Prevod
Nekoč je živela vdova, ki je imela dve hčeri. Starejša ji je bila po značaju in obrazu tako podobna, da je človek, ki je gledal njo, videl njeno mater. Obe sta bili tako neprijetni in ošabni, da z njima ni bilo mogoče živeti. Mlajša pa je bila po blagosti in dobrosrčnosti prava podoba svojega očeta, povrh vsega pa še ena najlepših deklet, kar jih je bilo moč videti. Ker ima človek po naravi rad tiste, ki so mu podobni, je mati svojo starejšo hčer naravnost oboževala, mlajšo pa je strašno sovražila. Morala je jesti v kuhinji in brez prestanka delati.
Med drugim je morala ta uboga deklica dvakrat na dan hoditi po vodo k studencu, oddaljenemu dobre pol milje od doma, in je vsakokrat prinesti poln velik vrč. Nekega dne, ko je bila pri studencu, je k njej prišla uboga žena in jo prosila za požirek vode. »Seveda, dobra ženica,« je rekla lepa deklica, nemudoma splaknila vrč, zajela vodo tam, kjer je bila najčistejša, in ji jo ponudila. Ves čas je držala vrč, da je žena laže pila. Ko se je dobra žena odžejala, ji je rekla: »Tako lepa si, tako dobra in tako prijazna, da ti moram nekaj podariti.« Bila je namreč vila, ki si je nadela podobo uboge vaške žene, da bi videla, kako daleč sega dekletova dobrosrčnost. »Moj dar bo ta,« je nadaljevala vila, »da ti bo ob vsaki besedi, ki jo boš izgovorila, iz ust padla bodisi cvetlica bodisi drag kamen.« Ko se je lepo dekle vrnilo domov, jo je mati oštela, ker se je tako pozno vrnila od studenca. »Oprostite mi, mati,« je rekla uboga deklica, »ker sem se tako dolgo zadržala.« Ob teh besedah sta ji iz ust padli dve vrtnici, dva bisera in dva velika diamanta. »Kaj pa vidim?« je vsa osupla rekla mati. »Zdi se mi, da ji iz ust padajo biseri in diamanti! Kako je to mogoče, hčerka moja?« To je bilo prvič, da jo je imenovala svojo hčer. Uboga deklica ji je prostodušno povedala vse, kar se ji je zgodilo, in med pripovedovanjem so ji iz ust padali nešteti diamanti. »Resnično,« je rekla mati, »tja moram poslati tudi svojo hčer. Poglej, Fanchon, kaj pada tvoji sestri iz ust, kadar govori. Ali ne bi bila vesela enakega daru? Samo po vodo moraš k studencu, in ko te bo uboga žena prosila za požirek, ji ga kar se da prijazno ponudi.« »Še tega se mi manjka,« je odgovorila nevljudnica, »da bi hodila k studencu!« »Hočem, da greš,« je odvrnila mati, »in to takoj.« Šla je, vendar je vso pot godrnjala. S seboj je vzela najlepšo srebrno steklenico, kar jih je bilo v hiši. Komaj je prišla k studencu, že je zagledala gospo v razkošni obleki, ki je stopila iz gozda, prišla k njej in jo prosila za požirek vode. Bila je ista vila, ki se je prikazala njeni sestri, le da si je tokrat nadela podobo in oblačila princese, da bi videla, kako daleč sega dekletova nevljudnost. »Mar sem prišla sem zato, da bi vam stregla s pijačo?« ji je rekla ošabna nevljudnica. »Seveda, srebrno steklenico sem prinesla nalašč zato, da bi gospe ponudila vodo! Le kaj še! Če hočete piti, pijte kar iz studenca.« »Prav nič nisi prijazna,« je odvrnila vila, ne da bi se razjezila. »No, ker si tako neustrežljiva, ti podarjam tole: ob vsaki besedi, ki jo boš izgovorila, ti bo iz ust padla bodisi kača bodisi krastača.« Brž ko jo je mati zagledala, ji je zaklicala: »No, hčerka moja?« »No, mati!« ji je odgovorila nevljudnica, in iz ust sta ji padla dva gada in dve krastači. »O nebesa!« je zavpila mati. »Kaj vidim! Njena sestra je kriva tega in še plačala mi bo!« Takoj je planila k mlajši hčeri, da bi jo pretepla. Uboga deklica je zbežala in se zatekla v bližnji gozd. Tam jo je srečal kraljevi sin, ki se je vračal z lova. Ko je videl, kako lepa je, jo je vprašal, kaj počne tam čisto sama in zakaj joka. »Oh, gospod, mati me je pregnala od doma.« Kraljevi sin je videl, kako ji je iz ust padlo pet ali šest biserov in prav toliko diamantov, zato jo je prosil, naj mu pove, od kod ji to. Povedala mu je vse, kar se ji je pripetilo. Kraljevi sin se je zaljubil vanjo, in ker je presodil, da je takšen dar vreden več kakor katera koli dota druge neveste, jo je odpeljal v palačo svojega očeta, kralja, in se tam z njo poročil. Njena sestra pa se je ljudem tako zamerila, da jo je celo lastna mati spodila od doma. Nesrečnica je dolgo tavala naokrog, ne da bi našla kogar koli, ki bi jo hotel sprejeti, nazadnje pa je umrla ob robu gozda.
NAUK Diamanti in zlatniki imajo nad ljudmi veliko moč; a blage besede imajo še večjo in so vredne več.
Še en nauk Prijaznost terja trud in nekaj ustrežljivosti, a prej ali slej dobi plačilo, pogosto prav takrat, ko ga najmanj pričakujemo.
