Prevod

Nekoč sta živela dva brata in obema je bilo ime Peer; starejšemu so pravili Store-Peer, mlajšemu pa Vesle-Peer. Ko je oče umrl, je Store-Peer prevzel kmetijo in si dobil ženo, ki mu je prinesla veliko denarja. Vesle-Peer pa je ostal doma pri materi in živel od njenega preužitka, dokler ni postal polnoleten. Tedaj je dobil svoj delež dediščine in Store-Peer mu je rekel, da ne bo več ostajal na kmetiji in materi odjedal preužitka; bolje bo, če gre po svetu in se loti kakšnega dela.

Tudi Vesle-Peer je menil, da to ne bi bilo tako slabo. Kupil si je dobrega konja in voz masla, sira in drugega živeža ter se s tem odpravil v mesto. Z izkupičkom je kupil žganja in drugih pijač, in komaj je prišel domov, je bilo pri njem že veselo kakor ob prazniku. Točil je in gostil sosede in znance, oni pa so mu vračali s pijačo in gostijami, in tako je živel na veliki nogi, dokler je bilo kaj denarja. Ko pa so novci pošli in je bil Vesle-Peer čisto brez beliča, se je vrnil domov k stari materi; tedaj ni imel ničesar več razen teleta. Ko je prišla pomlad, ga je spustil ven in pustil, da se je paslo na travniku Store-Peera. Ta se je razjezil in tele ubil. Vesle-Peer mu je odrl kožo, jo obesil v sušilnico, da se je dodobra posušila, nato pa jo zvil, vtaknil v vrečo in šel z njo po vaseh, da bi jo prodal. Toda kamor je prišel, so se mu smejali in pravili, da prekajene telečje kože ne potrebujejo. Ko je prehodil že lep kos poti, je spet prišel do neke kmetije. Stopil je noter in prosil za prenočišče.

»Ne, strehe ti pa res ne morem ponuditi,« je rekla gospodinja, »moj mož je na planini in sama sem doma. Poskusi pri sosedovih; če pa te tam ne sprejmejo, se lahko vrneš, saj te tudi ne moremo pustiti pod milim nebom.« Ko je šel Peer mimo okna v kamro, je zagledal v njej duhovnika, s katerim je imela gospodinja ljubezensko razmerje. Predenj je postavila pivo in žganje ter velik lonec smetanove kaše. Duhovnik je ravno sedel k jedi in pijači, ko se je gospodar vrnil domov. Brž ko ga je žena zaslišala v veži, ni izgubljala časa: lonec s kašo je spravila pod ognjiščno ploščo, pivo in žganje v klet, duhovnika pa zaklenila v veliko skrinjo, ki je stala tam.

Vesle-Peer je stal zunaj in vse to opazoval. Ko je gospodar že stopil v hišo, je šel za njim in vprašal, ali bi lahko dobil prenočišče. »Seveda,« je rekel gospodar, »pri nas lahko prenočiš,« in povabil Peera, naj sede k mizi in jé.

Vesle-Peer je sedel k mizi, telečjo kožo pa vzel s seboj in si jo položil k nogam. Ko sta že nekaj časa sedela, je začel stopati po njej.

»Kaj pa zdaj spet praviš? Ali ne moreš biti tiho?« je rekel Vesle-Peer. »S kom pa govoriš?« je vprašal gospodar. »Ah, z vedeževalko, ki jo imam v telečji koži,« je odvrnil Peer. »Kaj pa prerokuje?« je spet vprašal gospodar. »Pravi, da je menda pod ognjiščno ploščo lonec smetanove kaše,« je rekel Vesle-Peer.

»Njene prerokbe pa niso prida; v tej hiši že celo večnost ni bilo smetanove kaše,« je rekel gospodar. Toda Peer mu je velel, naj pogleda. Pogledal je in res našel lonec s kašo.

Začela sta se mastiti z njo, in ko sta tako lepo sedela pri jedi, je Peer spet stopil na telečjo kožo. »Pst!« je rekel. »Ali ne moreš držati jezika za zobmi?« »Kaj pa zdaj pravi vedeževalka?« je vprašal gospodar.

»Pravi, da je menda pod kletnimi stopnicami nekaj piva in žganja,« je odgovoril Peer. »Če se še nikoli ni zmotila, se je pa zdaj,« je rekel gospodar. »Pivo in žganje? Komaj se še spominjam, da bi kaj takega kdaj imeli pri hiši.« »Poglej!« je rekel Peer. Gospodar je pogledal in res našel pijačo. Kako se je je razveselil!

»Koliko si dal za to vedeževalko? Dobiti jo moram, pa naj zanjo zahtevaš, kar hočeš,« je rekel gospodar. »Po očetu sem jo podedoval in za noben majhen denar je ne bi dal,« je odvrnil Peer. »Res se prav nič rad ne bi ločil od nje, ampak naj bo: če mi daš staro skrinjo, ki stoji v kamri, jo dobiš.« »Ključ od skrinje se je izgubil!« je zavpila gospodinja. »Vzel jo bom tudi brez ključa,« je rekel Peer, in z gospodarjem sta bila kmalu domenjena.

Namesto ključa je Peer dobil vrv, gospodar pa mu je pomagal oprtati skrinjo na hrbet, in tako je odkrevsal naprej. Ko je prehodil kos poti, je prišel na most. Pod njim je tekla tako deroča reka, da se je vsa penila in bučala, od hrumenja pa se je most kar tresel. »To žganje, to žganje!« je rekel Peer. »Že čutim, da sem ga spet malo pokusil. Le zakaj bi vlačil to skrinjo s seboj? Ko ne bi bil pijan in ob pamet, je ne bi nikoli zamenjal za vedeževalko.

Zdaj pa s skrinjo v reko, in to pri priči!« Začel je odvezovati vrv. »Joj, joj! Za božjo voljo, reši me! Duhovnik iz tukajšnje fare je v skrinji!« je zavpil tisti, ki je bil v njej. »To mora biti sam hudič, ki bi me rad prepričal, da je postal duhovnik,« je rekel Peer, »ampak naj se izdaja za duhovnika ali za mežnarja, v reko bo moral.« »O ne, o ne, tukajšnji župnik sem! Pri gospodinji sem bil na dušnem pastirstvu. Njen mož je divjak in norec, pa me je morala skriti v skrinjo. Pri sebi imam srebrno in zlato uro, obe ti dam in še osemsto tolarjev povrhu. Samo izpusti me!« je zavpil duhovnik. »O, o, ali ste res vi, gospod župnik?« je rekel Peer. Vzel je kamen in razbil pokrov skrinje. Duhovnik je zlezel ven in jo lahkih nog ubral proti župnišču, saj ga uri in denar niso več težili.

Vesle-Peer se je vrnil domov in rekel Store-Peeru: »Danes so pa telečje kože na sejmu dobro v ceni.« »Koliko si pa dobil za svojo cunjo?« je vprašal Store-Peer. »Čeprav ni bila nič posebnega, sem zanjo dobil osemsto tolarjev, kože večjih in debelejših telet pa veljajo dvakrat toliko,« je rekel Vesle-Peer in mu pokazal denar.

»Lepo, da si mi povedal,« je odgovoril Store-Peer. Pobil je vsa svoja teleta in krave ter se s kožami odpravil v mesto. Ko je prišel na trg in so ga strojarji vprašali, po čem prodaja kože, je za male zahteval osemsto tolarjev, za velike pa ustrezno več. Toda vsi so se mu samo smejali in se norčevali iz njega ter pravili, da se mu ni treba tako truditi, saj lahko pride v norišnico tudi za manj denarja. Tedaj je spoznal, kaj se je zgodilo in kako ga je Vesle-Peer potegnil za nos. Ko se je vrnil domov, ni bil nič kaj dobre volje; klel je in se zaklinjal, da bo ponoči ubil Vesle-Peera.

Ta pa je vse slišal. Ko je legel v posteljo k materi in se je že malo zvečerilo, jo je prosil, naj zamenja prostor z njim, češ da ga zelo zebe, ob steni pa bo gotovo topleje. In res sta zamenjala prostor.

Kmalu je prišel Store-Peer s sekiro v roki, se po prstih prikradel k postelji in materi z enim samim zamahom odsekal glavo. Zjutraj je Vesle-Peer stopil v izbo k Store-Peeru. »Bog se te usmili, kaj si storil, ko si ubil najino mater!« je rekel.

»Rihtarju gotovo ne bo všeč, da takole odpravljaš preužitek.« Store-Peer se je tako prestrašil, da je Vesle-Peera za božjo voljo prosil, naj molči o tem, kar ve; če bo tiho, mu da osemsto tolarjev. Vesle-Peer je spravil denar, materi spet nataknil glavo, jo naložil na sani in jo odvlekel na trg. Tam jo je posedel, ji na vsako roko obesil košaro jabolk in ji v vsako dlan položil še po eno jabolko. Mimo je prišel ladijski kapitan. Mislil je, da je branjevka, in jo vprašal, ali prodaja jabolka in koliko jih dobi za novčič.

Toda starka ni odgovorila. Kapitan jo je vprašal še enkrat. Ne, tudi tokrat ni odgovorila. »Koliko jih dobim za novčič?« je zavpil tretjič, starka pa je sedela, kakor da ga ne vidi in ne sliši. Tedaj se je kapitan tako razjezil, da ji je primazal zaušnico in glava se ji je odkotalila čez trg. Tisti hip je pritekel Vesle-Peer. Jokal je in se na ves glas hudoval ter kapitanu grozil, da ga bo spravil v strašno nesrečo, ker mu je ubil staro mater. »Ljubi človek, samo molči o tem, kar veš, pa dobiš osemsto tolarjev,« je rekel kapitan, in tako sta se pogodila. — Ko je Vesle-Peer prišel domov, je rekel Store-Peeru: »Danes so pa starke na sejmu dobro v ceni. Za najino mater sem dobil osemsto tolarjev,« in mu pokazal denar. »Še dobro, da sem izvedel,« je rekel Store-Peer. Imel je staro taščo; ubil jo je in jo odnesel, da bi jo prodal. Ko pa so slišali, da ponuja naprodaj mrliče, so ga hoteli izročiti rihtarju in le za las jo je odnesel. Ko se je Store-Peer vrnil domov, je bil na Vesle-Peera tako besen, da mu je zagrozil, da ga bo pri priči ubil; nobene milosti naj ne pričakuje.

»No, no, vsi moramo enkrat po tej poti; med danes in jutri je pa samo ena noč. Če že moram zdaj s sveta, te prosim le še nekaj: vtakni me v tisto vrečo, ki tam visi, in me odnesi do reke!« je rekel Vesle-Peer. Store-Peer ni imel nič proti; stlačil ga je v vrečo in se odpravil. A komaj je prišel malo naprej, se je spomnil, da je nekaj pozabil in se mora vrniti po tisto. Medtem je vrečo postavil ob cesto. Mimo je prišel mož, ki je gnal veliko, lepo čredo ovac.

»V nebesa! V raj! V nebesa! V raj!« je vpil Vesle-Peer iz vreče in kar naprej gonil eno in isto. »Ali smem tudi jaz zraven?« je vprašal mož s čredo. »Seveda. Če odvežeš vrečo in zlezeš noter namesto mene, boš prišel tja,« je rekel Vesle-Peer. »Jaz lahko počakam na drugo priložnost. Ampak vzklikati moraš prav isto kot jaz, sicer ne boš prišel na pravi kraj.« — Mož je odvezal vrečo in sedel vanjo namesto Vesle-Peera. Peer je vrečo spet zavezal, mož pa je začel vpiti:

»V nebesa! V raj! V nebesa! V raj!« in je kar naprej ponavljal te besede. Ko ga je Peer spravil v vrečo, ni izgubljal časa: hitro je odgnal čredo in se po poti ognil daleč naokrog. Medtem se je Store-Peer vrnil, si oprtal vrečo na rame in jo odnesel proti reki. Vso pot je ovčar v njej vpil:

»V nebesa! V raj!« »No, le poskusi, ali boš našel pot!« je rekel Store-Peer in ga vrgel v reko. Ko je opravil in se vračal domov, je srečal brata, ki je pred seboj gnal čredo ovac.

Store-Peer se je na vso moč začudil in ga vprašal, kako je prišel iz reke in kje je dobil tako lepo čredo. »Pravo bratsko uslugo si mi naredil, ko si me vrgel vanjo,« je odgovoril Vesle-Peer. »Potopil sem se do dna kakor kamen, in ko bi ti vedel, kakšne črede ovac sem tam videl! Na tisoče jih je spodaj, druga čreda večja od druge. In kar poglej: te ovce imajo pa res lepo volno!« je rekel Peer. »Lepo, da si mi povedal,« je rekel Store-Peer. Odhitel je domov po ženo, jo odpeljal k reki, zlezel v vrečo in ji naročil, naj jo brž zaveže in ga vrže z mostu. »Po čredo ovac grem; če pa me predolgo ne bo, boš vedela, da sam ne morem opraviti z njimi, pa skoči za menoj in mi pomagaj,« je rekel Store-Peer. »Prav, samo nikar ne bodi predolgo, ker že tako težko čakam ovce,« je rekla žena. Nekaj časa je stala in čakala, potem pa si je mislila, da mož gotovo ne more zgnati črede skupaj, in skočila za njim. Tako se je Vesle-Peer znebil vseh, podedoval kmetijo in zemljo, konje in orodje, sam pa je imel še dovolj denarja, da si je nakupil živine za hlev.