Prevod

Nekoč je živela ženica, ki je nekega dne sedela doma in pekla. Imela je fantiča, ki je bil ves okrogel in rejen ter je rad dobro jedel, zato ga je klicala Smørbuk; imela pa je tudi psa, ki so mu pravili Guldtand. Kar naenkrat je pes začel lajati.

»Skoči ven, moj Smørbuk,« je rekla ženica, »in poglej, na koga laja Guldtand.« Deček je stekel ven, se vrnil in rekel:

»O, Bog mi pomagaj, prihaja velika, pretegnjena trolovka z glavo pod pazduho in vrečo na hrbtu.« »Zlezi pod desko za mesenje in se skrij!« mu je rekla mati.

Tedaj je velika trolovka vstopila. »Dober dan,« je rekla. »Bog daj,« je odvrnila Smørbukova mati. »Ali Smørbuka danes ni doma?« je vprašala trolovka.

»Ne, z očetom je v gozdu in lovi belke,« je odgovorila ženica. »To je pa smola,« je rekla trolovka, »tako lep srebrn nožek imam, ki sem mu ga hotela podariti.« »Pip, pip, tukaj sem!« se je oglasil Smørbuk izpod deske za mesenje in prilezel na plan.

»Tako stara sem in tako trd hrbet imam,« je rekla trolovka, »kar sam zlezi v vrečo in ga vzemi.« Brž ko je bil Smørbuk v vreči, si jo je trolovka zavihtela na hrbet in jo ucvrla. Ko pa sta prišla že kos poti, se je utrudila in vprašala: »Kako daleč je še do spanja?« »Osmino milje,« je odgovoril Smørbuk.

Trolovka je odložila vrečo ob poti, odšla v goščavo in legla spat. Smørbuk pa je medtem izkoristil priložnost, vzel svoj nož, prerezal vrečo in smuknil ven. Namesto sebe je vanjo položil veliko smolnato borovo korenino in jo ucvrl domov k materi. Ko je trolovka prišla domov in videla, kaj ima v vreči, se je strašansko razjezila.

Naslednjega dne je ženica spet sedela doma in pekla. Kar naenkrat je pes začel lajati. »Skoči ven, moj Smørbuk,« je rekla, »in poglej, na kaj laja Guldtand.« »O ne, o ne, spet tista grda pošast!« je rekel Smørbuk. »Že spet prihaja z glavo pod pazduho in veliko vrečo na hrbtu.« »Zlezi pod desko za mesenje in se skrij!« mu je rekla mati.

»Dober dan,« je rekla trolovka. »Je Smørbuk danes doma?« »Kje pa, ni ga,« je rekla mati, »z očetom je v gozdu in lovi belke.« »To je pa smola,« je rekla trolovka, »saj imam lepe srebrne vilice, ki sem mu jih hotela podariti.« »Pip, pip, tukaj sem!« je rekel Smørbuk in prilezel na plan.

»Tako trd hrbet imam,« je rekla trolovka, »kar sam zlezi v vrečo in jih vzemi.« Brž ko je bil Smørbuk v vreči, si jo je trolovka zavihtela na hrbet in se odpravila na pot.

Ko sta prišla že lep kos poti, se je trolovka utrudila in vprašala: »Kako daleč je še do spanja?« »Pol milje,« je odgovoril Smørbuk. Trolovka je odložila vrečo ob poti, odšla v gozd in legla spat. Medtem je Smørbuk naredil luknjo v vrečo, zlezel ven in namesto sebe vanjo položil velik kamen. Ko je trolovka prišla domov, je na ognjišču zakurila velik ogenj, pristavila ogromen kotel in se namenila skuhati Smørbuka. Toda ko je dvignila vrečo, misleč, da bo Smørbuka stresla v kotel, je iz nje padel kamen in prebil dno, da je voda iztekla in pogasila ogenj. Tedaj se je trolovka razjezila in rekla: »Pa naj bo še tako težak, vseeno ga bom ugnala.« Tretjič se je zgodilo natanko tako kakor prejšnjikrat: Guldtand je začel lajati in mati je rekla Smørbuku:

»Skoči ven, moj Smørbuk, in poglej, na koga laja Guldtand.« Smørbuk je stekel ven, se vrnil in rekel: »O, Bog mi pomagaj in me obvaruj! Spet prihaja trolovka z glavo pod pazduho in vrečo na hrbtu.« »Zlezi pod desko za mesenje in se skrij!« mu je rekla mati.

»Dober dan,« je rekla trolovka in stopila skozi vrata. »Je Smørbuk danes doma?« »Kje pa, ni ga,« je rekla mati, »z očetom je v gozdu in lovi belke.« »To je pa smola,« je rekla trolovka, »saj imam lepo srebrno žličko, ki sem mu jo hotela podariti.« »Pip, pip, tukaj sem!« je rekel Smørbuk in prilezel izpod deske za mesenje.

»Tako trd hrbet imam,« je rekla trolovka, »kar sam zlezi v vrečo in jo vzemi.« Brž ko je bil Smørbuk v vreči, si jo je trolovka zavihtela na hrbet in se odpravila na pot. Tokrat ni zavila s poti in legla spat, temveč je s Smørbukom v vreči pohitela naravnost domov. Bila je nedelja, in ko sta prišla domov, je trolovka rekla svoji hčeri:

»Zdaj vzemi Smørbuka, zakolji ga in skuhaj iz njega juho, še preden se vrnem, kajti zdaj grem v cerkev povabit goste.« Ko so domači odšli, bi morala hči vzeti Smørbuka in ga zaklati, pa ni prav vedela, kako naj se tega loti.

»Čakaj, ti bom že pokazal, kako se to naredi,« je rekel Smørbuk. »Kar položi glavo sem na pručko, pa boš videla.« Revica je storila, kakor ji je velel, Smørbuk pa je pograbil sekiro in ji odsekal glavo, kakor da bi bila pišče.

Nato je položil glavo v posteljo, truplo pa v lonec in iz hčere skuhal juho. Ko je opravil, je splezal nad vrata ter zvlekel za seboj borovo korenino in kamen; eno je položil nad vrata, drugo pa na dimnik nad ognjiščem.

Ko so se domači vrnili iz cerkve in zagledali glavo v postelji, so pomislili, da hči spi. Nato so stopili k loncu, da bi pokusili juho. »Dobra juhica iz Smørbukovega mesá!« je rekla trolovka.

»Dobra juhica iz hčerkinega mesá!« je rekel Smørbuk. A na to se niso zmenili. Nato je trol vzel žlico in še sam hotel pokusiti. »Dobra juhica iz Smørbukovega mesá!« je rekel.

»Dobra juhica iz hčerkinega mesá!« je rekel Smørbuk z dimnika nad ognjiščem. Tedaj so se začeli čuditi, kdo neki govori, in so hoteli ven pogledat. Ko pa so stopili med vrata, jim je Smørbuk vrgel borovo korenino in kamen na glavo ter jih pobil. Nato je pobral vse zlato in srebro, kar ga je bilo v hiši; tako je silno obogatel in se vrnil domov k materi.