Prevod

V času, ko je naš Gospod še hodil po zemlji, je nekega večera s svetim Petrom potrkal pri nekem kovaču, ki jima je rad ponudil prenočišče. Zgodilo pa se je, da je v hišo prišel ubog berač, ki so ga hudo pestile starost in bolezni, in kovača prosil miloščine. Petru se je zasmilil in rekel je: »Gospod in Učitelj, če ti je po volji, ozdravi ga njegovih nadlog, da si bo lahko sam služil kruh.« Gospod je blago dejal: »Kovač, posodi mi svoje ognjišče in naloži premoga, pa bom pri tej priči pomladil tega starega, bolnega moža.« Kovač je z veseljem ustregel, sveti Peter pa je vlekel meh. Ko je ogenj v premogu vzplamtel visoko in mogočno, je naš Gospod prijel starčka in ga potisnil v ognjišče, naravnost v žareči ogenj, da je v njem žarel kakor rožni grm in na ves glas hvalil Boga. Nato je Gospod stopil h koritu za kaljenje in vanj potegnil žarečega starčka, da se je voda sklenila nad njim. Ko ga je lepo in počasi ohladil, ga je blagoslovil: in glej, starček je pri priči skočil iz korita, mladosten, zravnan, zdrav in kakor dvajsetleten. Kovač, ki je vse skrbno in pozorno opazoval, jih je povabil k večerji. Imel pa je staro, napol slepo in grbasto taščo, ki je pristopila k mladeniču in ga zavzeto spraševala, ali ga je ogenj hudo žgal. Odgovoril ji je, da mu še nikoli ni bilo tako prijetno, saj je v žerjavici sedel kakor v hladni rosi.

Mladeničeve besede so stari ženi vso noč zvenele v ušesih. Ko se je Gospod zgodaj zjutraj kovaču lepo zahvalil in odšel naprej po cesti, je ta pomislil, da bi lahko pomladil tudi svojo staro taščo, saj je vse lepo po vrsti videl na lastne oči, pa še k njegovi obrti je sodilo. Zato jo je poklical in vprašal, ali bi tudi ona rada poskakovala naokrog kakor osemnajstletno dekle. »Iz vsega srca,« je rekla, saj je bilo tudi mladeniču pri tem tako prijetno. Kovač je torej razpihal silno žerjavico in starko potisnil vanjo. Zvijala se je sem in tja ter začela strahotno kričati. »Sedi pri miru! Kaj kričiš in poskakuješ? Šele dobro bom razpihal ogenj.« Znova je potegnil meh, da so na njej zagorele vse cunje. Starka je brez prestanka kričala in kovač je pomislil: »Tole mi ne gre prav od rok.« Vzel jo je iz ognja in jo vrgel v korito za kaljenje. Tedaj je tako glasno zakričala, da sta jo zgoraj v hiši slišali kovačeva žena in njena snaha. Obe sta pritekli po stopnicah in zagledali starko, ki je tulila in godrnjala, vsa skrčena ležala v koritu, njen obraz pa je bil zguban, naguban in iznakažen. Ženi, ki sta bili obe noseči, sta se ob tem tako prestrašili, da sta še isto noč rodili dva dečka. Ta nista bila podobna ljudem, temveč opicam, in sta zbežala v gozd; od njiju izvira opičji rod.