Prevod

Ob tekoči vodi pri paviljonu Lu v okraju Longshu v pokrajini Lujiang je raslo mogočno drevo, visoko več deset čangov. V njegovi krošnji je vselej gnezdilo na tisoče rumenih ptic. Nekoč, ko je deželo že dolgo pestila suša, so si vaški starešine rekli: »Okoli tega drevesa se pogosto zbira rumenkasta meglica. Morda v njem prebiva božanstvo, ki bi ga lahko prosili za dež.« Z vinom in suhim mesom so se zato odpravili k paviljonu. Tam je živela vdova po imenu Li Xian. Ko je neke noči vstala, je v svoji sobi nenadoma zagledala žensko v vezenem oblačilu, ki se ji je predstavila: »Jaz sem Huang Zu, duh tega drevesa. Znam priklicati oblake in dež. Ker si čistega srca, ti bom pomagala pri preživljanju. Zjutraj bodo prišli starešine, da bi me prosili za dež. Že sem zanj prosila nebeškega vladarja; jutri opoldne bo močno deževalo.« Ob napovedanem času je res začelo deževati. Duhu so zato postavili svetišče. Li Xian je rekla: »Ker ste se vsi zbrali tukaj, jaz pa živim ob vodi, bi se spodobilo, da vam priskrbim nekaj krapov.« Komaj je izgovorila te besede, je priletelo več deset krapov in popadalo pred dvorano. Vsi navzoči so vztrepetali od osuplosti in strahu. Tako je minilo dobro leto, nato pa je duh dejal: »Bliža se velika vojna, zato se zdaj poslavljam od tebe.« Pustil ji je žadast obroček in rekel: »Shrani ga in obvaroval te bo nesreče.« Pozneje, ko sta se spopadla Liu Biao in Yuan Shu, so se prebivalci Longshuja vsi odselili; le soseski, kjer je živela Li Xian, je bilo prizaneseno z vojnim razdejanjem.