Prevod

Nekoč je živel reven mož, ki je prebival v kočici daleč v gozdu in se preživljal z lovom. Imel je eno samo hčer, ki je bila izredno lepa. Mati ji je zgodaj umrla, in ko je deklica že napol odrasla, je rekla, da bi rada šla služit k ljudem, da bi se tudi sama naučila služiti svoj kruh. »Da, hčerka moja,« je rekel oče, »pri meni se res nisi naučila drugega kakor skubiti in peči ptice, a boš že morala poskusiti služiti za svoj kruh.« Tako je deklica odšla iskat službo in čez nekaj časa prišla do kraljevega dvora. Tam je ostala in kraljici je bila tako všeč, da so ji druge služabnice postale hudo nevoščljive. Zato so se domislile, da bodo kraljici povedale, češ da se je deklica hvalila, da zna v štiriindvajsetih urah spresti funt lanu; kraljica je namreč nadvse cenila vsakršna ročna dela. »No, če si to rekla, boš morala tudi storiti,« ji je dejala kraljica. »Lahko pa dobiš nekoliko več časa.« Uboga deklica si ni upala povedati, da še nikoli ni predla, temveč je prosila za sobico, v kateri bi bila sama. Dobila jo je in vanjo so ji prinesli kolovrat in lan. Tam je zdaj sedela, jokala in žalovala ter ni vedela, kaj naj stori. Vrtela je kolovrat, ga obračala sem ter tja, pa ni vedela, kako bi se lotila dela — saj dotlej kolovrata še videla ni.

Ko je tako sedela, je k njej stopila stara ženica. »Kaj ti je, otrok moj?« jo je vprašala. »Ah,« je odgovorila deklica, »nič ne pomaga, če vam povem, saj mi tako ali tako ne morete pomagati!« »Tega pa nihče ne more vedeti,« je rekla ženica. »Morda bi ti vendarle znala svetovati.« Saj ji res lahko povem, si je mislila deklica in ji povedala, kako so druge služabnice raznesle govorico, da se je hvalila, da zna v štiriindvajsetih urah spresti funt lanu. »Jaz, sirota,« je rekla, »pa še nikoli v življenju nisem videla kolovrata, kaj šele, da bi znala v enem dnevu spresti toliko lanu.« »Nič zato, otrok,« je dejala ženica. »Če me boš na svoj poročni dan poklicala teta, bom jaz predla namesto tebe, ti pa lahko greš spat.« Deklica je to rada obljubila in odšla leč.

Ko se je zjutraj zbudila, je ves lan ležal spreden na mizi, in to tako lepo in tanko, da nihče še ni videl tako enakomerne in čedne preje. Kraljica se je lepe preje silno razveselila in deklica ji je bila še ljubša kakor prej. Druge pa so ji bile zato še bolj nevoščljive in so se domislile, da bodo kraljici povedale, češ da se zdaj hvali, da zna prejo, ki jo je spredla, v štiriindvajsetih urah stkati v platno. Kraljica je spet rekla, da mora, če je to rekla, tudi storiti; če pa ne bo šlo ravno v štiriindvajsetih urah, lahko dobi nekoliko več časa. Deklica si tudi tokrat ni upala ugovarjati, le prosila je za sobico zase, da bi poskusila. Spet je sedela v njej, jokala in tožila ter ni vedela, kaj naj stori. Tedaj je znova vstopila neka stara ženica in jo vprašala: »Kaj ti je, otrok moj?« Deklica sprva ni hotela povedati, nazadnje pa ji je le zaupala, zakaj je tako žalostna. »Nič zato,« je odgovorila ženica. »Če me boš na svoj poročni dan poklicala teta, bom jaz tkala namesto tebe, ti pa lahko greš spat.« Deklica je to rada obljubila in odšla leč. Ko se je zbudila, je na mizi ležalo zloženo platno, stkano tako lepo in gosto, kakor je le mogoče. Vzela je platno in ga odnesla kraljici. Ta se je čudovitega blaga silno razveselila in deklica ji je bila še ljubša kakor prej. Druge pa so bile zato nanjo še bolj jezne in so mislile samo na to, kaj bi si še lahko izmislile o njej.

Nazadnje so kraljici povedale, da se zdaj hvali, da zna iz vsega tega platna v štiriindvajsetih urah sešiti srajce. Zgodilo se je natanko tako kakor prej: deklica si ni upala reči, da ne zna šivati. Spet je dobila sobico zase, sedela v njej, jokala in žalovala. Pa je k njej prišla še ena stara ženica in ji obljubila, da bo šivala namesto nje, če jo bo deklica na svoj poročni dan poklicala teta. Deklica je to več kot rada obljubila, nato pa storila, kakor ji je ženica naročila, in odšla spat. Ko se je zjutraj zbudila, je na mizi našla kup srajc, sešitih iz vsega platna. Tako lepih šivov ni še nihče videl, srajce pa so bile že izvezene z začetnicami in povsem dokončane. Ko je kraljica zagledala to delo, je bila nad šivi tako navdušena, da je plosknila z rokami. »Tako lepega šivanja še nikoli nisem ne imela ne videla,« je rekla in odtlej je imela deklico rada kakor lastnega otroka. »Če bi rada vzela princa, ga boš dobila,« ji je rekla. »Saj ti nikoli ne bo treba najemati drugih za delo; vse znaš sama sešiti, spresti in stkati.« Ker je bila deklica lepa in je bila princu všeč, so takoj obhajali poroko. Toda komaj je princ z njo sedel za svatovsko mizo, je vstopila stara, grda ženica z dolgim nosom — gotovo je meril tri vatle.

Nevesta je vstala, se priklonila in rekla: »Dober dan, teta!« »Je to teta moje neveste?« je vprašal princ. Da, bila je. »Potem pa naj prisede k mizi,« je rekel princ, čeprav se je tako njemu kakor drugim zdelo strašno sedeti z njo za isto mizo.

Kmalu zatem je vstopila še ena stara, grda ženica. Ta je imela tako debelo in široko zadnjico, da se je komaj prerinila skozi vrata. Nevesta je pri priči spet vstala in jo pozdravila: »Dober dan, teta!« Princ je znova vprašal, ali je to teta njegove neveste. Obe sta pritrdili in princ je rekel, da mora potem tudi ona sesti k mizi.

A komaj je sedla, je prišla še ena stara, grda ženica z očmi, velikimi kakor krožnika, tako rdečimi in solznimi, da jih je bilo groza pogledati. Nevesta je spet vstala in jo pozdravila: »Dober dan, teta!« Tudi njo je princ povabil k mizi, a prav nič ni bil vesel in si je mislil: »Bog mi pomagaj, kakšne tete ima moja nevesta!« Ko je nekaj časa sedel, se ni mogel več premagovati in je vprašal: »Kako za vse na svetu ima lahko moja nevesta, ki je tako lepa, tako strašne in iznakažene tete?« »To ti pa že lahko povem,« je rekla prva. »Ko sem bila toliko stara kakor tvoja nevesta, sem bila prav tako lepa kot ona. Tako dolg nos pa imam zato, ker sem kar naprej sedela pri preji in kimala ter sklanjala glavo, pa se mi je nos raztegnil, dokler ni postal takšen, kakršnega vidiš zdaj.« »Jaz pa,« je rekla druga, »sem se že od mladih nog pomikala sem ter tja po tkalski klopi in tako mi je zadnjica postala tako velika in nabrekla, kakršno vidiš zdaj.« Nato je rekla tretja: »Že od malega sem noč in dan sedela, napenjala oči in šivala. Zato so moje oči postale tako strašne in rdeče in zdaj jim ni več pomoči.« »A tako!« je rekel princ. »Še dobro, da sem to izvedel, kajti če lahko človek zaradi tega postane tako grd in strašen, moja nevesta nikoli več v življenju ne bo ne predla ne tkala ne šivala!«