Waltey

Prevod

Ob zglavju umirajočega sta stala Preciosa in Conrado, mu stregla v zadnjih trenutkih in trepetala kakor zločinec, ki stopa po stopnicah na morišče. In zločinca sta tudi bila — čeprav zmagovita zločinca, ki ju je slepa usoda ovenčala — Conrado in Preciosa. Tisti, ki je po dolgem trpljenju ugašal v sobi, prepojeni z vonjem po zdravilih in ožaloščeni z rumenkasto svetlobo svetilke, ki je pojemala hkrati z življenjem umirajočega, je bil Preciosin mož, Conradov zaščitnik in dobrotnik; in za tista, ki sta ga sporazumno varala in žalila njegove sive lase, ta nadvse pošteni starec, velikodušen in zaupljiv kakor otrok, nikoli ni imel drugega kakor blage besede ter dejanja dobrote in ljubezni. Conradu sta bili vselej odprti njegova mošnja in njegova hiša; Preciosi, katere mladosti ni hotel nikoli žalostiti s starčevsko strogostjo in bolnikovo otožnostjo, so bili vselej odprti njegov objem in njegovo srce. Nesrečnež je imel pravico do hvaležnosti in do najnežnejšega, najglobljega spoštovanja ..., če že starost ne more vzbujati drugih, silovitejših čustev. In zdaj je umiral, počasi umiral ..., potem ko je Preciosi povedal, da jo je določil za svojo edino dedinjo in da si želi, če ne čuti odpora do Conrada, ki ga ima sam za sina, da mu oba obljubita, da se bosta po koncu žalovanja poročila.

Ko je tako izrazil svojo voljo z medlim, slabotnim glasom in položil že mrzle dlani na vročične roke Conrada in Preciose, sta oba vztrepetala in njune oči so kakor prestopniki, ki se skušajo skriti, pa ne vedo kam, begale po tleh, obtežene s sramom. Vendar si je Preciosa, ženska in brezmerna v svoji strasti, prva opomogla; z nenadnim preobratom je skušala ujeti Conradov pogled in ga nagraditi s slabotnim nasmehom. Toda Conrado se je, kakor bi ga pičil gad, umaknil v zadnji kot spalnice, se zgrudil na počivalnik in si zakril obraz z dlanmi. Komaj slišno zlogovanje umirajočega ga je znova priklicalo k vzglavju. »Conrado, poslušaj, jaz te prosim v tem slovesnem trenutku ... Ne pusti Preciose nebogljene ... Naj bo tvoja žena, ljubi jo in ravnaj z njo ... kakor sem jo ljubil jaz ... Že zaradi dneva, ki ga obhajamo ..., mi daj besedo.« In Conrado je jecljaje zmogel le zamrmrati: »Dam jo, dam ...« V ugaslih očeh umirajočega je zasijala iskra zadovoljstva; toda kakor da bi bil ta napor izčrpal še tisto malo moči, ki mu je ostala, je zdrsnil v omamljenost, znanilko konca. Tako je menil zdravnik, ki je svetoval, naj brez odlašanja pokličejo duhovnika za poslednje maziljenje; ko pa je ta prispel s svetimi olji, v telesu ni bilo več življenjske toplote. Preciosa je kleče jokala, Conrado pa je ves iz sebe obupano hodil sem in tja po kabinetu pred sobo, v kateri je ležal pokojnik ... Duhovnik, ki je odhajal, se ga je narahlo dotaknil po rami.

— Ne žalostite se — je rekel ljubeznivo, saj je naval ostre vesti zamenjal za globoko žalost. — Kreposti tega gospoda so mu gotovo pridobile mesto v nebesih. In potem je tu še Božje usmiljenje, zlasti na dan, ki ga obhajamo! ...

Že drugič so te besede zazvenele Conradu v ušesih; zdaj pa so bolj kakor v ušesih odmevale v njegovi duši. Iste besede kakor iz ust umirajočega! »Dan, ki ga obhajamo ...« Kateri dan pa je bil? Conrado je moral pobrskati po spominu, premisliti ... Nenadoma se je spomnil; kakor blisk mu je silovito prešinilo domišljijo. Bil je veliki petek.

Nekaj trenutkov zatem, ko se je duhovnik obzirno umaknil in obljubil, da se vrne bedet k pokojniku, se je Preciosa po prstih približala Conradu in se zgrozila nad njegovo držo, nad gibom, ki ga je naredil, ko jo je zagledal tako blizu. Kakšna nesreča! Conrado je ni več ljubil; odkar je smrt stopila v hišo, mu je zbujala grozo ... Slutila je duševno stanje svojega sokrivca in je v skrbi za prihodnost hotela razpršiti ta oblak žalosti, ta nemir nečiste vesti. »Če bo nocoj bedel pri mrliču, ga bo še bolj obsedlo; ta strašni vtis se mu bo dvakrat globlje vtisnil v dušo ...« Preciosi, iznajdljivi in drzni kakor strastna ženska, odločena doseči, kar si je vtepla v glavo, se je porodila misel. Stopila je v pokojnikovo sobo in na intarziranem kosu pohištva nasproti postelje med drugimi stekleničkami poiskala tisto, v kateri je bilo močno uspavalo. Ena kaplja je pomirila in povzročila dremavico; dve sta uspavali; tri ali štiri pa so že priklicale dolg, nepremagljiv, zelo trdovraten, napol mrliški spanec ... Kmalu nato se je Preciosa spet približala Conradu in mu sama ponudila skodelico lipovega čaja. »Pij, ves si razburjen.« Conrado je pil mehanično; pomirjujoči napitek je izpil do dna ... Ko je začel čutiti nepremagljivo težo, ga je Preciosa odpeljala v svojo sobo, ga položila na širok divan, prevlečen s satenom in obložen s čipkastimi blazinami, ga pokrila z razkošnim manilskim šalom, mu z lahko pernico ogrnila noge in mu pod tilnik namestila mehke blazine. »Spi, spi,« je pomislila, »in ne zbudi se, dokler onega ne odnesejo iz hiše ...«

Conrado pa je medtem odpiral oči, otresal svinčeni spanec, ki ga je bil zgrnil, in si mel veke, saj je opažal, da ni v elegantni spalnici svoje zapeljive Preciose, temveč na vzpenjajoči se cesti, tlakovani z grobimi, širokimi ploščami, na katero je navpično pripekalo žgoče in bleščeče sonce, kakršno sije spomladi v toplih krajih. Ozrl se je naokrog. Pod njegovimi nogami se je razprostiralo mesto, ki se mu je zdelo zelo znano: kje je že videl tiste koničaste stolpe, tiste dolge branike, tisto utrjeno obzidje, tiste stožčaste hiše, tisti veličastni tempelj, tista ozka, temačna vrata, pod katerimi so hodili dromedarji in voli, ki so jih vodili možje zagorele polti? Tudi oblačila teh mož so se Conradu, čeprav nenavadna, zdela že kdaj videna, ne v resničnosti, temveč na kipih ali slikah: bila je namreč hebrejska noša preprostega ljudstva iz Avgustovega časa — hituna ali prepasan životni plašč, talit ali ogrinjalo, sudaz, ovit okrog senc, pas, ki stiska obleko, ter bose noge ali noge v ponošenih usnjenih sandalah. Conradu se je zazdelo, da sliši prepričljiv glas, ki je nemara prihajal iz globine njegovega bitja in skrivnostno šepetal:

— To mesto je Jeruzalem. Jeruzalem! Conrado se skoraj ni začudil. Jeruzalem zanj ni bil tuj kraj. Kolikokrat je že mislil na Jeruzalem! Že kot otrok se je ob jaslicah, ki jih je postavljala njegova mati, zbližal z Jeruzalemom ... V Jeruzalemu je imel njegov duh dom, njegova vera lastno hišo. Občutil ni nič drugega kakor neizmerno radost ... Zdelo se mu je, da se vrača iz dolgega izgnanstva.

Conradovo pozornost je pritegnila skupina ljudi, ki se je gnetla pri vratih. Nagonsko ji je sledil. Po poti, ki so jo na obeh straneh varovale žive meje iz opuncij, obrobljale pa palme in trte, jerihonske rože in že olistane smokve, se je skupina pomikala proti razdrapanemu griču, katerega ostre obrise je risalo vijoličasto obzorje. Na griču je vrvela množica; pešci so gomazeli naokrog, legionarji pa so negibno sedeli na svojih krepkih konjih, z bleščečimi oklepi in okroglimi ščiti. Nad množico, kakor krona celotnega prizora, so se z vrha griča dvigali trije črni križi, na katerih so bila telesa treh obsojencev od daleč podobna kipom iz rožnatega porfirja ...

Tudi tedaj se Conrado ni začudil, tudi tedaj se ni imel za igračo blodnje. Nasprotno: prevzelo ga je spoznanje, da ni priča drami, temveč utelešeni resnici sami. Ta prizor, to trojno križanje, predvsem pa enega izmed križev je nosil v sebi že od prvih otroških dni. Če je kdaj trpel, je bilo to takrat, ko ga je imel v sebi, pa ga ni mogel videti ne zreti vanj; ko mu je bledel, kakor zbledi obraz ljubljene osebe, kadar ga skušamo priklicati z zaprtimi očmi ... Kakšna sreča, znova imeti pred seboj videnje — jasno, določno, trdno, nedvomno — Križa; ne križa iz zlata, srebra ali brona, temveč živi Križ, les prav v trenutku, ko ga greje toplota Božjega Telesa in ga prepoji odrešilna Kri! Conrado je ves zasopel od naglice sledil skupini, se vzpenjal po strmem pobočju, stopal po suhem prahu in bodečem trnju zlovešče Golgote, posejane z belimi človeškimi kostmi, ki jih je žgalo sonce ... Želel si je priti blizu Križa, videti Odrešenikov obraz v poslednji uri.

Težko je bilo to doseči. Množica je vrvela vse gosteje. Kakor se dogaja v sanjah, so se za vsako oviro, ki jo je Conrado premagal, pojavile druge, večje in nepremagljive. Nihče mu ni hotel dati prostora. Pastirji s hribov, mestni prekupčevalci in mali trgovci, razcapane ženske z izstradanimi otroki v naročju, ošabni farizeji, bledi in sočutni eseni, jeruzalemske hčere, skromne meščanke, ki so ob pogledu na Učiteljeve muke povešale solzne oči, in nazadnje vojaki na konjih z dvignjenimi sulicami so mu zastavljali pot in preprečevali, da bi kdo prestopil krog iz vrvi in kolov, ki je obdajal morišče. Conrado je prosil, stiskal pesti, se skušal preriniti, priti do srednjega križa, višjega od drugih dveh, na katerem je visel Jezus; hotel ga je videti živega, še preden bi sklonil glavo in vzkliknil: »Dopolnjeno je.« Conrada se je polaščala globoka tesnoba. Ali mu bo uspelo šele, ko bo Odrešenik že mrtev? In ves prepoten, zasopel, vročičen je tekel, tekel proti vrhu griča, ki se mu je zdel čedalje bolj oddaljen.

Tedaj so njegove oči uzrle žensko, ki je objemala sam les Križa; in ne da bi opazil, da je od bridkosti skoraj omedlela, misleč le na to, da tudi to žensko pozna, je na ves glas zavpil:

— Marija, Marija iz Nazareta! Podaj mi roko, priti hočem do tvojega sina. In Marija iz Nazareta je trepetaje, z razbolelimi očmi in držo, polno gorja, stopila naprej, iztegnila roko, pokrito z gubo ogrinjala, in Conrado se je pri priči znašel ob vznožju križa, tako blizu, da se mu je hropenje umirajočega zdelo kakor orkan. Vendar je radostno pomislil:

— Živi! Živi! Še me lahko sliši! In Conrado je dvignil čelo, pokleknil, pritisnil usta ob okrvavljeni les blizu svetih stopal in zavzdihnil:

— Jezus, Jezus, ne zapusti me! ... In glej čudo! Sladek glas, prepojen s solzami, je od zgoraj odgovoril: — Ti si tisti, ki me je pred leti zapustil, Conrado. Se ne spomniš?

Conrada je globoko pretreslo. Oster nož bolečine in kesanja se mu je zasadil v prsi. Hrepeneče je pogledal navzgor: Jezus je že sklonil glavo; sonce se je zastrlo za črnim oblakom; zemlja se je krčevito tresla; Conradu se je pod nogami odprla strašna razpoka, skoraj brezno ... in grešnik je osupel padel z obrazom v prah in na golo skalovje ...

Ko se je Conrado prebudil iz dolgega, umetno povzročenega spanca, je bila Preciosa ob njem, oblečena v črno, vendar ljubka, sveža, spočita, in prežala na trenutek, ko bo spečega lahko stisnila v objem. Ta se je dvignil, še vedno omotičen, ne da bi se zavedal, kaj se z njim dogaja ... Preciosa se mu je smehljaje hotela prikupiti, mu biti življenje, ki se znova poraja ob robu groba. Conrado jo je brez osornosti odrinil; nato je z umirjenim, odločnim korakom, nič več opotekaje se in z bistro glavo, stopil v predsobo, odprl vrata, jih zaloputnil in stekel na ulico ... Blaga sapica mu je pobožala sence. Bilo je jutro velikonočne nedelje.

Izvirnik

A la cabecera del moribundo estaban Preciosa y Conrado, asistiéndole en sus últimos instantes, temblorosos como el criminal que sube las escaleras del cadalso. Y criminales eran--aunque criminales triunfantes y coronados por el ciego destino--Conrado y Preciosa. El que, después de largos sufrimientos, sucumbía en el cuarto impregnado de olores á medicinales drogas, entristecido por la luz amarillenta de la lamparilla que iba extinguiéndose al par que la vida del agonizante, era el esposo de Preciosa, el protector y bienhechor de Conrado; y para los que de común acuerdo le engañaron y ofendieron sus canas, no tuvo nunca aquel honradísimo viejo, generoso y confiado como un niño, más que palabras de dulzura y hechos de bondad y amor. Abierta siempre á Conrado su bolsa y su casa; abiertos siempre los brazos y el corazón para Preciosa, cuya juventud no quiso entristecer nunca con severidades de anciano y melancolías de enfermo, el infeliz tenía derecho á la gratitud y al respeto más tierno y grave..., ya que otros sentimientos vehementes no pueda inspirarlos la senectud. Y ahora se moría, se moría lentamente..., después de advertir á Preciosa que quedaba instituída su única heredera, y que, si no sentía repugnancia por Conrado, á quien él miraba como hijo, deseaba que ambos le prometiesen casarse á la terminación del luto.

Cuando manifestó así su voluntad, en voz desmayada y flaca y apoyando sus manos ya frías en las manos febriles de Conrado y Preciosa, los dos se estremecieron, y sus ojos, como delincuentes que tratan de ocultarse y no saben dónde, vagaron por el suelo, cargados con el peso de la vergüenza. Preciosa, sin embargo, mujer y extremada en la pasión, fue la primera que recobró ánimos, y reaccionando violentamente, trató de atraer la mirada de Conrado y de pagarla con una débil sonrisa. Pero Conrado, como si sintiese picadura de víbora, se retiró al fondo de la alcoba, y dejándose caer en la meridiana, escondió entre las palmas el rostro. Un silabeo apenas perceptible del moribundo le llamó otra vez á la cabecera del lecho. «Conrado, mira, soy yo quien te lo ruega en este momento solemne... No dejes desamparada á Preciosa... Que sea tu mujer, y quiérela y trátala... como la quise yo... Siquiera por el día en que estamos..., dame palabra.» Y Conrado, balbuciente, sólo pudo barbotar: «La doy, la doy...» Lució una chispa de contento en las apagadas pupilas del moribundo; pero como si aquel esfuerzo hubiese agotado el poco vigor que le quedaba, cayó en un sopor, nuncio del fin. Tal fue la opinión del médico, que aconsejó se trajese la Extremaunción sin tardanza; pero al llegar el sacerdote con los santos óleos, no había calor vital en el cuerpo; Preciosa lloraba de rodillas, y Conrado, agitadísimo, paseaba desesperadamente arriba y abajo por el gabinete que precedía á la estancia mortuoria... El sacerdote, que salía, le tocó suavemente en el hombro.

--No se aflija usted--dijo en tono afectuoso, confundiendo con un gran dolor aquel acceso de remordimiento agudo.--Las virtudes de este señor le habrán ganado un puesto en el cielo. Y después, la misericordia de Dios, ¡especialmente en el día en que estamos!...

Era la segunda vez que esta frase resonaba en los oídos de Conrado; pero ahora resonó, más que en los oídos, en el alma. ¡La misma del moribundo! «El día en que estamos...» ¿Y qué día era? Conrado necesitó hacer memoria, reflexionar... Recordó de pronto; un relámpago hirió su imaginación fuertemente. El día era el Viernes Santo.

Pocos instantes después de haberse retirado discretamente el sacerdote, que prometió volver á velar el cuerpo, acercóse Preciosa á Conrado de puntillas y quedó espantada de su actitud, del movimiento que hizo al verla tan próxima. ¡Qué desventura! Conrado ya no la quería; á Conrado le infundía horror desde que la muerte había penetrado allí... Adivinaba el estado de ánimo de su cómplice, y precaviendo el porvenir, aspiraba á disipar aquella nube de tristeza, aquella alteración de la conciencia impura. «Si esta noche vela el cadáver, se preocupará más; se grabará doblemente en su espíritu esta impresión terrible...» Una idea acudió á la mente de Preciosa, fértil en expedientes, atrevida--como hembra apasionada y resuelta á lograr su antojo.--Entró en la estancia mortuoria, y sobre el mueble incrustado, frente á la cama, buscó, entre otros frascos, el que contenía poderoso narcótico. Una gota calmaba y amodorraba; dos adormecían; tres ó cuatro producían ya un sueño largo, invencible, muy duradero, semi-letal... Al poco rato, Preciosa se acercó á Conrado nuevamente y le sirvió por su mano una taza de tila. «Bebe, estás nervioso.» Conrado bebió por máquina; apuró la calmante infusión... Cuando empezó á notar cierta pesadez incontrastable, le guió Preciosa á su propio cuarto, le reclinó en el amplio diván, revestido de raso y almohadillado de encaje, cubrióle con rico pañuelo de Manila, le abrigó con edredón ligero los pies, le puso almohadas finas bajo la nuca. «Duerme, duerme--pensó--y no despiertes hasta que esté fuera de casa el otro...»

Conrado, entretanto, abría los ojos, sacudía el sueño de plomo que le había postrado, y se restregaba los párpados, notando que el sitio en que se encontraba no era el elegante dormitorio de su tentadora Preciosa, sino una calzada en cuesta, empedrada de losas rudas y anchas, sobre la cual caía á plomo un sol ardoroso y esplendente, como de primavera en país cálido. Miró en derredor. A sus pies se extendía una ciudad que le parecía conocer mucho: ¿dónde había visto él aquellas puntiagudas torres, aquellos extensos baluartes, aquel recinto fortificado, aquellas casas cónicas, aquel monumental templo, aquellas puertas angostas, sombrías, bajo las cuales cruzaban dromedarios y bueyes guiados por hombres de atezado cutis? La vestimenta de estos hombres también se le figuró á Conrado, aunque extraña, vista alguna vez, no en la realidad, sino en esculturas ó cuadros: como que era la indumentaria hebraica de la gente humilde en tiempo de Augusto--la chituna ó túnica ceñida, el tallith ó manto, el sudaz que rodea las sienes, el ceñidor que ajusta el ropaje, y los pies descalzos, ó metidos en gastadas sandalias de cuero.--Conrado pensó oir una voz persuasiva, salida quizás de lo íntimo de su ser, que murmuraba misteriosamente:

--Esa ciudad es Jerusalén.

¡Jerusalén! Conrado casi no se admiró. Jerusalén no era para él un lugar exótico. ¡En Jerusalén había pensado tantas veces! Desde niño, por el Nacimiento que preparaba su madre, se había familiarizado con Jerusalén... En Jerusalén tenía hogar su espíritu, su fe tenía casa propia. Lo único que sintió fue inmensa alegría... Imaginó volver de un largo destierro.

Un grupo de gente que se apiñaba en la puerta fijó la atención de Conrado. Instintivamente siguió al grupo. Por un camino que defendían á ambos lados setos de chumberas y que orlaban palmas y vides, rosales de Jericó é higueras ya cubiertas de hoja, dirigíase el grupo hacia áspero cerrillo, que destacaba sus líneas duras sobre el horizonte color de violeta. Bullía una muchedumbre en la colina; hormigueaban los de á pie, y se mantenían inmóviles sobre sus recios corceles los legionarios, cuyas lorigas y rodelas rebrillaban. Dominando la multitud, coronando la escena, erizando el cerro, se erguían tres cruces negras, sobre las cuales parecían estatuas de pórfido rosa, desde lejos, los cuerpos de los tres ajusticiados...

Conrado, entonces, tampoco se asombró, tampoco se creyó juguete de un delirio. Al contrario: se penetró de que estaba asistiendo, no á un drama, á la representación de la verdad misma. Aquella escena, aquella triple crucifixión, y sobre todo una de las cruces, la llevaba él dentro desde los primeros días de la niñez. Si había sufrido, era cuando, teniéndola en sí, no podía verla ni contemplarla; cuando se le desvanecía, como se desvanece el rostro de una persona querida al querer reconstruirlo cerrando los ojos... ¡Qué felicidad, poseer de nuevo la visión--clara, concreta, firme, indubitable--de la Cruz; no una cruz de oro, plata ni bronce, sino la Cruz viva, el madero al punto en que lo calienta el calor del Cuerpo divino y lo empapa la Sangre redentora! Conrado, sin aliento, de tan aprisa como iba, seguía al grupo, subiendo la agria cuesta, hollando el seco polvo y los abrojos espinosos del siniestro Gólgota, salpicado de blancos huesos humanos que calcinaba el sol... Su afán era colocarse cerca de la Cruz, ver la cara del Salvador en la suprema hora.

Era difícil la empresa. Bullía cada vez más compacta la muchedumbre. Como sucede en sueños, á cada obstáculo que Conrado lograba vencer, surgían otros mayores, insuperables. Nadie le quería abrir paso. Pastores de la sierra, tratantes y tenderillos de la ciudad, mujeres harapientas con niños famélicos en brazos, fariseos altaneros, esenios pálidos y compadecidos, hijas de Jerusalén, modestas burguesas que bajaban los ojos llenos de lágrimas al ver las torturas del Maestro, y por último, los soldados á caballo, enhiesta la lanza, se atravesaban para impedir que nadie salvase el círculo de cuerda y estacas que rodeaba los patíbulos. Conrado suplicaba, cerraba los puños, quería infiltrarse, llegar hasta la cruz central, más alta que las otras, donde colgaba Jesús; quería verle vivo, antes del momento en que, doblando la cabeza, exclamase: «Todo se acabó.» Una angustia profunda se apoderaba de Conrado. ¿Lo conseguiría cuando ya el Salvador hubiese muerto? Y bañado en sudor, anhelante, afanoso, corría, corría en dirección á la cima del cerro, que siempre se le figuraba más distante.

Sus ojos divisaron entonces á una mujer abrazada al árbol mismo de la Cruz; y sin reparar que la mujer estaba casi desvanecida de congoja, fijándose sólo en que á aquella mujer también la conocía, gritó con esfuerzo:

--¡María, María de Nazareth!, alárgame la mano, que quiero llegar hasta tu hijo.

Y María de Nazareth, temblorosa, con los ojos inflamados, trágica la actitud, se adelantó, alargó la mano, cubierta por un pliegue del manto, y Conrado, inmediatamente, se halló al pie del madero, tan cerca, que el ruido del afanoso resuello del moribundo se le figuraba un huracán. Sin embargo, pensó con gozo:

--¡Vive! ¡Vive! ¡Puede escucharme todavía!

Y alzando la frente, doblando las rodillas, poniendo la boca sobre el palo ensangrentado, cerca de los sagrados pies, Conrado suspiró:

--¡Jesús, Jesús, no me abandones!...

Y ¡oh asombro!; una voz dulce, empapada en lágrimas, respondió desde arriba:

--Tú eres el que me abandonaste hace años, Conrado. ¿No te acuerdas?

Profundo sacudimiento experimentó Conrado. Un agudo cuchillo de pena, de contrición, se clavó en su pecho. Miró hacia lo alto con ansia: Jesús ya había inclinado la cabeza; el sol se velaba tras negrísima nube; la tierra se estremecía convulsa; á las plantas de Conrado se abrió una grieta horrible, casi un abismo... y el pecador, atónito, cayó con la faz contra el polvo y las rocas descarnadas...

Al despertarse Conrado de su largo sueño artificial, Preciosa estaba allí, vestida de negro, pero linda, fresca, reposada, espiando el instante de estrechar en sus brazos al durmiente. Éste se incorporó, aturdido aún, sin darse cuenta de lo que le sucedía... Preciosa, sonriendo, quiso halagarle, ser para él la vida que renace al borde de una sepultura. Conrado, sin aspereza, la rechazó; y á paso mesurado, firme, sin tambalearse ya, despejada la cabeza, salió á la antecámara, abrió la puerta, la cerró de golpe y corrió á la calle... Una brisa suave acarició sus sienes. Era la mañana del Domingo de Resurrección.

Nalagam bralnik