Prevod

Nekoč sta živela brata, ki sta oba služila kot vojaka; eden je bil bogat, drugi reven. Revež se je hotel rešiti svoje bede, zato je slekel vojaško suknjo in postal kmet. Prekopal in okopal je svojo njivico ter posejal repo. Seme je vzklilo in med posevkom je zrasla repa, ki je postajala velika in mogočna, se vidno debelila in kar ni hotela nehati rasti. Lahko bi ji rekli kneginja vseh rep, saj takšne še nihče ni videl in je tudi nikoli več ne bo. Nazadnje je bila tako velika, da je sama napolnila cel voz, ki sta ga morala vleči dva vola. Kmet ni vedel, kaj naj z njo počne in ali mu je prinesla srečo ali nesrečo. Naposled je pomislil: »Če jo prodaš, kaj neki boš dobil zanjo? Če jo hočeš sam pojesti, ti bodo majhne repe prav tako dobro služile. Najbolje bo, da jo odpelješ kralju in mu jo podariš.« Naložil jo je torej na voz, vpregel dva vola, jo odpeljal na dvor in podaril kralju. »Kakšna čudna reč je to?« je dejal kralj. »Marsikaj nenavadnega sem že videl, take pošasti pa še nikoli. Iz kakšnega semena neki je zrasla? Ali pa kaj takega uspeva samo tebi in si pravi srečnež?« »Oh, ne,« je odgovoril kmet, »srečnež pa že nisem. Reven vojak sem, ki je vojaško suknjo obesil na klin in začel obdelovati zemljo, ker se ni mogel več preživljati. Imam še brata, ki je bogat in ga tudi vi, gospod kralj, dobro poznate. Name pa je ves svet pozabil, ker nimam ničesar.« Kralju se je zasmilil in rekel je: »Rešil te bom revščine in te tako obdaril, da boš lahko stopil ob bok svojemu bogatemu bratu.« Podaril mu je veliko zlata, njive, travnike in črede ter ga napravil tako silno bogatega, da se bratovo premoženje z njegovim sploh ni moglo primerjati. Ko je brat slišal, kaj je njegov brat dobil za eno samo repo, mu je zavidal in na vse strani premišljeval, kako bi tudi sam prišel do takšne sreče. Toda hotel se je tega lotiti še veliko pametneje. Vzel je zlato in konje ter jih odpeljal kralju, prepričan, da mu bo ta v zameno dal še veliko večje darilo. Če je namreč njegov brat dobil toliko za repo, kaj vse bo šele sam dobil za tako lepe reči! Kralj je darilo sprejel in dejal, da ne ve, kaj bi mu lahko dal v zameno, kar bi bilo redkejše in boljše od velikanske repe. Tako je moral bogataš bratovo repo naložiti na voz in jo dati odpeljati domov. Doma ni vedel, nad kom naj znese svojo jezo in nevoljo, dokler ga niso obšle zle misli in je sklenil brata ubiti. Najel je morilce, ki so se morali skriti v zasedo, potem pa je šel k bratu in mu rekel: »Ljubi brat, vem za skriti zaklad. Skupaj ga bova izkopala in si ga razdelila.« Drugi je rad privolil in šel z njim, ne da bi kaj posumil. Ko pa sta prišla iz vasi, so morilci planili nanj, ga zvezali in ga hoteli obesiti na drevo. Ravno ko so se tega lotevali, sta se iz daljave zaslišala glasno petje in topot kopit. Strah jim je segel v kosti, zato so ujetnika v naglici stlačili v vrečo, jo potegnili na vejo in pobegnili. On pa se je v vreči toliko časa trudil, da je napravil luknjo, skozi katero je lahko pomolil glavo. Po poti ni prihajal nihče drug kot potujoči učenjak, mlad fant, ki je jahal skozi gozd in veselo prepeval. Ko je mož na drevesu opazil, da gre nekdo pod njim, mu je zaklical: »Pozdravljen, ob srečni uri si prišel!« Učenjak se je oziral na vse strani, saj ni vedel, od kod prihaja glas, nazadnje pa je vprašal: »Kdo me kliče?« Iz krošnje mu je odgovorilo: »Dvigni oči! Tu zgoraj sedim v vreči modrosti. V kratkem času sem se naučil velikih reči, v primerjavi s katerimi so vse šole prazen nič. Še malo, pa bom končal z učenjem, se spustil na tla in bom modrejši od vseh ljudi. Poznam zvezde in nebesna znamenja, pihanje vseh vetrov, pesek v morju, zdravljenje bolezni ter moči zelišč, ptic in kamnov. Če bi bil kdaj v njej, bi občutil, kakšne čudovite stvari izvirajo iz vreče modrosti.« Ko je učenjak vse to slišal, je ostrmel in dejal: »Blagoslovljena bodi ura, ko sem te našel! Ali ne bi mogel tudi jaz za kratek čas v vrečo?« Mož na drevesu mu je odgovoril, kakor da mu to ni prav nič po volji: »Za plačilo in lepo besedo te bom že za kratek čas spustil vanjo, vendar moraš počakati še eno uro. Nekaj mi je še ostalo, kar se moram najprej naučiti.« Učenjak je malo počakal, a čas se mu je preveč vlekel, zato je prosil, naj ga vendar že spusti vanjo, saj je njegova žeja po modrosti neznanska. Mož zgoraj se je delal, kakor da naposled popušča, in rekel: »Da bom lahko prišel iz vreče modrosti, jo moraš po vrvi spustiti na tla, potem pa lahko zlezeš vanjo.« Učenjak ga je torej spustil, razvezal vrečo in ga osvobodil, nato pa sam vzkliknil: »Zdaj me pa brž potegni gor!« in hotel stoje stopiti v vrečo. »Stoj!« je dejal drugi. »Tako ne gre.« Zgrabil ga je za glavo, ga stlačil v vrečo z glavo navzdol, jo zavezal in učenca modrosti po vrvi potegnil na drevo. Nato ga je zazibal v zraku in rekel: »Kako ti gre, ljubi prijatelj? Vidiš, že čutiš, kako te navdaja modrost, in si nabiraš dragocene izkušnje. Le mirno sedi, dokler ne postaneš pametnejši.« Potem je zajahal učenjakovega konja in odjezdil.