Prevod

Nekoč je živela kuharica, ki ji je bilo ime Gretel. Nosila je čevlje z rdečimi petami, in kadar je šla v njih od doma, se je sukala sem in tja, bila vsa vesela in si mislila: »Res si lepo dekle.« Ko se je vrnila domov, je od samega veselja popila požirek vina, in ker vino zbuja tudi tek, je pokušala najboljše jedi, ki jih je kuhala, tako dolgo, da je bila sita, in govorila: »Kuharica mora vedeti, kakšnega okusa je hrana.«

Nekoč ji je gospodar rekel: »Gretel, danes zvečer pride gost. Pripravi mi dva piščanca, da bosta prav okusna.« »Bom že, gospodar,« je odgovorila Gretel. Potem je piščanca zaklala, ju poparila, oskubila, nataknila na raženj in ju proti večeru pristavila k ognju, da bi se spekla. Piščanca sta že dobivala lepo rjavo barvo in bila skoraj pečena, gosta pa še ni bilo. Tedaj je Gretel zaklicala gospodarju: »Če gosta ne bo, bom morala piščanca odmakniti od ognja. A škoda bi ju bilo, če ju ne pojemo kmalu, ko sta še tako sočna.« Gospodar je rekel: »Potem ga bom pa kar sam šel iskat.« Ko ji je gospodar obrnil hrbet, je Gretel odložila raženj s piščancema in si mislila: »Če tako dolgo stojiš ob ognju, se spotiš in postaneš žejen. Kdo ve, kdaj prideta! Medtem bom skočila v klet in naredila požirek.« Stekla je dol, pristavila vrč k ustom, rekla: »Bog ti požegnaj, Gretel,« in krepko potegnila. »Pri vinu en požirek kliče drugega,« je nadaljevala, »in ni dobro nehati na sredi,« ter naredila še en pošten požirek. Nato se je vrnila, spet postavila piščanca nad ogenj, ju namazala z maslom in veselo vrtela raženj. Ker pa je pečenka tako lepo dišala, si je Gretel mislila: »Morda ji še kaj manjka, treba jo je pokusiti!« S prstom je obliznila sok in rekla: »Joj, kako dobra sta piščanca! Greh in sramota je, da ju ne pojemo takoj!« Stekla je k oknu pogledat, ali se gospodar že vrača z gostom, a nikogar ni videla. Spet je stopila k piščancema in pomislila: »Eno perutničko bo zažgalo. Bolje, da jo kar pojem.« Odrezala jo je in pojedla, in ker ji je teknila, si je, ko je končala, mislila: »Še druga mora stran, sicer bo gospodar opazil, da nekaj manjka.« Ko je pojedla obe perutnički, je šla spet pogledat, ali prihaja gospodar, pa ga ni bilo videti. »Kdo ve,« ji je šinilo v glavo, »morda ju sploh ne bo in sta zavila kam drugam.« Tedaj si je rekla: »Hej, Gretel, le vesela bodi! Enega si že načela, pa naredi še požirek in ga pojej do konca. Ko ga ne bo več, boš imela mir. Zakaj bi šel ta dobri božji dar v nič?« Zato je še enkrat stekla v klet, naredila pošten požirek in z največjim veseljem pojedla prvega piščanca. Ko je bil prvi piščanec v njenem želodcu, gospodarja pa še vedno ni bilo, je Gretel pogledala drugega in rekla: »Kjer je eden, mora biti tudi drugi. Ta dva sodita skupaj. Kar je prav za prvega, je prav tudi za drugega. Mislim, da mi še en požirek ne more škoditi.« Tako je naredila še en krepak požirek in pustila, da se je drugi piščanec pridružil prvemu.

Ko je ravno z največjim tekom jedla, se je vrnil gospodar in zaklical: »Pohiti, Gretel, gost pride takoj za menoj.« »Da, gospodar, bom že pripravila,« je odgovorila Gretel. Gospodar je medtem pogledal, ali je miza lepo pogrnjena, vzel veliki nož, s katerim je nameraval razrezati piščanca, in ga začel brusiti na hodniku. Tedaj je prišel gost in spoštljivo ter vljudno potrkal na hišna vrata. Gretl je stekla pogledat, kdo je, in ko je zagledala gosta, je položila prst na usta ter rekla: »Tiho! Tiho! Hitro pojdite, od koder ste prišli! Če vas moj gospodar zasači, se vam slabo piše. Res vas je povabil na večerjo, a nič drugega nima za bregom, kot da vam odreže obe ušesi. Le poslušajte, kako že brusi nož.« Gost je zaslišal brušenje in kar najhitreje stekel nazaj po stopnicah. Gretel ni izgubljala časa, temveč je kriče stekla h gospodarju in zaklicala: »No, pa ste povabili lepega gosta!« »Zakaj pa, Gretel? Kaj hočeš reči s tem?« »Ja,« je rekla, »oba piščanca, ki sem ju ravno hotela prinesti na mizo, mi je vzel s pladnja in z njima pobegnil.« »To so pa res lepe navade!« je rekel gospodar, ki mu je bilo žal lepih piščancev. »Ko bi mi pustil vsaj enega, da bi imel kaj jesti.« Zaklical je za gostom, naj se ustavi, a ta se je delal, da ga ne sliši. Tedaj je stekel za njim, še vedno z nožem v roki, in kričal: »Samo enega! Samo enega!« S tem je mislil, naj mu gost pusti vsaj enega piščanca in ne odnese obeh. Gost pa je bil prepričan, da hoče od njega eno uho, in je tekel, kakor da mu gori pod nogami, da bi obe ušesi srečno prinesel domov.