Prevod

Nekoč je živela revna, silno revna vdova, ki je imela enega samega sina. Garala je in skrbela zanj, dokler ni opravil birme, potem pa mu je rekla, da ga ne more več preživljati;

oditi bo moral služit za vsakdanji kruh. Fant se je torej odpravil v svet, in ko je hodil kakšen dan, je srečal neznanega moža. »Kam pa greš?« ga je vprašal mož.

»V svet grem poskusit, ali bi kje dobil službo,« je rekel fant. »Bi služil pri meni?« »O, pa že, prav tako rad pri vas kakor pri kom drugem,« je odgovoril fant. »Dobro se ti bo godilo pri meni,« je dejal mož. »Samo družbo mi boš delal, drugega ti ne bo treba početi.« Fant je šel z njim in dobro živel, jedače in pijače mu ni manjkalo, dela pa je imel malo ali nič; vendar pri možu ni nikoli videl nobenega človeka.

Nekega dne mu je mož rekel: »Zdaj odhajam za osem dni; ta čas boš ostal tu sam, vendar ne smeš stopiti v nobeno od teh štirih sob! Če to storiš, te bom ubil, ko se vrnem.« Ne, je rekel fant, tega že ne bo storil. Toda ko je bil mož zdoma tri ali štiri dni, se fant ni mogel več premagovati in je stopil v prvo sobo. Ozrl se je naokrog, a ni videl ničesar razen police nad vrati, na kateri je ležal bič iz šipkovih vej. To je pa res nekaj takega, da mi je bilo treba tako strogo prepovedati, da bi videl, si je mislil fant. Ko je minilo šest dni, se je mož vrnil domov. »Saj nisi bil v nobeni od sob?« je vprašal. »Ne, prav v nobeni,« je rekel fant. »No, to bom takoj videl,« je dejal mož in stopil v sobo, v kateri je bil fant. »Pa si vendarle bil tukaj,« je rekel, »in zdaj boš ob življenje.« Fant je jokal in prosil milosti, pa je le odnesel živo glavo; zato pa je dobil poštene batine. Ko je bilo tega konec, sta bila spet prav tako dobra prijatelja kot prej.

Čez nekaj časa je mož znova odpotoval; tokrat je nameraval ostati zdoma štirinajst dni, a je fantu najprej spet prepovedal vstopiti v katero od sob, v katerih še ni bil; v tisto, v kateri je že bil, pa je smel spet iti.

In godilo se je prav tako kakor prvič; le da se je fant tokrat osem dni premagoval, preden je stopil noter. Tudi v tej sobi ni videl drugega kakor polico nad vrati, na njej pa velik kamen in vrč vode. Tega se je pa res treba tako bati, si je spet mislil fant. Ko se je mož vrnil domov, ga je vprašal, ali je bil v kateri od sob;

ne, kje pa, tam fant že ni bil. »No, to bom takoj videl,« je rekel mož, in ko je ugotovil, da je fant vendarle bil tam, je dejal: »Zdaj ti pa ne prizanesem več!

Zdaj boš ob življenje!« Toda fant je spet jokal in prosil milosti, pa jo je tudi tokrat odnesel le z batinami, vendar jih je dobil toliko, kolikor jih je le mogel prenesti. Ko si je opomogel, pa je živel prav tako dobro kakor prej in z možem sta bila spet dobra prijatelja. Čez nekaj časa je moral mož znova na pot, tokrat za tri tedne, in fantu je spet prepovedal stopiti v tretjo sobo; če bo šel vanjo, se lahko kar takoj pripravi na smrt.

Po štirinajstih dneh se fant ni mogel več premagovati in se je splazil noter; toda v sobi ni videl ničesar razen lopute v tleh. Ko jo je privzdignil in pogledal skoznjo, je spodaj stal velik bakren kotel, v katerem je brbotalo in vrelo, a pod njim ni videl nobenega ognja. Prav rad bi vedel, ali je vroče, si je mislil fant in pomočil prst vanj; ko ga je spet izvlekel, je bil ves pozlačen. Praskal je po njem in ga umival, toda pozlata ni hotela stran; pa si je okoli prsta ovil cunjo, in ko se je mož vrnil domov ter ga vprašal, kaj je z njegovim prstom, je fant rekel, da se je grdo urezal. Toda mož mu je strgal cunjo s prsta in tedaj je dobro videl, kaj je z njim.

Sprva ga je hotel ubiti, ko pa je fant spet zajokal in prosil milosti, ga je samo pretepel, tako da je tri dni ležal v postelji. Nato je s stene snel lonček, ga namazal z mazilom iz njega in fant je bil pri priči spet zdrav.

Čez nekaj časa je mož spet odpotoval in se ni nameraval vrniti prej kot čez mesec dni. Tokrat pa je fantu rekel, naj nikar ne upa, da bo ostal živ, če stopi v četrto sobo. Dva ali tri tedne se je fant premagoval, potem pa ni mogel več; moral je in moral v sobo, pa je smuknil vanjo. Tam je bil privezan velik črn konj, pred glavo je imel korito z žerjavico, pri repu pa koš sena. Fantu se je zdelo, da to ni prav, zato ju je zamenjal in postavil koš sena h konjevi glavi. Tedaj je konj spregovoril: »Ker si tako dobrega srca, da mi privoščiš jesti, te bom rešil. Če se trol zdaj vrne in te najde, te bo ubil. Pojdi v sobo tik nad tole in vzemi enega od oklepov, ki visijo tam; pa nikar ne vzemi katerega od bleščečih, temveč najbolj zarjavelega, kar jih vidiš. Tudi meč in sedlo si izberi prav tako.« Fant je storil, kakor mu je naročil konj, le da je vse to le stežka nosil.

Ko se je vrnil, mu je konj rekel, naj se sleče do golega, stopi v kotel, ki vre v drugi sobi, in se v njem dobro okopa. To bo pa gotovo grozno, si je mislil fant, a je vseeno ubogal. Ko se je okopal, je postal lep in lepo raščen, rdeč in bel kakor kri in mleko, pa tudi veliko močnejši kot prej. »Čutiš kakšno spremembo?« je vprašal konj. »Da!« je rekel fant. »Poskusi me dvigniti,« je dejal konj; in res ga je lahko dvignil, tudi z mečem je vihtel, kakor da ne tehta nič. »Zdaj pa mi nadeni sedlo,« je rekel konj, »obleci oklep, vzemi še šipkov bič, kamen, steklenico vode in lonček mazila, pa pojdiva.«

Komaj se je fant povzpel na konja, že sta zdrvela, da še sam ni vedel, kako jima pot beži pod nogami. Ko sta že nekaj časa jezdila, je konj rekel: »Zdi se mi, da slišim bobnenje.

Ozri se! Ali kaj vidiš?« »Veliko, veliko jih prihaja za nama, gotovo kakih dvajset!« je rekel fant. »Da, to je trol,« je dejal konj, »zdaj prihaja s svojimi.«

Še nekaj časa sta jezdila, dokler se jima zasledovalci niso začeli bližati. »Zdaj vrzi šipkov bič nazaj čez ramo,« je rekel konj, »vendar ga vrzi daleč od mene!« Fant je storil tako in v hipu je tam zrasel velik, gost gozd šipkovega trnja.

Fant je spet prejezdil dolgo, dolgo pot, medtem ko se je moral trol vrniti domov po nekaj, s čimer bi si presekal pot skozi gozd. Čez nekaj časa pa je konj spet rekel: »Ozri se! Ali zdaj kaj vidiš?« »Da, celo množico,« je rekel fant, »kakor da bi se zbrali vsi farani.« »Da, to je trol; zdaj jih je pripeljal še več. Vrzi kamen, vendar ga vrzi daleč od mene!«

Komaj je fant storil, kakor mu je naročil konj, že je za njim zrasla velika črna skalnata gora. Trol se je moral vrniti domov po nekaj, s čimer bi si izdolbel pot skoznjo, medtem pa je fant spet prišel lep kos poti naprej.

Toda konj mu je znova velel, naj se ozre, in tedaj je zagledal množico, veliko kakor cela vojska; vsi so bili tako bleščeči, da se je kar svetilo od njih. »Da,« je rekel konj, »to je trol; zdaj je pripeljal vse svoje. Izlij vodo iz steklenice za sabo, a dobro pazi, da je nič ne poliješ po meni!« Fant je ubogal, a kakorkoli že se je zgodilo, kapljica mu je kanila na konjev križ. Za njima se je razlilo veliko, veliko jezero, in zaradi kapljic, ki jih je polil, se je konj znašel daleč od brega;

vendar je le priplaval na suho. Ko so troli prišli do jezera, so legli k vodi, da bi ga izpili do dna, in so goltali in goltali, dokler niso popokali. »Zdaj sva se jih znebila,« je rekel konj.

Potem ko sta potovala dolgo, dolgo časa, sta prišla na zeleno jaso v gozdu. »Zdaj sleci ves oklep in si obleci samo svoje razcapane obleke,« je rekel konj, »nato mi snemi sedlo in me izpusti, vse stvari pa obesi v to veliko votlo lipo! Potem si napravi lasuljo iz smrekovega lišaja in pojdi na kraljevi dvor, ki je tu blizu; tam prosi za službo. Kadar me boš potreboval, pridi sem in potresi z uzdo, pa bom prišel k tebi.« Fant je storil, kakor mu je rekel konj, in ko si je nadel lasuljo iz lišaja, je bil videti tako beden, bled in nesrečen, da ga nihče ne bi prepoznal. Prišel je na kraljevi dvor in najprej prosil, da bi smel ostati v kuhinji ter kuharju nositi vodo in drva, toda kuhinjska dekla ga je vprašala: »Zakaj pa imaš to grdo lasuljo? Snemi jo! Nikogar tako grdega nočem tu notri!« »Ne morem,« je odgovoril fant, »po glavi nisem čisto čist.« »Misliš, da te bom imel pri jedi, če je tako s teboj?« je rekel kuhar. »Pojdi h konjušniku, zate bo še najbolje, da kidaš gnoj v hlevu.« Ko pa mu je tudi konjušnik velel sneti lasuljo in dobil isti odgovor, ga tudi on ni hotel obdržati. »Pojdi k vrtnarju,« je rekel, »še najbolj boš za prekopavanje zemlje!« Pri vrtnarju je smel ostati, vendar nihče od drugih služabnikov ni hotel spati z njim v isti sobi, zato je moral spati sam pod stopnicami vrtne ute; ta je stala na stebrih in do nje so vodile visoke stopnice.

Pod njimi si je nastlal nekaj mahu in tam spal, kakor je pač mogel. Ko je bil že nekaj časa na kraljevem dvoru, se je nekega jutra ob sončnem vzhodu zgodilo, da si je snel lasuljo iz lišaja in se umival; tedaj je bil tako lep, da ga je bilo veselje pogledati.

Kraljična je skozi okno zagledala lepega vrtnarskega pomočnika in pomislila, da še nikoli ni videla nikogar tako lepega. Vprašala je vrtnarja, zakaj spi zunaj pod stopnicami. »Oh, nobeden od drugih služabnikov noče spati z njim v isti sobi,« je rekel vrtnar. »Naj nocoj pride gor in spi pri vratih v moji sobi, pa ga potem menda ne bodo več branili vzeti pod streho,« je rekla kraljična. Vrtnar je to povedal fantu. »Mar mislite, da bom res šel?« je rekel fant. »Potem bodo govorili, da je kaj med menoj in kraljično.« »Seveda, ti se pa že imaš česa bati,« je odgovoril vrtnar, »ko si tako lep!« »No, no, če ukazujete, bom pač moral,« je rekel fant. Ko je zvečer šel po stopnicah navzgor, je tako topotal in podrsaval, da so ga morali prositi, naj hodi tiše, da kralj ne bi izvedel zanj. Stopil je noter, legel in takoj začel smrčati. Kraljična je brž rekla svoji družici: »Zdaj pa se priplazi k njemu in mu snemi lasuljo iz lišaja!« Družica je ubogala; toda ravno ko mu jo je hotela izmakniti, jo je fant zgrabil z obema rokama in rekel, da je že ne bo dobila. Nato se je spet obrnil in zasmrčal. Kraljična je družici še enkrat pomignila in tokrat ji je uspelo sneti lasuljo;

tedaj je fant ležal tam prav tako lep, rdeč in bel, kakor ga je kraljična videla v jutranjem soncu. Odtlej je vsako noč spal v kraljičnini sobi.

A ni minilo dolgo, ko je kralj izvedel, da vrtnarski pomočnik vsako noč spi v kraljičnini sobi, in tako se je razjezil, da bi ga bil skoraj dal usmrtiti. Tega sicer ni storil, temveč ga je vrgel v ječo v stolpu, svojo hčer pa zaprl v njeno sobo, od koder ni smela ne podnevi ne ponoči. Naj je še tako jokala in prosila zase in za fanta, nič ni pomagalo; kralj se je le še bolj jezil.

Čez nekaj časa sta deželo zajela vojna in nemir in kralj se je moral oborožiti proti drugemu kralju, ki mu je hotel vzeti kraljestvo. Ko je fant to slišal, je prosil ječarja, naj gre v njegovem imenu h kralju ter ga prosi za oklep, meč in dovoljenje, da gre v vojno. Vsi drugi so se zasmejali, ko je ječar povedal, po kaj je prišel, in prosili kralja, naj da fantu za oklep kakšno staro ropotijo, da se bodo lahko zabavali, ko bodo gledali, kako gre ta revež v boj. Fant jo je res dobil, zraven pa še staro, bedno kljuse, ki je poskakovalo po treh nogah, četrto pa vleklo za seboj.

Odpravili so se proti sovražniku, a še niso bili daleč od kraljevega dvora, ko je fant s svojim kljusetom obtičal v močvirju. Tam je sedel, se pozibaval in prikimaval;

»Hej, boš že vstal! Hej, boš že vstal!« je govoril kljusetu. Vsi drugi so se ob tem imenitno zabavali ter se smejali in norčevali iz fanta, ko so jezdili mimo. Toda komaj so izginili, je stekel k lipi, si nadel oklep in potresel z uzdo; konj je pri priči prišel in rekel: »Ti se potrudi po svojih najboljših močeh, jaz pa se bom po svojih!« Ko je fant prijezdil za njimi, se je bitka že začela in kralj je bil v hudi stiski; a kakor bi trenil, je fant pognal sovražnika v beg. Kralj in njegovi možje so se silno čudili, kdo neki je prišel na pomoč, vendar se mu nihče ni toliko približal, da bi ga lahko ogovoril, in ko je bila bitka končana, je že izginil. Ko so se vračali, je fant še zmeraj sedel v močvirju ter se pozibaval in prikimaval na trinožnem kljusetu. Spet so se zasmejali. »No, poglejte, tisti norec še zmeraj sedi tam!« so govorili.

Ko so drugi dan odšli v boj, je fant še zmeraj sedel tam; spet so se smejali in norčevali iz njega, toda komaj so odjezdili mimo, je fant znova stekel k lipi in vse je bilo kakor prejšnji dan. Vsi so se čudili, kdo je tisti tuji junak, ki jim je pomagal, vendar se nikomur ni toliko približal, da bi ga lahko ogovoril; in seveda nihče ni pomislil na fanta.

Ko so se zvečer vračali domov in videli, da fant še vedno sedi na kljusetu, so se mu spet smejali, eden pa je vanj izstrelil puščico in ga zadel v nogo. Fant je tako strašno zakričal in zajavkal, da mu je kralj vrgel svoj robec, da bi si z njim obvezal rano.

Ko so tretje jutro odšli v boj, je fant spet sedel v močvirju. »Hej, boš že vstal! Hej, boš že vstal!« je govoril kljusetu. »Ne, ne! Ta bo sedel tam, dokler ne bo umrl od lakote,« so govorili kraljevi možje, ko so jezdili mimo, in se mu tako smejali, da so skoraj popadali s konj. Ko so odšli, je spet stekel k lipi in prišel v bitko ravno v odločilnem trenutku. Tistega dne je ubil sovražnega kralja in s tem je bilo vojne konec.

Ko se je bitka končala, je kralj zagledal svoj robec, ki si ga je tuji junak zavezal okoli noge, in tako ga je zlahka prepoznal; z velikim veseljem so ga vzeli medse in skupaj so odšli na kraljevi dvor. Kraljična, ki ga je zagledala s svojega okna, pa se je razveselila, da si tega ni mogoče predstavljati. »Tudi moj ljubi prihaja!« je rekla. Fant je vzel lonček mazila, si namazal nogo, potem pa še vse ranjence, in vsi so bili v trenutku spet zdravi. Nato je dobil kraljično za ženo; toda ko je na poročni dan prišel v hlev h konju, je ta stal ves potrt, povešal ušesa in ni hotel jesti;

ko ga je mladi kralj — kajti zdaj je postal kralj in dobil polovico kraljestva — ogovoril in vprašal, kaj mu manjka, je konj rekel: »Zdaj sem ti pomagal do sreče in ne želim več živeti. Vzemi meč in mi odsekaj glavo!« »Ne, tega pa že ne bom storil,« je rekel mladi kralj, »dobil boš vse, kar si boš zaželel, in nikoli več ti ne bo treba delati!« »Če ne storiš, kakor ti pravim, bom že poskrbel, da boš ob življenje!« je rekel konj. Kralj ga je torej moral ubogati, toda ko je dvignil meč, da bi zamahnil, mu je bilo tako hudo, da je moral obrniti obraz proč, ker ni hotel gledati udarca; a komaj je konju odsekal glavo, je na njegovem mestu stal prelep kraljevič. »Od kod neki si se pa ti vzel?« je vprašal kralj.

»Jaz sem bil konj,« je odgovoril kraljevič. »Prej sem bil kralj v deželi, iz katere je prišel kralj, ki si ga včeraj ubil v bitki; on me je začaral v konja in prodal trolu. Ker je zdaj mrtev, bom dobil nazaj svoje kraljestvo in midva bova sosednja kralja; a nikoli se ne bova vojskovala drug proti drugemu.« — In res se nista; prijatelja sta ostala, dokler sta živela, in pogosto sta obiskovala drug drugega.