Prevod

Zadnji perzijski šah, ki je, kakor je splošno znano, umrl pod roko fanatika, je imel v svoji življenjski zgodbi tudi stran, ki jo poznajo le redki; tudi jaz je ne bi poznala, če mi je ne bi razkrila angleška popotnica, ena tistih neustrašnih in neutrudnih žensk, ki z vznemirjenjem in radovednostjo raziskujejo najbolj oddaljene kotičke našega planeta. Kako je miss Ada Sharpthorn — tako je namreč ime tej Angležinji — pridobila šahovo zaupanje in skorajda posebno naklonjenost, kako je prodrla v zaprto razkošje njegove palače in se dodobra seznanila z njegovimi bližnjimi, dvorjani, priliznjenci in generali, je težko dognati; toda miss Ada pri tem gotovo ni posegla po ničemer graje vrednem, kajti pri tej pogumni raziskovalki se spodobnost in neoporečnost navad kosata s strogostjo moralne presoje in pretanjenostjo vedenja. Če je miss Ada v Perziji uživala privilegije, kakršnih tam sicer ne poznajo, gre to pripisati vztrajnosti, ki jo zna anglosaški rod pokazati pri doseganju svojih ciljev — vztrajnosti, s katero si ta rod polagoma podreja svet.

Miss Ada mi je dogodek, ki ga bom zdaj pripovedovala, zaupala na veliki četrtek popoldne, ko sva hodili po ulicah Ávile in obiskovali cerkve, da bi počastili Najsvetejše. V teh ulicah, ki še v marsičem spominjajo na španski srednji vek, je ime Perzija zvenelo kakor ime pravljične dežele iz pesmi potujočih pevcev ali starih romanc; težko je bilo verjeti, da zares obstaja. Morda je prav ta neresničnost Perzije v spokojnem ozračju Terezijinega mesta še povečala mik nenavadnih popotnih spominov, ki jih je obujala miss Ada in ki jih bom skušala nespremenjene prenesti na papir.

»Nasaredino,« je začela Angležinja, »je bil absolutni vladar, ki so ga podložniki imenovali božja senca in ki je brez omejitev razpolagal z njihovim imetjem in življenjem. Ne vem, ali se je notranja ureditev Perzije zdaj kaj spremenila; tedaj — in to še zdaleč ni bilo davno — tam ni bilo drugega zakona kakor neomejena Nasaredinova volja. Za še večjo nesrečo njegovih podložnikov šah ni poznal krščanstva, ali bolje rečeno, ni ga hotel poznati, in tudi ni dovolil, da bi se po njegovih deželah širilo kakršno koli prepričanje, ki bi odstopalo od Mohamedovega zakonika. Morda je razumel, da je Kristus, naš Gospod, resnični sovražnik samodržcev in da je bila zibelka svobode in človeškega dostojanstva v skromnem betlehemskem hlevu.

Prav ta šahova nepopustljivost do naše svete vere me je spodbudila, da sem ga poskusila zvabiti v razpravo in tako pobijati njegove zmote. Izkoristila sem nenavadno prijaznost, s katero me je sprejemal, in se lotila poučevanja Nasaredina v krščanskem nauku; iskala sem šibko točko njegovega ponosa in mu najprej naslikala slavo in blaginjo krščanskih narodov, kakršna sta francoski in britanski, ki celo v vojnih veščinah prekašata narode, podložne muslimanskemu fanatizmu. Zdelo se je, da moji dokazi na vladarja učinkujejo; včasih sem ga videla obsedeti zamišljenega, kako si gladi kot oglje črno, koničasto brado, podolgovate oči z ebenovinastimi trepalnicami pa upira v namišljeno točko premišljevanja. Ni bil bedak; nekatere misli so ga spodbujale k razmišljanju, nekatera vprašanja so se mu vsiljevala proti njegovi volji, skozi njegovo vzhodnjaško brezdelnost in prevzetnost neomejenega gospodarja mnogih milijonov razumnih bitij. Čez čas mi je navadno počasi, v pravilni angleščini odgovoril, z rahlim prizvokom prezira v globokem, lepo zvenečem glasu:

»Nikoli se ne bom pustil prepričati, da so junaški in možati narodi, ki padajo na kolena pred ponižnim Bogom, umrlim s sramotno mučeniško smrtjo. Veliki božji lastnosti sta oblast in moč. Edina razlaga, ki jo najdem za to uganko, je, da se vaši narodi imenujejo krščanski, ne da bi v resnici bili taki, in da tedaj, ko ulivajo topove in spuščajo v vodo oklepnice, svojega Boga z dejanji zanikajo, čeprav ga z besedo priznavajo. In prav zato, ker ga zanikajo, so dosegli premoč, ki jo imajo. Če bi se do črke držali svoje vere, kakor se mi držimo svoje, bi jim mi stopili na vrat.«

»Ko mi je Nasaredino tako govoril, me je spravljal v zadrego. Članica zvez za razorožitev in svetovni mir sem in bolj zaupam v moč ljubezni in bratstva kakor v vse evropske vojske skupaj. Toda kako dopovedati resnico barbaru, in to barbaru, ki se ima za polboga? Vseeno sem poskusila. Po svoje, z razlogi, ki mi jih je narekovalo prepričanje, sem mu skušala pojasniti, da mora celo gmotna moč temeljiti na moralni in da se vsaka oblast zruši, če nima temeljev v pravu in razumu. Ko pa sem prešla k našemu Bogu, sem mu zatrdila, da sta bila prav njegovo trpljenje in smrt, kakršno je prestal, veličasten dokaz njegovega božjega bistva. Šah je zmajal z glavo in mi odgovoril s to strahoto:

»Prav tako, kakor je umrl tvoj Prerok, vsak dan umre kateri mojih podložnikov ali pa kar več njih. Pa nam kljub temu ne uspe iztrebiti pogubne sekte babistov, katerih nauki so podobni naukom vaših evangelijev.«

»Priznam,« je na tem mestu vzkliknila miss Ada, »ta strašna izjava me je tako pretresla, da sem skoraj izbruhnila v zmerjanje tirana. Le s težavo sem se obvladala, Nasaredino pa mi je nenadoma, kakor da bi pozabil, v katero smer je zašel pogovor, naznanil, da bo naslednjega dne na vrtovih palače gledališka predstava, in me povabil nanjo.

Te dramske predstave so med Perzijci priljubljena zabava in vsi popotniki jih opisujejo: uprizarjajo jih ponoči, ob svetlobi lampijonov, svetilk in gorečih bakel, kulise v ozadju pa pripravi kar narava sama: zastor dreves, cvetlična greda, vodnjak in lahkoten paviljon sestavljajo prizorišče. Čeprav sem bila takšnih predstav vajena, sta me videz odra in pogled na zbrano občinstvo vendarle presenetila. Spredaj so stali naslanjači za šaha in visoke dostojanstvenike, za njimi pa je bilo služinčad, množica uradnikov in prisklednikov, ki mrgolijo po palači ter polnijo njene hodnike, arkade, dvorišča in dvorane. Na levi je bila nekakšna tribuna ali loža, zaprta z živopisno pobarvano in pozlačeno leseno mrežo, od koder so predstavo, skrite vsem pogledom, spremljale Nasaredinove žene. Začudeno sem opazila, da niso povabili nobenega diplomata; edina tujka sem bila jaz. Moj naslanjač, ki je stal čisto blizu vladarja, le nekoliko za njim, je bil nadvse častno mesto.

Ko se je predstava začela, me je že ob prvih prizorih spreletel srh. Jezika, ki so ga govorili igralci, nisem razumela; bil je nekakšno zelo knjižno in starinsko perzijsko narečje — prav tista lepa, zvočna govorica, v kateri je pisal pesnik Firdusi —, a čeprav nisem razumela besed, se mi je zdelo, da dojemam njihov smisel, in celo, da mi je domač kakor nekaj, kar sem slišala že tisočkrat in prav tolikokrat nosila v srcu. Prizori drame so me spominjali na najintimnejše reči, videne, če smem tako reči, skozi motno in razbito steklo, ki je predmete pačilo ter spreminjalo njihove barve in obrise, ne da bi jih povsem zakrilo. Ob koncu prvega dejanja — recimo mu tako; premor so napravili tako, da so pred odrom razgrnili razkošno tkanino in jo čez pet minut spustili —, ko so nam prinašali velike pladnje, obložene s slaščicami, osvežilnimi pijačami in sorbeti, pa se mi je nenadoma posvetilo: vsebina drame ni bila nič drugega kot življenje Jezusa Kristusa, prikazano po perzijsko.

Nehote se me je polastila žalost. Bala sem se skrunjenja, posmeha ali kake druge predrznosti, ki bi ranila moja čustva in me morda celo prisilila, da bi vstala in odšla ter tako izkazala nespoštovanje do vladarja. Tiho sem ga vprašala, ali meni, da bom lahko ostala; šah me je pomiril s počasnim priklonom glave, nato pa se obrnil k meni in z vsem svojim vzhodnjaškim veličastjem resno zamrmral:

»Ne boj se, da bi kdo žalil tvojo vero ali tvojega velikega Preroka.« In res so se pred nami vrstili najpomembnejši prizori svetega Življenja, uprizorjeni bolj ali manj preprosto in nenavadno, a z globokim spoštovanjem in naklonjenostjo do Odrešenika ljudi. Jezus se je pojavil kot otrok, ki se igra v preddverju templja; nato smo ga videli pridigati množicam; priča smo bili skušnjavi na Gori, pogovoru z Eblisom, duhom zla, nazadnje pa smo v tretjem dejanju docela stopili v dramo pasijona, ko so Jezusa prijeli na Vrtu, vendar ne prej, preden se je med učenci in biriči vnel srdit, krvav boj; vsi so bili do zob oboroženi s handžarji, bodali, angleškimi pištolami in dolgimi puškami ter so streljali, dokler jim ni zmanjkalo smodnika. Prav ta del predstave, ta zabavni anahronizem, je občinstvo očitno najbolj navdušil. Nedvomno so vlogo izdajalcev igrali Jezusovi sovražniki, kar je bilo razvidno celo iz obleke in maske igralcev, ki so bili mračni in divji ter zares zoprni na pogled.

Na začetku četrtega dejanja, ki naj bi bilo zadnje, se je igralec v Jezusovi vlogi pojavil privezan na jaspisov steber in začel se je prizor bičanja, ki mi je že od prvega trenutka paral živce. Domnevala sem, da gre za odrsko prevaro, pa sem kljub temu poskočila na sedežu in si neopazno zakrila oči z robcem. Igralec je bil mlad mož, star kakih osemindvajset let, plemenitega semitskega videza; imel je dolge črne lase, razdeljene v kodre, in v prizoru skušnjave, ko se je pogovarjal z Eblisom, je njegov glas zvenel tako dostojanstveno, prezirljivo in blago, da je ganil celo nas, ki nismo razumele njegovih besed. Zdaj, privezan na rdečkasti steber, z razgaljenim trupom in obrazom, ki je izžareval skrivnostno zamaknjenost, žejo po trpljenju, se je nedvomno razodeval kot genialen traged — tako resnična je bila njegova igra, tako izrazna moč njegove drže. Prav zato ga nisem hotela gledati: preveč me je pretresal. Žvižg vrvi in bičev je razparal zrak; slišala sem, kako udarjajo po živem mesu, in celo pridušen stok, ki se je zdel nehoten ... Tedaj pa me je šahov glas, njegov zapovedovalni ton, resen in vendar vljuden, prisilil, da sem mu proti svoji volji prisluhnila, ko mi je v angleščini z ironičnim poudarkom dejal:

»Nikar ne odvračaj pogleda. Kar se tam dogaja, ni igra, temveč resničnost sama. Prepričaj se, kako lahko je vdano in celo z veseljem trpeti. Vlogo tvojega Preroka igra zares in brez ugovora na smrt obsojeni babist ... Pozneje boš videla, kako ga križajo.«

»Krik, ki se mi je izvil iz prsi, je moral biti strašen, saj so se rablji ustavili, Nasaredino pa me je prešinil s strogim, mračnim, strah zbujajočim pogledom. Druga ženska bi izgubila pogum; Angležinja pa v takšnem položaju črpa iz ponosa svojega rodu in iz svojega krščanstva dovolj moči, da ne klone, četudi bi se nanjo zgrnil ves svet. Ne vem, kaj sem rekla šahu: mislim, da sem mu najprej napovedala križarsko vojno omikanih narodov zoper njegove dežele in njegovo oblast ter mu prerokovala človeško maščevanje in nebeško jezo; ker pa je tiran ostal ravnodušen, trden in zakrknjen v svoji krutosti, me je nenadoma prešinilo, da je treba Jezusovo stvar braniti z usmiljenjem in solzami. V hipu sem se vrgla Nasaredinu k nogam, zgrabila njegove roke, polne sijajnih prstanov, jih poljubljala, močila s solzami, jih zadrževala in stiskala, dokler mi ni glas, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz nebes, skoraj na uho zamrmral:

»Vstani, tujka. Zgodilo se bo po tvoji želji. Podarjam ti življenje tega psa.« Ne vem, kaj sem odgovorila. Morala sem pokazati tako neizmerno radost, da se je resni in bledi šahov obraz za hip razsvetlil z nasmehom; njegova desnica, oškropljena z mojimi solzami, ki so se bleščale na prstanih z dragimi kamni, pa se je iztegnila v velelnem zamahu, ki so ga mučitelji nesrečnika, že vsega prekritega s krvjo, nemudoma razumeli. Ta nema kretnja mu ni podarila le življenja, temveč tudi svobodo, in v prekipevajočem veselju sem znova planila v jok ...«

Tu je Angležinja umolknila, jaz pa sem zmogla le vprašati: »In kaj je bilo z možem, ki ste ga rešili?« »Ta mož ...« je zajecljala miss Ada, »je dve leti pozneje ... umoril Nasaredina ... Da, prav ta, ki mu je prizanesel! ... Saj vidite, da je na svetu le ena resnica, Jezusova resnica ... Za kristjana bi bil svet človek, ki je znal odpustiti, četudi enkrat samkrat. In od takrat, zlasti pa te dni v velikem tednu, vselej molim za tistega, ki mi je podaril življenje; prosim Boga, kakor sem prosila absolutnega kralja, ki me je naposled uslišal in se omehčal ... Morda je moliti za Nasaredina le utvara, toda utvara, ki me tolaži.«

»Za morilca pa ne molite?« sem vprašala, ko sva se ustavili pred lepim portalom stolnice. »Tudi zanj bi morala!« je vzkliknila miss Ada po trenutku omahovanja.