Prevod
Nekoč je živel mlinar, ki je s svojo ženo srečno živel. Imela sta denar in imetje in njuno blagostanje je iz leta v leto raslo. Toda nesreča pride čez noč: kakor je njuno bogastvo raslo, tako je potem iz leta v leto kopnelo, dokler ni mlinar nazadnje komaj še lahko rekel, da je mlin, v katerem je živel, njegova last. Bil je poln gorja in ko je po celodnevnem delu legel, ni našel miru, temveč se je ves zaskrbljen premetaval po postelji. Nekega jutra je vstal še pred zoro, šel na prosto in si mislil, da mu bo tako lažje pri srcu. Ko je stopal po mlinskem jezu, je ravno posijal prvi sončni žarek in v ribniku je zaslišal pljuskanje. Obrnil se je in zagledal lepo žensko, ki se je počasi dvigala iz vode. Dolgi lasje, ki jih je z nežnimi rokami držala nad rameni, so ji na obeh straneh padali navzdol in zakrivali njeno belo telo. Takoj je spoznal, da je to vodna vila iz ribnika, in od strahu ni vedel, ali naj zbeži ali ostane. Toda vila je spregovorila z blagim glasom, ga poklicala po imenu in vprašala, zakaj je tako žalosten. Mlinar sprva ni mogel izustiti besede, ko pa jo je slišal tako prijazno govoriti, se je opogumil in ji povedal, da je nekoč živel v sreči in bogastvu, zdaj pa je tako reven, da ne ve več, kaj naj stori. »Nikar ne skrbi,« je odgovorila vodna vila, »napravila te bom bogatejšega in srečnejšega, kot si bil kdaj prej, le obljubiti mi moraš, da mi boš dal, kar se je pravkar rodilo v tvoji hiši.« — »Kaj drugega bi to moglo biti,« si je mislil mlinar, »kot psiček ali mucek?« In obljubil ji je, kar je zahtevala. Vodna vila se je spet potopila v vodo, on pa je potolažen in dobre volje pohitel proti mlinu. Še preden je prišel do njega, je skozi hišna vrata stopila dekla in mu zaklicala, naj se veseli, saj mu je žena rodila sinčka. Mlinar je obstal, kakor da bi vanj udarila strela; takoj je sprevidel, da je zahrbtna vodna vila to vedela in ga prevarala. S povešeno glavo je stopil k ženini postelji in ko ga je vprašala: »Zakaj se ne veseliš lepega fantka?«, ji je povedal, kaj se mu je zgodilo in kaj je obljubil vodni vili. »Kaj mi pomagata sreča in bogastvo,« je dodal, »če moram izgubiti svojega otroka? Toda kaj naj storim?« Tudi sorodniki, ki so prišli voščit srečo, mu niso vedeli svetovati.
Medtem se je sreča vrnila v mlinarjevo hišo. Vse, česar se je lotil, mu je uspelo; zdelo se je, kakor da se skrinje in zaboji polnijo sami od sebe in da se denar v omari čez noč množi. Ni minilo dolgo, pa je bil bogatejši kot kdaj prej. A ni se mogel brezskrbno veseliti: obljuba, ki jo je dal vodni vili, mu je mučila srce. Kadar koli je šel mimo ribnika, ga je bilo strah, da se bo prikazala in ga spomnila na njegov dolg. Dečku ni dovolil niti blizu vode. »Varuj se,« mu je govoril, »če se dotakneš vode, se bo iz nje iztegnila roka, te zgrabila in potegnila v globino.« Toda leta so minevala in vodna vila se ni več pokazala, zato se je mlinar začel pomirjati.
Deček je zrasel v mladeniča in šel za vajenca k lovcu. Ko se je izučil in postal spreten lovec, ga je vaški gospod vzel v svojo službo. V vasi je živelo lepo in zvesto dekle, ki je bilo lovcu všeč, in ko je njegov gospod to opazil, mu je podaril hišico. Poročila sta se, živela mirno in srečno ter se iz vsega srca ljubila.
Nekoč je lovec zasledoval srno. Ko je žival iz gozda zavila na odprto polje, se je pognal za njo in jo nazadnje s strelom podrl. Ni opazil, da je blizu nevarnega ribnika, in ko je živali odstranil drobovje, je stopil k vodi, da bi si umil okrvavljene roke. A komaj jih je potopil vanjo, se je iz vode dvignila vodna vila, ga smeje objela z mokrimi rokami in ga tako naglo potegnila v globino, da so se valovi sklenili nad njim.
Ko se je zvečerilo in lovca še ni bilo domov, je njegovo ženo obšla tesnoba. Odpravila se ga je iskat, in ker ji je pogosto pripovedoval, da se mora varovati vodne vile in si ne sme drzniti v bližino ribnika, je že slutila, kaj se je zgodilo. Pohitela je k vodi, in ko je na bregu našla njegovo lovsko torbo, ni mogla več dvomiti o nesreči. Tarnala je in si lomila roke ter svojega ljubega klicala po imenu, a zaman. Pohitela je na drugo stran ribnika in ga znova klicala; vodno vilo je zmerjala s hudimi besedami, toda odgovora ni bilo. Vodna gladina je ostala mirna, le polovični lunin obraz je negibno zrl vanjo.
Uboga žena ni zapustila ribnika. S hitrimi koraki, brez oddiha in počitka, ga je vedno znova obkrožala, včasih molče, včasih z glasnim krikom, včasih s tihim ihtenjem. Nazadnje so ji pošle moči: zgrudila se je na tla in utonila v globok spanec. Kmalu je začela sanjati.
V strahu se je vzpenjala med velikimi skalami; trnje in ovijalke so se ji zapletali okrog nog, dež ji je bičal obraz in veter ji je mršil dolge lase. Ko je dosegla vrh, se ji je odprl povsem drugačen pogled. Nebo je bilo modro, zrak blag, tla so se položno spuščala in na zeleni trati, posejani s pisanim cvetjem, je stala snažna kočica. Stopila je k njej in odprla vrata; v njej je sedela belolasa starka in ji prijazno pomignila. V tistem trenutku se je uboga žena zbudila. Danilo se je že in takoj je sklenila slediti sanjam. S težavo se je povzpela na goro in vse je bilo tako, kakor je videla ponoči. Starka jo je prijazno sprejela in ji pokazala stol, naj sede nanj. »Gotovo te je doletela nesreča,« je rekla, »da si poiskala mojo samotno kočico.« Žena ji je v solzah povedala, kaj se ji je zgodilo. »Potolaži se,« je rekla starka, »pomagala ti bom. Tu imaš zlat glavnik. Počakaj, da vzide polna luna, potem pojdi k ribniku, sedi na breg in si s tem glavnikom razčeši dolge črne lase. Ko končaš, ga položi na breg in videla boš, kaj se bo zgodilo.«
Žena se je vrnila, toda čas do polne lune se ji je počasi vlekel. Nazadnje se je na nebu prikazal svetli kolobar; tedaj je odšla k ribniku, sedla in si z zlatim glavnikom razčesala dolge črne lase, ko pa je končala, ga je položila ob rob vode. Kmalu je v globini završalo, dvignil se je val, se prikotalil k bregu in odnesel glavnik s seboj. Komaj je imel glavnik čas potoniti na dno, se je vodna gladina razprla in iz nje se je dvignila lovčeva glava. Ni spregovoril, le žalostno je gledal svojo ženo. V istem trenutku je prihrumel drugi val in prekril moževo glavo. Vse je izginilo, ribnik je bil spet miren kakor prej in na njem je sijal le obraz polne lune.
Neutolažljiva se je žena vrnila domov, toda sanje so ji spet pokazale starkino kočico. Naslednje jutro se je znova odpravila na pot in modri ženi potožila svoje gorje. Starka ji je dala zlato piščal in rekla: »Počakaj, da se vrne polna luna, potem vzemi to piščal, sedi na breg, zaigraj nanjo lepo pesem in ko končaš, jo položi na pesek; videla boš, kaj se bo zgodilo.«
Žena je storila, kakor ji je naročila starka. Komaj je piščal ležala na pesku, je v globini završalo: dvignil se je val, pripljuskal k bregu in odnesel piščal s seboj. Kmalu zatem se je voda razprla in iz nje se ni dvignila le moževa glava, temveč njegovo telo vse do pasu. Poln hrepenenja je iztegnil roke k njej, toda prihrumel je drugi val, ga prekril in spet potegnil v globino.
»Oh, kaj mi pomaga,« je rekla nesrečnica, »da svojega ljubega zagledam, če ga moram spet izgubiti.« Žalost ji je znova napolnila srce, toda sanje so jo še tretjič pripeljale v starkino hišo. Odpravila se je na pot in modra žena ji je dala zlat kolovrat, jo potolažila in rekla: »Ni še vse opravljeno. Počakaj, da pride polna luna, potem vzemi kolovrat, sedi na breg in napredi poln motek. Ko končaš, postavi kolovrat tik ob vodo in videla boš, kaj se bo zgodilo.«
Žena je natančno izpolnila vsa navodila. Brž ko se je pokazala polna luna, je odnesla zlati kolovrat na breg in marljivo predla, dokler ni porabila vsega lanu in je bil motek poln niti. A komaj je kolovrat postavila ob vodo, je v globini završalo še silneje kot prej; pridrvel je mogočen val in ga odnesel s seboj. Takoj zatem sta se z vodnim curkom dvignila iz vode moževa glava in vse njegovo telo. Naglo je skočil na breg, prijel ženo za roko in zbežal z njo. Toda komaj sta se nekoliko oddaljila, se je ves ribnik s strašnim hrumenjem dvignil in se z divjo silo razlil po širnem polju. Bežeča sta že gledala smrti v oči, ko je žena v strahu poklicala starko na pomoč, in v tistem trenutku sta se spremenila: ona v krastačo, on v žabo. Povodenj, ki ju je dosegla, ju ni mogla ubiti, a ju je ločila in odnesla daleč stran.
Ko je voda odtekla in sta se oba spet dotaknila suhih tal, sta znova dobila človeško podobo. Toda nihče od njiju ni vedel, kje je ostal drugi; znašla sta se med tujimi ljudmi, ki niso poznali njune domovine. Med njima so ležale visoke gore in globoke doline. Da sta se lahko preživljala, sta morala pasti ovce. Dolga leta sta vodila svoje črede po poljih in gozdovih, polna žalosti in hrepenenja.
Ko je pomlad spet vzbrstela iz zemlje, sta nekega dne oba odšla s svojima čredama na pašo in naključje je hotelo, da sta šla drug drugemu naproti. On je na daljnem gorskem pobočju zagledal čredo in pognal svoje ovce v tisto smer. Srečala sta se v dolini, a se nista prepoznala; vendar sta bila vesela, da nista več tako sama. Odtlej sta vsak dan pasla svoji čredi drug ob drugem. Nista veliko govorila, a jima je bilo lažje pri srcu. Nekega večera, ko je na nebu sijala polna luna in so ovce že počivale, je pastir iz torbe vzel piščal in zaigral lepo, a žalostno pesem. Ko je končal, je opazil, da pastirica bridko joka. »Zakaj jokaš?« jo je vprašal. »Oh,« je odgovorila, »tako je sijala polna luna tudi takrat, ko sem zadnjič zaigrala to pesem na piščal in se je iz vode prikazala glava mojega ljubega.« Pogledal jo je in zazdelo se mu je, kakor da mu je z oči padla koprena: prepoznal je svojo ljubljeno ženo. In ko ga je pogledala še ona in mu je luna osvetlila obraz, ga je tudi sama prepoznala. Objela sta se in poljubila, in ali sta bila presrečna, ni treba nikomur spraševati.
