Prevod

Nekoč sta se poročila mož in žena in vsak od njiju je imel svojo hčer. Ženina hči je bila lena in zanikrna in nikoli ni hotela ničesar delati, moževa pa je bila pridna in uslužna, a mačehi kljub temu nikoli ni mogla ustreči. Tako mačeha kakor njena hči bi se je radi znebili. Nekoč sta dekleti sedeli ob vodnjaku in predli; ženina hči je smela presti lan, moževa pa ni dobila drugega kakor ščetine. »Ti si pa res zmeraj tako pridna in spretna,« je rekla ženina hči, »pa se vseeno ne bojim pomeriti s teboj v predenju.« Tako sta se dogovorili, da bo morala tista, ki se ji prvi utrga nit, v vodnjak. In res se je moževi hčeri kmalu utrgala nit in morala je v vodnjak.

Ko pa je prišla do dna, se je daleč naokrog razprostiral lep zelen travnik in prav nič se ni potolkla. Nekaj časa je hodila, potem pa prišla do plota iz šibja, ki ga je morala preplezati. »Oh, ne stopaj pretrdo po meni,« je rekel plot, »pa ti bom kdaj drugič pomagal.« — Stopala je tako lahno in previdno, da se ga je komaj dotaknila.

Šla je še malo naprej in prišla do lisaste krave, ki je na rogovih nosila molzno vedrico. Bila je velika in lepa krava, vime pa je imela vse polno in napeto. »Oh, bodi tako dobra in me pomolzi,« je rekla krava, »saj mi bo vime počilo od mleka. Napij se, kolikor hočeš, ostanek pa mi zlij po parkljih, pa ti bom povrnila uslugo.«

Moževa hči je storila, kakor jo je prosila krava. Komaj je prijela za seske, že je mleko brizgnilo v vedrico. Napila se je do sitega, ostanek zlila kravi po parkljih in ji vedrico spet obesila na rogove.

Ko je šla še kos poti naprej, je srečala velikega ovna s tako gosto in dolgo volno, da jo je vlekel za seboj, na enem rogu pa so mu visele velike škarje. »Oh, ostrizi me,« je rekel oven, »saj pod vso to volno komaj še sopem in tako vroče mi je, da se bom vsak hip zadušil.

Vzemi si je, kolikor hočeš, ostalo pa mi ovij okoli vratu, pa ti bom povrnil uslugo.« Seveda je bila takoj pripravljena pomagati. Oven ji je kar sam legel v naročje in ležal čisto pri miru, ona pa ga je ostrigla tako lepo, da mu ni niti za las opraskala kože. Potem je vzela toliko volne, kolikor je je hotela, ostalo pa je ovnu ovila okoli vratu.

Malo naprej je prišla do jablane, ki je bila tako polna jabolk, da so se ji vse veje upogibale do tal, ob deblu pa je stala palica. »Oh, bodi tako dobra in oberi moja jabolka,« je rekla, »da se mi bodo veje lahko spet zravnale, saj me že vse boli, ko stojim tako sključena. Le lepo previdno udarjaj, da me ne poškoduješ. Najej se, kolikor hočeš, ostanek pa zloži k mojim koreninam, pa ti bom povrnila uslugo.« Obrala je jabolka, ki jih je dosegla, nato pa vzela palico in z njo previdno sklatila še preostala. Potem se je najedla do sitega, ostanek pa lepo zložila h koreninam.

Nato je hodila še dolgo, dolgo, dokler ni prišla do velike domačije, kjer je živela čarovnica s svojo hčerjo. Vstopila je in vprašala, ali bi jo vzeli v službo. »Oh, nič ne bo iz tega,« je rekla čarovnica. »Veliko smo jih že imeli, pa nobena ni bila za nobeno rabo.« Toda deklica je tako lepo prosila, naj jo vendar vzameta v službo, da sta naposled privolili. Čarovnica ji je dala sito in ji velela, naj v njem prinese vode. Deklici se je sicer zdelo nesmiselno nositi vodo v situ, a je vseeno šla. Ko je prišla do vodnjaka, so ptički zapeli:

»Z glino zamaži! S slamo obloži! Z glino zamaži! S slamo obloži!« Storila je tako in potem je lahko prav lepo nosila vodo v situ. Ko pa je z vodo prišla domov in je čarovnica zagledala sito, je rekla: »Tega se nisi domislila sama!« Nato ji je velela, naj gre v hlev kidat in molst. Toda ko je deklica prišla tja, je našla tako veliko in težko lopato, da je nikakor ni mogla obvladati, še privzdigniti je ni mogla. Ni vedela, kaj naj stori, a ptički so zapeli, naj vzame metlin ročaj in z njim vrže ven le malo gnoja, pa bo vse drugo zletelo za njim. Storila je tako in komaj je opravila, že je bil hlev tako čist, kakor da bi ga bila do kraja skidala in pometla. Zdaj je morala pomolsti krave, a so bile tako nemirne in so tako brcale in opletale z nogami, da jih nikakor ni mogla začeti molsti. Tedaj pa so zunaj zapeli ptički:

»Curek mleka, majhen požirek, vsem ptičkom ga brizgni za okrepčilo!« Storila je tako in ptičkom nabrizgala tanek curek mleka. Tedaj so vse krave mirno obstale in se pustile molsti. Nič več niso opletale in brcale, še noge niso privzdignile.

Ko je čarovnica videla, da se vrača z mlekom, je rekla: »Tega se nisi domislila sama! Zdaj pa vzemi tole črno volno in jo operi do belega.« Deklica ni imela pojma, kako naj to stori, saj še nikoli ni videla, da bi kdo črno volno opral do belega, vendar ni nič rekla. Vzela je volno in jo odnesla k vodnjaku. Ptički pa so zapeli, naj jo položi v veliko kad, ki je stala tam, pa bo že postala bela.

»Ne, ne,« je rekla čarovnica, ko se je vrnila z volno, »tebe ne morem obdržati. Saj znaš prav vse, nazadnje bi me še spravila ob življenje od same jeze. Najbolje bo, da te odslovim.« Potem je postavila predenj tri skrinjice, rdečo, zeleno in modro, in deklica si je smela za plačilo izbrati katerokoli. Ni vedela, katero naj vzame, a ptički so zapeli:

»Zelene ne vzemi, rdeče ne vzemi, le modro izberi, na njej smo pustili tri križe za znamenje!« Vzela je torej modro, kakor so ji zapeli ptički. »Prekleta bodi!« je rekla čarovnica. »To mi boš še plačala!« Ko je moževa hči odhajala, je čarovnica zagnala za njo razbeljen železen drog, a deklica je v istem hipu skočila za vrata in se skrila, tako da je ni zadel, saj so ji ptički že vnaprej povedali, kaj mora storiti. Hodila je, kolikor hitro je mogla, toda ko se je približala jablani, je za seboj na poti zaslišala strašno bobnenje. Čarovnica in njena hči sta hiteli za njo. Deklica se je tako prestrašila, da ni vedela, kam naj se skrije. — »Pridi sem k meni,« je rekla jablana, »pa ti bom pomagala. Stopi pod moje veje in se skrij, kajti če te ujameta, ti vzameta skrinjico in te raztrgata.« Storila je tako in že sta prihiteli čarovnica in njena hči. »Si videla kakšno dekle iti tod mimo?« je vprašala čarovnica. »O, da,« je rekla jablana, »pred časom je neka deklica stekla mimo mene, a zdaj je že tako daleč, da je nikoli več ne dohitita.« Čarovnica se je zato obrnila in odšla domov.

Deklica je šla naprej, toda ko se je približala ovnu, je spet zaslišala tako strašno bobnenje, da od strahu ni vedela, kam naj se skrije. Dobro je namreč vedela, da si je čarovnica premislila.

»Pridi sem k meni, pa ti bom pomagal,« je rekel oven. »Skrij se pod mojo volno, pa te ne bosta videli. Sicer ti vzameta skrinjico in te raztrgata.« Že naslednji hip je pridrvela čarovnica. »Si videl kakšno dekle iti tod mimo?« je vprašala ovna. »O, da,« je rekel oven, »pred časom sem videl neko deklico, a je tekla tako hitro, da je ne dohitiš več.« Čarovnica se je obrnila in odšla domov. Ko je deklica prišla do krave, je spet zaslišala strašno bobnenje po poti. »Pridi sem k meni,« je rekla krava, »pa ti bom pomagala. Skrij se pod moje vime, sicer pride čarovnica, ti vzame skrinjico in te raztrga.« Ni trajalo dolgo, ko je že prišla. »Si videla kakšno dekle iti tod mimo?« je čarovnica vprašala kravo. »Da, pred časom sem videla neko deklico, a zdaj je že daleč proč, saj je tekla tako hitro. Te prav gotovo ne dohitiš več,« je rekla krava. Čarovnica se je zato obrnila in spet odšla domov.

Ko je deklica prehodila že dolgo, dolgo pot in ni bila več daleč od plota iz šibja, je na poti spet zaslišala tako strašno bobnenje, da jo je prevzel hud strah, saj je dobro vedela, da si je čarovnica spet premislila. »Pridi sem k meni, pa ti bom pomagal,« je rekel plot. »Zlezi pod moje veje, da te ne bosta videli, sicer ti vzameta skrinjico in te raztrgata.« Hitro je zlezla pod veje v plotu. »Si videl kakšno dekle iti tod mimo?« je čarovnica vprašala plot. »Ne, nobenega dekleta nisem videl,« je odgovoril plot in bil tako jezen, da je kar prasketalo v njem. Potem se je naredil tako velikega, da ni bilo niti misliti, da bi ga kdo preplezal, in čarovnici ni preostalo drugega, kakor da se obrne in odide domov.

Ko je moževa hči prišla domov, sta ji mačeha in njena hči zavidali še bolj kakor prej, saj je bila zdaj veliko lepša in tako prikupna, da jo je bilo veselje pogledati. Nista ji dovolili ostati v hiši, temveč sta jo nagnali v svinjak, kjer naj bi odtlej prebivala. Tam je vse lepo pomila in očistila, nato pa odprla skrinjico, da bi videla, kaj je dobila za plačilo. Komaj jo je odprla, že se je pokazalo v njej toliko zlata, srebra in prelepih reči, da so bile z njimi ovešene vse stene in streha, in v svinjaku je bilo veliko razkošneje kakor na najimenitnejšem kraljevem dvoru. Ko sta mačeha in njena hči to videli, sta bili čisto iz sebe in sta jo začeli spraševati, kako je bilo v službi.

»Oh,« je rekla, »saj si lahko mislita, ko pa sem dobila takšno plačilo. Takih ljudi in take gospodinje, pri kateri sem služila, ne najdeta nikjer več.« Zdaj je ženina hči na vsak način hotela od doma služit, da bi tudi sama dobila takšno skrinjico zlata. Spet sta torej sedli k predenju, le da je morala tokrat ženina hči presti ščetine, moževa pa lan, in tista, ki bi se ji prvi utrgala nit, bi morala v vodnjak. Kot si lahko mislite, ni trajalo dolgo, pa se je ženini hčeri utrgala nit, in vrgli so jo v vodnjak.

Z njo se je zgodilo prav tako: padla je do dna, a se ni potolkla in znašla se je na prelepem zelenem travniku. Ko je prehodila kos poti, je prišla do plota iz šibja. »Ne stopaj pretrdo po meni, pa ti bom povrnil uslugo,« je rekel. »Oh, kaj me briga kup dračja,« je rekla in stopila na plot, da je kar zapokalo v njem.

Kmalu je prišla do krave, ki je imela vime vse napeto od mleka. »Bodi tako dobra in me pomolzi,« je rekla krava, »pa ti bom povrnila uslugo. Napij se, kolikor hočeš, ostanek pa mi zlij po parkljih.« Res je pomolzla kravo, nato pa pila, dokler je mogla, tako da ni ostalo nič, kar bi ji lahko zlila po parkljih. Vedrico je zagnala čez breg in odšla.

Ko je prehodila še kos poti, je prišla do ovna, ki je vlekel volno za seboj. »Oh, bodi tako dobra in me ostrizi, pa ti bom povrnil uslugo,« je rekel oven. »Vzemi si volne, kolikor hočeš, ostalo pa mi ovij okoli vratu.« Lotila se je dela, vendar tako grobo, da je ovnu izrezala velike kose kože, vso volno pa je odnesla s seboj.

Čez nekaj časa je prišla do jablane, ki je bila spet vsa upognjena pod težo sadja. »Bodi tako dobra in oberi moja jabolka, da se mi bodo veje lahko zravnale, saj me že vse boli, ko stojim tako sključena,« je rekla jablana. »Le previdna bodi, da me ne poškoduješ. Najej se, kolikor hočeš, ostanek pa lepo zloži k mojim koreninam, pa ti bom povrnila uslugo.« Obrala je bližnja jabolka, tista, ki jih ni dosegla, pa je sklatila s palico. Toda pri tem ni prav nič pazila, trgala in lomila je debele veje, jedla, dokler ni mogla več, nato pa preostanek pometala pod drevo.

Ko je šla še malo naprej, je prišla do domačije, kjer je živela čarovnica, in prosila za službo. Čarovnica je rekla, da noče nobene dekle več, saj ali niso za nobeno rabo ali pa so preveč spretne in jo ogoljufajo za njeno imetje. Toda ženina hči se ni dala odgnati in je vztrajala, da hoče službo. Čarovnica je nazadnje rekla, da jo bo vzela, če bo le za kakšno rabo.

Najprej ji je naložila, naj v situ prinese vode. Dekle je šlo k vodnjaku in vlivalo vodo v sito, a kakor hitro jo je vlivalo vanj, tako hitro je spet odtekala. Tedaj so ptički zapeli:

»Z glino zamaži! S slamo obloži! Z glino zamaži! S slamo obloži!« Toda za ptičje petje se ni zmenila. V ptičke je zagnala glino, da so odleteli daleč proč, sama pa se je morala vrniti s praznim sitom in čarovnica jo je pošteno oštela. Nato bi morala skidati hlev in pomolsti krave, a zdelo se ji je, da je predobra za takšno delo. Vseeno je šla v hlev, ko pa je prišla tja, ni mogla obvladati lopate, tako velika je bila. Ptički so ji povedali isto kakor moževi hčeri: naj vzame metlo in z njo vrže ven le malo gnoja, pa bo vse drugo zletelo za njim. Ona pa je vzela metlo in jo zagnala v ptičke. Ko je hotela molsti, so bile krave tako nemirne, da so opletale z nogami in brcale, in vsakič, ko je namolzla malo mleka v vedrico, so jo prevrnile. Ptički so zapeli:

»Curek mleka, majhen požirek, vsem ptičkom ga brizgni za okrepčilo!« Ona pa je tepla in suvala krave, v ptičke metala in lučala vse, kar ji je prišlo pod roke, in uganjala nezaslišan hrup. Tako ni ne skidala ne pomolzla. Ko se je vrnila v hišo, jo je čarovnica natepla in oštela, potem pa ji naložila, naj črno volno opere do belega. A tudi to ji ni šlo nič bolje od rok. — Čarovnici je bilo zdaj vsega dovolj. Postavila je prednjo tri skrinjice, rdečo, zeleno in modro, ter rekla, da je ne potrebuje, ker ni za nobeno rabo, vendar si sme za plačilo vseeno izbrati katerokoli skrinjico. Tedaj so ptički zapeli:

»Zelene ne vzemi, rdeče ne vzemi, le modro izberi, na njej smo pustili tri križe za znamenje!« Ni se zmenila za ptičje petje, temveč je vzela rdečo, ki se je najbolj bleščala. Potem se je odpravila domov in je lahko hodila povsem mirno in brez skrbi, saj je nihče ni zasledoval. Ko je prišla domov, se je mati silno razveselila in takoj sta šli v veliko izbo ter postavili skrinjico tja. Mislili sta namreč, da je v njej samo zlato in srebro in da bodo tako stene kakor streha vse pozlačene. Toda ko sta jo odprli, so se iz nje usule same kače in krastače. In kadar je ženina hči odprla usta, je bilo prav tako: iz njih so se valile kače in krastače in vsa mogoča golazen, tako da nazadnje ni bilo več mogoče prebivati z njo pod isto streho. To je bilo plačilo, ki ga je dobila za službo pri čarovnici.