Prevod

Deček je eno tistih krhkih, prezgodaj bistrih bitij, ki odraščajo v velikih mestih, prikrajšana za zrak, svetlobo, gibanje ter krepko in zdravo hrano, žrtve stisk srednjega sloja, ki je včasih še bolj potreben pomoči kakor preprosto ljudstvo. Vselej snažen, s skrbno poglajenimi lasmi, resen, ubogljiv in že po naravi zadržan Eloy doma ne povzroča preglavic. Sicer pa, če bi jih, kako bi ga njegova nesrečna mama, vdova, sama in s kronično srčno boleznijo, sploh lahko krotila? Pravi vzrok Eloyevega lepega vedenja in pridnosti je prav tista silovita, prezgodnja rahločutnost, ki jo v otrocih pogosto prebudi strah, da bi prizadeli ljubljeno bitje, užalostili materine oči, poglobili bolečino, ki jo slutijo, ne da bi mogli izmeriti njeno globino.

Eloy se je učil do pičice natančno, ker se je mati bledo nasmehnila, kadar ga je poslušala, kako na pamet ponavlja naučeno; Eloy je zelo pazil na obleko in obutev, ker se je zavedal, da mati nima denarja, da bi kupila kaj novega namesto umazanega ali strganega; Eloy se je po pouku vračal naravnost domov, namesto da bi ostajal s tovariši ter z njimi uganjal vragolije in norčije, kajti mati se je razveselila njegove vrnitve in deček je z nagonom svojega ljubečega srčeca slutil, da njegova navzočnost lajša mamino otožnost in da se žrtvuje, ko ga pošilja k pouku ter se tako za dolge ure ločuje od njega.

Vendar se je Eloy spominjal, megleno in hkrati do najmanjših podrobnosti, kakor se spominjajo otroci, nedavnih časov, ko mati ni tožila, ko je živela veselo. Res pa je takrat v hiši živel mlad mož, krepak, živahen, z odločnim korakom in črnimi brki. — Očka! — Spomin nanj je Eloy povezoval z ježo na kolenih ali na konici stopala, s silovitimi poljubi na lica, s prijetnim vonjem po fini cigari, s smehom, igrami in domislicami, kakršne bi imel kak drug deček ... Potem ... je očka izginil, mama pa je imela ves čas otekle in rdeče veke. Dom je postal tih in žalosten in Eloy si skoraj ni upal igrati se ali glasno prositi za malico, saj se mu je zdelo, da je v mračni cerkvi ali v grobnici. Znanci, ki jih je srečeval, so ga sočutno spraševali, »ali je kaj novic od očka, ki je v vojni«. V vojni! Po tonu, s katerim so mati in prijatelji izgovarjali te besede, je Eloy razumel, da je vojna nekaj strašnega, grozovitega, neznansko hudega. Ali bi očka v vojni morda lahko umrl? O, pa še kako bi lahko! Nekega popoldneva, ko se je vračal iz šole, je namreč našel mater nezavestno, služkinjo hlipajočo, sosede iz drugega nadstropja pa so ga odpeljale s seboj in ga pitale s sladkarijami, »da ga ne bi preveč pretreslo, ubožčka ...« Naslednji dan ga je mama poklicala k sebi, ga molče objela, ne da bi potočila eno samo solzo, in ga oblekla v črno; vse, od nogavic do baretke ... Deček ni znal opredeliti, ne bi mogel pojasniti, kaj je smrt, vendar je bil prepričan, da je nekaj strahotnega in da jim bo to za vselej onemogočilo srečno življenje. Jokál je na skrivaj, da ne bi matere še bolj žalostil, in velikokrat odmolil vse molitve, ki jih je znal, »za očkovo dušo«. Odtlej se je začel zavzeto guliti šolsko snov, pazil je, da ni počel nič slabega, pred spanjem je zložil suknjiček in se iz šole vračal »točno kakor ura«, s povezanimi knjigami pod pazduho. Očkova duša je takšno vedenje gotovo odobravala.

Vendar je tudi najpametnejši otrok navsezadnje le otrok, in ko je Eloy prve dni novega leta poslušal ugibanja svojih tovarišev o tem, kaj jim bodo prinesli sveti trije kralji, in njihove načrte, kako bodo nastavili čevlje na okno ali kamin, si ni mogel kaj, da ne bi pustil domišljiji proste poti. Tudi on si je želel, da bi mu kralji kaj prinesli ... Zakaj pa mu ne bi, lepo vas prosim? Ali ni bil priden vse ljubo leto? Če bi postavil čevelj na okensko polico, ali bi bilo pravično, da bi bil zjutraj prazen kakor star lešnik?

Na srečo si je enaka misel o pravičnosti utrla pot tudi v dušo Eloyeve matere. Ona, ki ni nikoli hodila ven in je na stopnicah skoraj umirala, se je petega popoldne odpravila na ulico, ogrnjena v svoj skromni, staromodni sukneni jopič, ter se ustavila v trgovini z igračami. Ko se je vrnila domov, je skrivala pri sebi ploščato kartonasto škatlico. Pomanjkanje, ki človeka sili k preračunavanju, zatre marsikateri zametek poezije. Česa vse ne bi dala ta mati, da bi svojemu dečku prinesla ognjevitega mehaničnega konjiča, bleščeče kolo, čudoviti kinematograf, parno lokomotivo z zalogovnikom in vagonom, pravimi tračnicami in bakrenim kotlom! Toda joj! To so bile muhe za pol unče zlata, za deset durov, petnajst, in mošnjiček se je od groze kar krčil ... Ne, ne; darilo svetih treh kraljev, modrih in učenih mož, ni smelo biti neuporabna reč, temveč naj bi pripomoglo k dečkovi izobrazbi ... In mati je za skromno vsoto kupila zemljepisno sestavljanko, nič manj kot zemljevid Španije ... Tako bi Eloy med igro še bolje spoznal tisto, za kar je že dokazal, da zna, saj je bil pri zemljepisu najboljši.

Opolnoči je sirota vstala in pustila čevelj v mrzlem pepelu kamina v sobici, edinega v stanovanju, v katerem so le poredkoma zakurili. Zjutraj je bos in drgetajoč planil iz postelje pogledat, ali so kralji ... Nepozabno presenečenje! Njihova veličanstva so blagovolila priti: tam je bil dar, poklon ... Kaj neki je v tisti ploščati škatlici, tako ljubki z zlatimi obrobami? ... Eloy jo je željno pograbil, se vrnil v mehko, toplo posteljo in tam, z rokami izpod odeje in s trupom skrbno pokritim, odvezal trak in pogledal ... No, glej ga zlomka! Kralji so mu prinesli zemljevid ... Ker so pač vedeli, kako priden je Eloy in kako se vselej vse nauči ... Pa vendar, zemljevid! Pih! ... Ali ne bi bil boljši ariston ali laterna magika, kakršno je imel Pepito Ponzano, ki se je z njo venomer postavljal pred drugimi? ... Eloy se je začel spet sprijaznjevati s kralji, ko je ugotovil, da je zemljevid iz koščkov in ga je mogoče razstaviti ter znova sestaviti ... In ko je že vstal in popil vročo kavo, se je, medtem ko se je mama pripravljala k maši, zabaval, sestavljal in razstavljal deželo, stokrat premešal Španijo, pomešal Zaragozo z Valladolidom in Salamanco z Vigom ...

Nenadoma je zamišljeno prekinil svoje opravilo in zaskrbljeno vprašal mater: — Mama, ogoljufali so te ... Igrača ni cela. Tu manjka veliko Španije. Ne najdem otoka Kube. Pa tudi Portorika ne ... Španija manjka!

Materi so se oči orosile in obstala je z napol pripeto tančico. Nazadnje je skomignila z rameni: — Te dežele so bile tako daleč! — je rekla. — In zdaj niso več španske, veš ... Sestavljanka je čisto prava, ker ... niso več. Tam je umrl tvoj oče ...!

Eloy je umolknil: žalost, večja od tistih, ki jih je bil vajen, neizmerna, prevelika za otroško dušo, je za hip legla na njegove misli. In z zgovorno kretnjo je odrinil, zavrnil darilo svetih treh kraljev.