Prevod

V času dinastije Qin je v kraju Gudao v pokrajini Wudu stalo svetišče Razjarjenega bika, nad katerim je rasla katalpa. V sedemindvajsetem letu svojega vladanja je vojvoda Wen iz Qina poslal ljudi, naj jo posekajo. Toda vsakokrat, ko so zasekali vanjo, sta se razbesnela veter in dež, rane v deblu pa so se sproti zaraščale, tako da drevesa ves dan niso mogli podreti. Vojvoda Wen je zato poslal še več vojakov; s sekirami jih je vihtelo že štirideset, a drevesa še vedno niso mogli posekati. Utrujeni so se umaknili počivat. Eden izmed njih si je poškodoval nogo in ni mogel hoditi, zato je obležal pod drevesom. Slišal je, kako je neki duh vprašal drevesnega duha: »Si utrujen od boja?« Ta je odvrnil: »Le zakaj bi bil utrujen?« Prvi je spet vprašal: »Toda qinski vojvoda gotovo ne bo odnehal. Kaj boš storil?« Drevesni duh je odgovoril: »Kaj pa mi more qinski vojvoda?« Oni je nadaljeval: »Kaj pa, če Qin pošlje tristo mož z razpuščenimi lasmi, ki bodo okoli drevesa ovili rdečo svileno nit, si nadeli okrasta oblačila in te med sekanjem posipali s pepelom? Mar te tedaj ne bi spravili v stisko?« Drevesni duh je obmolknil. Naslednjega dne je ranjeni vojak povedal, kaj je slišal. Vojvoda je nato ukazal, naj se vsi oblečejo v okrasta oblačila in po vsakem udarcu sekire rano posujejo s pepelom. Drevo je padlo in iz njega je planil modrozelen bik ter se pognal v reko Feng. Pozneje se je bik prikazal iz reke in vojvoda je poslal jezdece, naj ga napadejo, vendar ga niso mogli premagati. Eden od jezdecev je padel na tla; ko se je spet povzpel na konja, se mu je razvezal lasni vozel in lasje so se mu razsuli po ramenih. Bik se ga je ustrašil, se zatekel v vodo in si ni več upal na plano. Zato so v Qinu odtlej imeli »jezdece maotou«.