Prevod

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki nista imela otrok, in kraljica je bila zaradi tega tako žalostna, da skoraj ni poznala vesele urice. Kar naprej je tožila, kako pusto in tiho je na kraljevem dvoru. »Ko bi le imela otroke, bi bilo tu gotovo bolj živahno,« je govorila. Kamor koli je potovala po svojem kraljestvu, povsod je bilo otrok kot božjega blagoslova, celo v najrevnejši koči;

in kamor je prišla, povsod je slišala gospodinjo oštevati otroke, češ da so spet ušpičili to in ono. Kraljici se je to zdelo zabavno in tudi sama bi jih bila rada oštevala. Nazadnje sta kralj in kraljica vzela k sebi tujo deklico; hotela sta jo imeti pri sebi na dvoru, jo vzgajati in oštevati kakor svojo.

Nekega dne je mala gospodična, ki sta jo vzela k sebi, tekala po dvorišču pred gradom in se igrala z zlatim jabolkom. Mimo je prišla revna ženica, ki je s seboj prav tako imela deklico, in ni minilo dolgo, pa sta se dekletce in mala gospodična spoprijateljili ter si začeli med igro kotaliti zlato jabolko. To je videla kraljica, ki je sedela zgoraj pri grajskem oknu; potrkala je na šipo, naj rejenka pride gor. Deklica je ubogala, toda z njo je prišla tudi beračica, in ko sta stopili v dvorano h kraljici, sta se držali za roke. Kraljica je malo gospodično oštela. »Ne spodobi se, da tekaš naokrog in se igraš z razcapano beračico!« je rekla in hotela dekletce nagnati nazaj dol.

»Ko bi kraljica vedela, kaj zna moja mama, me ne bi gnala stran,« je rekla deklica, in ko jo je kraljica začela podrobneje izpraševati, ji je povedala, da ji njena mati lahko pomaga do otroka. Kraljica tega ni hotela verjeti, dekletce pa je vztrajalo pri svojem in zatrjevalo, da je vsaka beseda resnična in da naj kraljica le poskusi pregovoriti njeno mater. Tedaj je kraljica poslala deklico ponjo.

»Ali veš, kaj pravi tvoja hči?« je vprašala ženico, ko je ta stopila skozi vrata. Ne, beračica ni vedela. »Pravi, da mi lahko pomagaš do otroka, če hočeš,« je spet rekla kraljica.

»Ne spodobi se, da kraljica posluša, kar si izmisli beraški otrok,« je rekla ženica in odšla. Kraljica se je razjezila in hotela dekletce spet nagnati dol, toda to ji je zatrjevalo, da je vse, kar je povedalo, čista resnica.

»Kraljica naj moji materi le nalije toliko, da bo dobre volje, pa bo že vedela za kakšen nasvet,« je rekla deklica. Kraljica je sklenila poskusiti. Beračico so znova pripeljali gor in ji postregli z vinom in medico, kolikor je hotela, in kmalu se ji je razvezal jezik. Tedaj ji je kraljica znova zastavila svoje vprašanje.

»Za en nasvet bi pa že vedela,« je rekla beračica. »Nekega večera, preden gre kraljica spat, naj si da prinesti dve kadi vode. V njiju naj se umije, potem pa vodo zlije pod posteljo. Ko bo zjutraj pogledala podenj, bosta tam zrasli dve cvetlici, lepa in grda. Lepo naj poje, grdo pa naj pusti pri miru. A tega zadnjega nikar ne pozabite!« je rekla beračica.

In kraljica je storila, kakor ji je svetovala ženica: dala si je prinesti dve kadi vode, se v njej umila in jo zlila pod posteljo. Ko je zjutraj pogledala, sta tam rasli dve cvetlici. Ena je bila grda in ostudna in je imela črne liste, druga pa je bila tako svetla in ljubka, da kraljica še nikoli ni videla njej enake, in takoj jo je pojedla. Toda lepa cvetlica ji je tako teknila, da se ni mogla premagati in je pojedla še drugo;

saj to najbrž ne more ničesar spremeniti, si je mislila. — Čez čas je kraljica legla k porodu. Najprej je rodila deklico, ki je v roki držala kuhalnico in jezdila na kozlu; grda in ostudna je bila in komaj je prišla na svet, je že zavpila: »Mama!« »Če sem jaz tvoja mama, naj se me Bog usmili!« je rekla kraljica.

»Nikar ne žaluj zaradi tega, kmalu pride za menoj še ena, ki bo lepša,« je rekla tista, ki je jezdila na kozlu. Malo zatem je kraljica rodila še eno deklico, tako lepo in ljubko, da še nihče ni videl tako čudovitega otroka; in lahko si mislite, kako rada jo je imela kraljica. Starejšo so poimenovali Lurvehætte, ker je bila tako grda in razcapana in je nosila kapuco, ki ji je v cunjah visela okoli glave. Kraljica je ni rada gledala in dvorjanke so jo skušale zapreti v drugo sobo, a vse zaman: kjer je bila mlajša, tam je hotela biti tudi ona in nikoli ju niso mogli ločiti.

Ko sta deklici že nekoliko odrasli, je nekega božičnega večera na zunanjem hodniku pred kraljičino sobano nastal strašen hrup in trušč. Lurvehætte je vprašala, kaj tako ropota in razbija zunaj na hodniku. »Ah, tega ni vredno spraševati,« je odgovorila kraljica; toda Lurvehætte ni odnehala in je na vsak način hotela izvedeti, kaj se dogaja. Tako ji je kraljica naposled povedala, da zunaj čarovnice uganjajo božične norčije.

Lurvehætte je rekla, da jih bo šla pregnat, in naj so jo še tako prosili, naj tega ne počne, nič ni pomagalo: hotela je ven in morala je ven, da prežene čarovnice. Kraljici pa je naročila, naj bodo vsa vrata trdno zaprta in naj se nobena niti za špranjo ne odprejo. Potem je s svojo kuhalnico planila ven ter začela preganjati in razganjati čarovnice. Na hodniku je nastalo takšno razbijanje, da mu še nikoli ne bi slišali enakega; pokalo je in treskalo, kakor da bodo bruna na vseh vogalih zletela iz spojev. A naj je bilo tako ali drugače, ena vrata so se vendarle malce priprla;

sestra je namreč hotela pokukati ven in pogledati, kako gre Lurvehætte, pa je pomolila glavo skozi režo. Švist! Že je priletela čarovnica, ji snela glavo in ji namesto nje nataknila telečjo. Princesa je nemudoma začela hoditi po sobi in mukati. Ko se je Lurvehætte vrnila in zagledala sestro, se je razjezila in jih oštela, ker niso bolje pazili nanjo, ter vprašala, ali se jim zdaj zdi kaj bolje, ko se je sestra spremenila v tele. »No, pa jo bom morala rešiti,« je rekla. Od kralja je zahtevala ladjo, dobro opremljeno in povsem pripravljeno za plovbo, krmarja in posadke pa ni hotela imeti. S sestro je hotela odpluti čisto sama in nazadnje so ji morali dovoliti.

Lurvehætte je odplula in usmerila ladjo naravnost proti deželi, kjer so prebivale čarovnice. Ko je prispela do pomola, je sestri naročila, naj ostane na ladji in naj bo čisto pri miru, sama pa je na kozlu odjezdila h gradu čarovnic. Ko je prišla tja, je bilo eno od oken v dvorani odprto in na okenski polici je zagledala sestrino glavo;

v polnem diru je prijahala na zunanji hodnik, zgrabila glavo in oddrvela z njo. Čarovnice so se pognale za njo, da bi ji jo vzele, in tako na gosto so jo obstopile, da je kar mrgolelo in gomazelo okoli nje. Toda kozel jih je suval in bodel z rogovi, sama pa jih je tolkla in mlatila s kuhalnico, tako da se je morala čarovniška drhal umakniti. Lurvehætte se je vrnila na ladjo, snela sestri telečjo glavo in ji namesto nje nataknila njeno, tako da je bila sestra spet človek kakor prej; potem pa je odplula daleč, daleč stran v tuje kraljestvo.

Kralj tistega kraljestva je bil vdovec in je imel enega samega sina. Ko je zagledal tujo ladjo, je poslal na obalo sle, da bi izvedeli, od kod prihaja in čigava je. Toda ko so kraljevi ljudje prišli tja, na ladji niso videli žive duše razen Lurvehætte; na kozlu je jezdila sem ter tja po krovu, da so ji razmršeni prameni plapolali okoli glave. Ljudje z dvora so ob tem prizoru debelo gledali in jo vprašali, ali ni na ladji še koga.

O, seveda, sestro ima s seboj, je rekla Lurvehætte. Ljudje so jo hoteli videti, toda Lurvehætte ni dovolila. »Nihče je ne bo videl, če ne pride sam kralj,« je rekla in jezdila na kozlu naokrog, da je bobnelo po krovu.

Ko so se služabniki vrnili na dvor ter povedali, kaj so videli in slišali na ladji, se je kralj nemudoma odpravil pogledat dekle, ki jezdi na kozlu. Ko je prišel, je Lurvehætte pripeljala sestro, in ta je bila tako lepa in ljubka, da se je kralj pri priči zaljubil vanjo. Obe je odpeljal s seboj na grad in sestro je hotel vzeti za kraljico, toda Lurvehætte je rekla ne: kralj je nikakor ne more dobiti, če kraljevič ne vzame nje. Lahko si mislite, da kraljevič tega ni prav nič želel, saj je bila Lurvehætte prava grda pošast, toda kralj in vsi na dvoru so ga tako dolgo pregovarjali, da je naposled popustil in obljubil, da jo bo vzel za kraljico; vendar je to storil nerad in bil je žalosten.

Tedaj so začeli pripravljati svatbo, varili so pivo in pekli, in ko je bilo vse nared, so se odpravili v cerkev. Toda princu se je zdelo, da je to najtežja pot v cerkev, kar jih je prehodil v vsem življenju. Spredaj se je peljal kralj s svojo nevesto; bila je tako lepa in čudovita, da so se vsi ljudje ustavljali in gledali za njo po cesti, dokler je niso izgubili izpred oči. Za njima je jezdil princ ob Lurvehætte, ki je na kozlu drncala po poti s kuhalnico v pesti, on pa je bil bolj podoben nekomu, ki gre za pogrebom, kakor ženinu v lastnem svatovskem sprevodu;

tako žalosten je bil videti in niti besedice ni spregovoril. »Zakaj nič ne govoriš?« je vprašala Lurvehætte, ko sta že nekaj časa jezdila. »O čem naj pa govorim?« je odgovoril princ.

»Lahko me vprašaš, zakaj jezdim na tem grdem kozlu,« je rekla Lurvehætte. »Zakaj jezdiš na tem grdem kozlu?« je vprašal kraljevič.

»Je to grd kozel? To je najimenitnejši konj, na kakršnem je kdaj jezdila nevesta,« je odgovorila Lurvehætte, in tisti hip se je kozel spremenil v konja, najveličastnejšega, kar jih je kraljevič videl v svojem življenju.

Spet sta nekaj časa jezdila, a princ je bil še vedno žalosten in ni mogel spraviti iz sebe niti besede. Lurvehætte ga je zato znova vprašala, zakaj nič ne govori, in ko je princ odgovoril, da ne ve, o čem naj bi govoril, je rekla: »Lahko me vprašaš, zakaj jezdim s to grdo kuhalnico v pesti.« »Zakaj jezdiš s to grdo kuhalnico?« je vprašal kraljevič.

»Je to grda kuhalnica? To je najlepša srebrna pahljača, kar jih je kdaj imela nevesta,« je rekla Lurvehætte, in tisti hip se je kuhalnica spremenila v srebrno pahljačo, tako bleščečo, da se je kar lesketala.

Jezdila sta še nekaj časa, toda kraljevič je bil še vedno žalosten in ni rekel niti besede. Malo zatem ga je Lurvehætte znova vprašala, zakaj nič ne govori, in tokrat mu je rekla, naj jo vpraša, zakaj ima na glavi tisto grdo sivo kapuco.

»Zakaj imaš na glavi tisto grdo sivo kapuco?« je vprašal princ. »Je to grda kapuca? Saj je najsijajnejša zlata krona, kar jih je kdaj nosila nevesta,« je odgovorila Lurvehætte, in v istem hipu je res postala krona.

Zdaj sta spet dolgo jezdila in princ je bil tako žalosten, da je sedel na konju nem in molčeč kakor prej. Nevesta ga je zato znova vprašala, zakaj nič ne govori, in tokrat mu je rekla, naj jo vpraša, zakaj je tako siva in grda v obraz.

»No, zakaj si tako siva in grda v obraz?« je vprašal kraljevič. »Sem grda? Moja sestra se ti zdi lepa, jaz pa sem desetkrat lepša,« je rekla nevesta, in ko jo je kraljevič pogledal, je bila tako lepa, da se mu je zdelo nemogoče, da bi bilo na svetu še kakšno tako lepo dekle. In tedaj se je princu, o tem ste lahko prepričani, razvezal jezik in ni več jezdil s sklonjeno glavo. Potem so obhajali svatbo, veselo in dolgo, nato pa sta se kralj in princ vsak s svojo nevesto odpravila k očetu kraljičen, kjer so svatovali še enkrat, da kar ni bilo konca. Če pohitite na kraljevi dvor, se bo gotovo našla še kakšna kapljica svatovskega piva.