Prevod

Ob zglavju umirajočega sta stala Preciosa in Conrado, mu stregla v zadnjih trenutkih in trepetala kakor zločinec, ki stopa po stopnicah na morišče. In zločinca sta tudi bila — čeprav zmagovita zločinca, ki ju je slepa usoda ovenčala — Conrado in Preciosa. Tisti, ki je po dolgem trpljenju ugašal v sobi, prepojeni z vonjem po zdravilih in ožaloščeni z rumenkasto svetlobo svetilke, ki je pojemala hkrati z življenjem umirajočega, je bil Preciosin mož, Conradov zaščitnik in dobrotnik; in za tista, ki sta ga sporazumno varala in žalila njegove sive lase, ta nadvse pošteni starec, velikodušen in zaupljiv kakor otrok, nikoli ni imel drugega kakor blage besede ter dejanja dobrote in ljubezni. Conradu sta bili vselej odprti njegova mošnja in njegova hiša; Preciosi, katere mladosti ni hotel nikoli žalostiti s starčevsko strogostjo in bolnikovo otožnostjo, so bili vselej odprti njegov objem in njegovo srce. Nesrečnež je imel pravico do hvaležnosti in do najnežnejšega, najglobljega spoštovanja ..., če že starost ne more vzbujati drugih, silovitejših čustev. In zdaj je umiral, počasi umiral ..., potem ko je Preciosi povedal, da jo je določil za svojo edino dedinjo in da si želi, če ne čuti odpora do Conrada, ki ga ima sam za sina, da mu oba obljubita, da se bosta po koncu žalovanja poročila.

Ko je tako izrazil svojo voljo z medlim, slabotnim glasom in položil že mrzle dlani na vročične roke Conrada in Preciose, sta oba vztrepetala in njune oči so kakor prestopniki, ki se skušajo skriti, pa ne vedo kam, begale po tleh, obtežene s sramom. Vendar si je Preciosa, ženska in brezmerna v svoji strasti, prva opomogla; z nenadnim preobratom je skušala ujeti Conradov pogled in ga nagraditi s slabotnim nasmehom. Toda Conrado se je, kakor bi ga pičil gad, umaknil v zadnji kot spalnice, se zgrudil na počivalnik in si zakril obraz z dlanmi. Komaj slišno zlogovanje umirajočega ga je znova priklicalo k vzglavju. »Conrado, poslušaj, jaz te prosim v tem slovesnem trenutku ... Ne pusti Preciose nebogljene ... Naj bo tvoja žena, ljubi jo in ravnaj z njo ... kakor sem jo ljubil jaz ... Že zaradi dneva, ki ga obhajamo ..., mi daj besedo.« In Conrado je jecljaje zmogel le zamrmrati: »Dam jo, dam ...« V ugaslih očeh umirajočega je zasijala iskra zadovoljstva; toda kakor da bi bil ta napor izčrpal še tisto malo moči, ki mu je ostala, je zdrsnil v omamljenost, znanilko konca. Tako je menil zdravnik, ki je svetoval, naj brez odlašanja pokličejo duhovnika za poslednje maziljenje; ko pa je ta prispel s svetimi olji, v telesu ni bilo več življenjske toplote. Preciosa je kleče jokala, Conrado pa je ves iz sebe obupano hodil sem in tja po kabinetu pred sobo, v kateri je ležal pokojnik ... Duhovnik, ki je odhajal, se ga je narahlo dotaknil po rami.

— Ne žalostite se — je rekel ljubeznivo, saj je naval ostre vesti zamenjal za globoko žalost. — Kreposti tega gospoda so mu gotovo pridobile mesto v nebesih. In potem je tu še Božje usmiljenje, zlasti na dan, ki ga obhajamo! ...

Že drugič so te besede zazvenele Conradu v ušesih; zdaj pa so bolj kakor v ušesih odmevale v njegovi duši. Iste besede kakor iz ust umirajočega! »Dan, ki ga obhajamo ...« Kateri dan pa je bil? Conrado je moral pobrskati po spominu, premisliti ... Nenadoma se je spomnil; kakor blisk mu je silovito prešinilo domišljijo. Bil je veliki petek.

Nekaj trenutkov zatem, ko se je duhovnik obzirno umaknil in obljubil, da se vrne bedet k pokojniku, se je Preciosa po prstih približala Conradu in se zgrozila nad njegovo držo, nad gibom, ki ga je naredil, ko jo je zagledal tako blizu. Kakšna nesreča! Conrado je ni več ljubil; odkar je smrt stopila v hišo, mu je zbujala grozo ... Slutila je duševno stanje svojega sokrivca in je v skrbi za prihodnost hotela razpršiti ta oblak žalosti, ta nemir nečiste vesti. »Če bo nocoj bedel pri mrliču, ga bo še bolj obsedlo; ta strašni vtis se mu bo dvakrat globlje vtisnil v dušo ...« Preciosi, iznajdljivi in drzni kakor strastna ženska, odločena doseči, kar si je vtepla v glavo, se je porodila misel. Stopila je v pokojnikovo sobo in na intarziranem kosu pohištva nasproti postelje med drugimi stekleničkami poiskala tisto, v kateri je bilo močno uspavalo. Ena kaplja je pomirila in povzročila dremavico; dve sta uspavali; tri ali štiri pa so že priklicale dolg, nepremagljiv, zelo trdovraten, napol mrliški spanec ... Kmalu nato se je Preciosa spet približala Conradu in mu sama ponudila skodelico lipovega čaja. »Pij, ves si razburjen.« Conrado je pil mehanično; pomirjujoči napitek je izpil do dna ... Ko je začel čutiti nepremagljivo težo, ga je Preciosa odpeljala v svojo sobo, ga položila na širok divan, prevlečen s satenom in obložen s čipkastimi blazinami, ga pokrila z razkošnim manilskim šalom, mu z lahko pernico ogrnila noge in mu pod tilnik namestila mehke blazine. »Spi, spi,« je pomislila, »in ne zbudi se, dokler onega ne odnesejo iz hiše ...«

Conrado pa je medtem odpiral oči, otresal svinčeni spanec, ki ga je bil zgrnil, in si mel veke, saj je opažal, da ni v elegantni spalnici svoje zapeljive Preciose, temveč na vzpenjajoči se cesti, tlakovani z grobimi, širokimi ploščami, na katero je navpično pripekalo žgoče in bleščeče sonce, kakršno sije spomladi v toplih krajih. Ozrl se je naokrog. Pod njegovimi nogami se je razprostiralo mesto, ki se mu je zdelo zelo znano: kje je že videl tiste koničaste stolpe, tiste dolge branike, tisto utrjeno obzidje, tiste stožčaste hiše, tisti veličastni tempelj, tista ozka, temačna vrata, pod katerimi so hodili dromedarji in voli, ki so jih vodili možje zagorele polti? Tudi oblačila teh mož so se Conradu, čeprav nenavadna, zdela že kdaj videna, ne v resničnosti, temveč na kipih ali slikah: bila je namreč hebrejska noša preprostega ljudstva iz Avgustovega časa — hituna ali prepasan životni plašč, talit ali ogrinjalo, sudaz, ovit okrog senc, pas, ki stiska obleko, ter bose noge ali noge v ponošenih usnjenih sandalah. Conradu se je zazdelo, da sliši prepričljiv glas, ki je nemara prihajal iz globine njegovega bitja in skrivnostno šepetal:

— To mesto je Jeruzalem. Jeruzalem! Conrado se skoraj ni začudil. Jeruzalem zanj ni bil tuj kraj. Kolikokrat je že mislil na Jeruzalem! Že kot otrok se je ob jaslicah, ki jih je postavljala njegova mati, zbližal z Jeruzalemom ... V Jeruzalemu je imel njegov duh dom, njegova vera lastno hišo. Občutil ni nič drugega kakor neizmerno radost ... Zdelo se mu je, da se vrača iz dolgega izgnanstva.

Conradovo pozornost je pritegnila skupina ljudi, ki se je gnetla pri vratih. Nagonsko ji je sledil. Po poti, ki so jo na obeh straneh varovale žive meje iz opuncij, obrobljale pa palme in trte, jerihonske rože in že olistane smokve, se je skupina pomikala proti razdrapanemu griču, katerega ostre obrise je risalo vijoličasto obzorje. Na griču je vrvela množica; pešci so gomazeli naokrog, legionarji pa so negibno sedeli na svojih krepkih konjih, z bleščečimi oklepi in okroglimi ščiti. Nad množico, kakor krona celotnega prizora, so se z vrha griča dvigali trije črni križi, na katerih so bila telesa treh obsojencev od daleč podobna kipom iz rožnatega porfirja ...

Tudi tedaj se Conrado ni začudil, tudi tedaj se ni imel za igračo blodnje. Nasprotno: prevzelo ga je spoznanje, da ni priča drami, temveč utelešeni resnici sami. Ta prizor, to trojno križanje, predvsem pa enega izmed križev je nosil v sebi že od prvih otroških dni. Če je kdaj trpel, je bilo to takrat, ko ga je imel v sebi, pa ga ni mogel videti ne zreti vanj; ko mu je bledel, kakor zbledi obraz ljubljene osebe, kadar ga skušamo priklicati z zaprtimi očmi ... Kakšna sreča, znova imeti pred seboj videnje — jasno, določno, trdno, nedvomno — Križa; ne križa iz zlata, srebra ali brona, temveč živi Križ, les prav v trenutku, ko ga greje toplota Božjega Telesa in ga prepoji odrešilna Kri! Conrado je ves zasopel od naglice sledil skupini, se vzpenjal po strmem pobočju, stopal po suhem prahu in bodečem trnju zlovešče Golgote, posejane z belimi človeškimi kostmi, ki jih je žgalo sonce ... Želel si je priti blizu Križa, videti Odrešenikov obraz v poslednji uri.

Težko je bilo to doseči. Množica je vrvela vse gosteje. Kakor se dogaja v sanjah, so se za vsako oviro, ki jo je Conrado premagal, pojavile druge, večje in nepremagljive. Nihče mu ni hotel dati prostora. Pastirji s hribov, mestni prekupčevalci in mali trgovci, razcapane ženske z izstradanimi otroki v naročju, ošabni farizeji, bledi in sočutni eseni, jeruzalemske hčere, skromne meščanke, ki so ob pogledu na Učiteljeve muke povešale solzne oči, in nazadnje vojaki na konjih z dvignjenimi sulicami so mu zastavljali pot in preprečevali, da bi kdo prestopil krog iz vrvi in kolov, ki je obdajal morišče. Conrado je prosil, stiskal pesti, se skušal preriniti, priti do srednjega križa, višjega od drugih dveh, na katerem je visel Jezus; hotel ga je videti živega, še preden bi sklonil glavo in vzkliknil: »Dopolnjeno je.« Conrada se je polaščala globoka tesnoba. Ali mu bo uspelo šele, ko bo Odrešenik že mrtev? In ves prepoten, zasopel, vročičen je tekel, tekel proti vrhu griča, ki se mu je zdel čedalje bolj oddaljen.

Tedaj so njegove oči uzrle žensko, ki je objemala sam les Križa; in ne da bi opazil, da je od bridkosti skoraj omedlela, misleč le na to, da tudi to žensko pozna, je na ves glas zavpil:

— Marija, Marija iz Nazareta! Podaj mi roko, priti hočem do tvojega sina. In Marija iz Nazareta je trepetaje, z razbolelimi očmi in držo, polno gorja, stopila naprej, iztegnila roko, pokrito z gubo ogrinjala, in Conrado se je pri priči znašel ob vznožju križa, tako blizu, da se mu je hropenje umirajočega zdelo kakor orkan. Vendar je radostno pomislil:

— Živi! Živi! Še me lahko sliši! In Conrado je dvignil čelo, pokleknil, pritisnil usta ob okrvavljeni les blizu svetih stopal in zavzdihnil:

— Jezus, Jezus, ne zapusti me! ... In glej čudo! Sladek glas, prepojen s solzami, je od zgoraj odgovoril: — Ti si tisti, ki me je pred leti zapustil, Conrado. Se ne spomniš?

Conrada je globoko pretreslo. Oster nož bolečine in kesanja se mu je zasadil v prsi. Hrepeneče je pogledal navzgor: Jezus je že sklonil glavo; sonce se je zastrlo za črnim oblakom; zemlja se je krčevito tresla; Conradu se je pod nogami odprla strašna razpoka, skoraj brezno ... in grešnik je osupel padel z obrazom v prah in na golo skalovje ...

Ko se je Conrado prebudil iz dolgega, umetno povzročenega spanca, je bila Preciosa ob njem, oblečena v črno, vendar ljubka, sveža, spočita, in prežala na trenutek, ko bo spečega lahko stisnila v objem. Ta se je dvignil, še vedno omotičen, ne da bi se zavedal, kaj se z njim dogaja ... Preciosa se mu je smehljaje hotela prikupiti, mu biti življenje, ki se znova poraja ob robu groba. Conrado jo je brez osornosti odrinil; nato je z umirjenim, odločnim korakom, nič več opotekaje se in z bistro glavo, stopil v predsobo, odprl vrata, jih zaloputnil in stekel na ulico ... Blaga sapica mu je pobožala sence. Bilo je jutro velikonočne nedelje.