj ste dobili, kar vam gre! Ste zadovoljni?« Nato je odjezdil na stekleno goro. Ko je prišel na vrh pred grad, je bil ta zaklenjen. S palico je udaril po vratih in nemudoma so se odprla. Vstopil je in šel po stopnicah navzgor do dvorane. Tam je sedela deklica, pred njo pa je stal zlat kelih z vinom. Ni ga mogla videti, ker je imel ogrnjen plašč. Ko je stopil prednjo, je s prsta snel prstan, ki mu ga je dala, in ga spustil v kelih, da je zazvenelo. Tedaj je vzkliknila: »To je moj prstan! Torej mora biti tu tudi mož, ki me bo rešil.« Iskali so ga po vsem gradu, vendar ga niso našli. On pa je medtem stopil ven, sedel na konja in odvrgel plašč. Ko so prišli pred vrata, so ga zagledali in zavriskali od veselja. Tedaj je sestopil s konja in objel kraljevo hčer. Ona pa ga je poljubila in rekla: »Zdaj si me rešil in jutri bova praznovala najino poroko.«