Prevod

Neki mlinar je svojim trem otrokom zapustil le mlin, osla in mačka. Dediščino so si hitro razdelili, ne da bi poklicali notarja ali pravnega zastopnika, saj bi jima za plačilo kmalu šlo vse skromno premoženje. Najstarejši je dobil mlin, srednji osla, najmlajšemu pa je ostal samo maček. Ta se nikakor ni mogel potolažiti, ker mu je pripadel tako pičel delež. »Moja brata,« je govoril, »si bosta lahko pošteno služila kruh, če bosta stopila skupaj. Jaz pa bom moral umreti od lakote, ko bom pojedel svojega mačka in si iz njegove kože naredil muf.« Maček je slišal te besede, vendar se je delal, kakor da jih ni, nato pa mu je mirno in resno dejal: »Nikar se ne žalostite, gospodar. Dajte mi le vrečo in mi naročite par škornjev, da bom lahko hodil po goščavi, pa boste videli, da vaš delež ni tako slab, kakor mislite.« Čeprav gospodar ni kaj dosti zaupal mačkovim besedam, ga je že tolikokrat videl spretno loviti podgane in miši, bodisi tako, da se je obesil za noge, bodisi tako, da se je skril v moko in se delal mrtvega, da ni povsem obupal nad tem, da bi mu maček lahko pomagal iz stiske. Ko je maček dobil vse, kar je zahteval, si je ponosno obul škornje, si obesil vrečo okoli vratu, prijel njene vrvice s sprednjima tacama in se odpravil v zajčji gaj, kjer je bilo vse polno kuncev. V vrečo je natresel otrobov in osata, se zleknil, kakor da bi bil mrtev, in čakal, da bi se kak mlad kunec, ki še ni poznal zvijač tega sveta, zrinil vanjo ter pojedel, kar je bilo v njej. Komaj je legel, že se mu je želja izpolnila: mlad, lahkomiseln kunec je smuknil v vrečo, mojster maček pa je nemudoma potegnil vrvice, ga ujel in brez usmiljenja ubil. Ves ponosen na svoj plen se je odpravil h kralju in prosil, da bi smel govoriti z njim. Odpeljali so ga v sobane njegovega veličanstva. Ko je vstopil, se je kralju globoko priklonil in dejal: »Veličanstvo, prinašam vam divjega kunca, ki mi ga je gospod markiz Carabas naročil izročiti v njegovem imenu.« Tako ime si je namreč izbral za svojega gospodarja. »Povej svojemu gospodarju,« je odgovoril kralj, »da se mu zahvaljujem in da me je razveselil.« Drugič se je maček skril v žitno polje in spet držal vrečo odprto. Ko sta vanjo stopili dve jerebici, je potegnil vrvice in obe ujel. Nato ju je odnesel kralju, kakor mu je bil prej odnesel divjega kunca. Kralj je tudi jerebici z veseljem sprejel in ukazal, naj mačku dajo nekaj za pijačo. Tako je maček dva ali tri mesece od časa do časa nosil kralju divjačino, ki naj bi jo nalovil njegov gospodar. Nekega dne je izvedel, da se bo kralj peljal ob reki s svojo hčerjo, najlepšo kraljično na svetu, in je dejal gospodarju: »Če boste poslušali moj nasvet, je vaša sreča zagotovljena. Samo kopat se pojdite v reko na kraju, ki vam ga bom pokazal, potem pa vse prepustite meni.« Markiz Carabas je storil, kakor mu je svetoval maček, čeprav ni vedel, čemu naj bi to koristilo. Medtem ko se je kopal, se je mimo pripeljal kralj in maček je začel na vse grlo vpiti: »Na pomoč! Na pomoč! Gospod markiz Carabas se utaplja!« Kralj je ob teh krikih pomolil glavo skozi okno kočije. Ko je prepoznal mačka, ki mu je že tolikokrat prinesel divjačino, je stražarjem ukazal, naj brž priskočijo na pomoč gospodu markizu Carabasu. Medtem ko so ubogega markiza vlekli iz reke, se je maček približal kočiji in povedal kralju, da so med gospodarjevim kopanjem prišli tatovi in mu odnesli obleko, čeprav je sam na vse grlo klical, naj jih ustavijo. Navihanec jo je v resnici skril pod velik kamen. Kralj je nemudoma ukazal svojim garderobnim služabnikom, naj gospodu markizu Carabasu prinesejo eno njegovih najlepših oblek. Sprejel ga je nadvse prijazno, in ker je lepa obleka, ki so mu jo pravkar dali, še poudarila njegovo prikupno zunanjost — bil je namreč lep in lepo raščen —, je bil kraljevi hčeri zelo všeč. Grof Carabas ji je namenil komaj dva ali tri spoštljive in nekoliko nežne poglede, pa se je že noro zaljubila vanj. Kralj ga je povabil v kočijo, da bi se jim pridružil na vožnji. Maček, presrečen, ker se je njegov načrt začel uresničevati, je pohitel naprej. Ko je srečal kmete, ki so kosili travnik, jim je dejal: »Dobri ljudje, ki kosite, če kralju ne poveste, da ta travnik pripada gospodu markizu Carabasu, vas bodo vse sesekljali na drobno kakor meso za pašteto.« Kralj je kosce res vprašal, čigav je travnik, ki ga kosijo. »Gospoda markiza Carabasa,« so odgovorili vsi hkrati, saj jih je mačkova grožnja prestrašila. »Lepo posest imate,« je kralj dejal markizu Carabasu. »Kot vidite, veličanstvo,« je odgovoril markiz, »ta travnik vsako leto bogato obrodi.« Mojster maček, ki je še naprej hitel pred njimi, je srečal žanjce in jim dejal: »Dobri ljudje, ki žanjete, če ne poveste, da vse to žito pripada gospodu markizu Carabasu, vas bodo vse sesekljali na drobno kakor meso za pašteto.« Kralj, ki se je malo zatem pripeljal mimo, je hotel izvedeti, komu pripadajo vsa žitna polja, ki jih je videl. »Gospodu markizu Carabasu,« so odgovorili žanjci in kralj se je spet veselil z markizom. Maček, ki je hodil pred kočijo, je isto govoril vsem, ki jih je srečal, in kralj se je čudil velikemu premoženju gospoda markiza Carabasa. Nazadnje je mojster maček prispel do lepega gradu, katerega gospodar je bil ljudožer, najbogatejši, kar jih je bilo kdaj, saj so vsa zemljišča, mimo katerih se je peljal kralj, pripadala temu gradu. Maček se je prej skrbno pozanimal, kdo je ta ljudožer in kaj zna, nato pa je prosil, da bi smel govoriti z njim. Dejal je, da ni hotel iti tako blizu njegovega gradu, ne da bi imel čast pokloniti se mu. Ljudožer ga je sprejel tako vljudno, kakor je ljudožer pač zmožen, in mu ponudil sedež. »Zagotovili so mi,« je rekel maček, »da imate dar spreminjanja v najrazličnejše živali, da se lahko na primer spremenite v leva ali slona.« »To je res,« je osorno odgovoril ljudožer, »in da vam to pokažem, boste zdaj videli, kako se spremenim v leva.« Maček se je tako prestrašil leva pred seboj, da je pri priči pobegnil na žlebove, kar pa ni šlo brez težav in nevarnosti, saj njegovi škornji nikakor niso bili primerni za hojo po strešnikih. Čez nekaj časa je opazil, da ljudožer ni več lev, zato je splezal dol in priznal, da ga je bilo pošteno strah. »Zagotovili so mi tudi,« je nadaljeval maček, »a tega nikakor ne morem verjeti, da se lahko spremenite celo v najmanjše živali, na primer v podgano ali miš. Priznam, da se mi zdi to povsem nemogoče.« »Nemogoče?« je odvrnil ljudožer. »Boste že videli!« In v istem hipu se je spremenil v miš, ki je začela tekati po tleh. Komaj jo je maček zagledal, že je planil nanjo in jo pojedel. Medtem je kralj med vožnjo opazil ljudožerjev lepi grad in si ga zaželel ogledati. Maček je zaslišal ropot kočije na dvižnem mostu, stekel kralju naproti in dejal: »Vaše veličanstvo, dobrodošli na gradu gospoda markiza Carabasa!« »Kako, gospod markiz,« je vzkliknil kralj, »tudi ta grad je vaš? Nič ne bi moglo biti lepše od tega dvorišča in vseh poslopij, ki ga obdajajo. Oglejmo si še notranjost, če dovolite.« Markiz je mladi kraljični ponudil roko in za kraljem, ki se je prvi povzpel po stopnicah, sta vstopila v veliko dvorano. Tam jih je čakala razkošna pojedina, ki jo je ljudožer naročil pripraviti za prijatelje, ki naj bi ga obiskali prav tisti dan, vendar si niso drznili vstopiti, ker so vedeli, da je v gradu kralj. Kralja so očarale vrline gospoda markiza Carabasa, prav kakor njegovo hčer, ki je bila nora nanj. Ko je videl še njegovo veliko premoženje, mu je po petih ali šestih kozarcih dejal: »Gospod markiz, samo od vas je odvisno, ali boste postali moj zet.« Markiz se je globoko priklonil in sprejel čast, ki mu jo je izkazal kralj, ter se še isti dan poročil s kraljično. Maček je postal imeniten gospod in je odtlej lovil miši le še za zabavo.

NAUK. Čeprav je velika prednost, da bogato dediščino prejmemo od očeta, sta mladim ljudem navadno iznajdljivost in spretnost vredni več kakor podedovano imetje.

Še en nauk. Če mlinarjev sin tako hitro osvoji kraljičino srce in se ji ob njem pogled od ljubezni omehča, je to zato, ker obleka, čeden obraz in mladost pri vzbujanju nežnih čustev niso vselej brez pomena.