Prevod

V državi Wei je živel Zhang Liao iz Jiangxie, upravitelj okrožja Guiyang, z vljudnostnim imenom Shugao. Ko je odšel iz Yanlinga, se je naselil doma in kupil polje. Na njem je raslo velikansko drevo, ki ga niti deset mož ne bi moglo objeti; njegove bujne veje in listje so senčili več mujev zemlje, tako da tam ni uspevalo žito. Poslal je svojega gosta, naj ga poseka. Po nekaj udarcih s sekiro je iz debla priteklo šest ali sedem doujev rdečega soka. Gost se je prestrašil, se vrnil in o tem poročal Shugau. Ta se je silno razjezil in dejal: »Ko je drevo staro, je njegov sok rdeč. Kaj je pri tem nadnaravnega?« Nato se je sam opravil za pot, odšel tja in spet zasekal v drevo. Kri je brizgala na vse strani. Shugao je ukazal, naj najprej oklestijo veje. Zgoraj je bila duplina in iz nje je nenadoma planil belolas starec, visok kake štiri ali pet čevljev, ter se pognal proti njemu. Shugao ga je prestregel z mečem in ga posekal. Tako je pobil štiri ali pet takšnih bitij in vsa so obležala mrtva. Vsi, ki so stali ob njem, so od groze popadali na tla, Shugao pa je ostal prav tako miren in zbran kakor prej. Ko si je bitja počasi in natančno ogledal, je videl, da niso ne ljudje ne živali. Nato so drevo posekali. Mar so bila to tista čudna bitja dreves in skal, ki jim pravijo kui in wangliang? Še istega leta se je odzval povabilu najvišjega ministra za javna dela ter nato postal dvorni cenzor in upravitelj province Yanzhou. Z dostojanstvom uradnika z letnim prejemkom dva tisoč šijev žita je obiskal domači kraj ter svojim prednikom daroval daritve in molitve. Sredi belega dne se je v vezenem oblačilu razkazoval v vsej svoji časti, občudovan in zavidan; nič nenavadnega se mu ni več pripetilo.