Finej in harpije

Besedilo

Finej in harpije

Ko je sonce obsijalo rosne griče, vstajajoč na obzorju, in prebudilo pastirje, so odvezali privezne vrvi od lovorovega vznožja, vkrcali toliko plena, kolikor so ga morali vzeti s seboj, in se z vetrom napotili po vrtinčastem Bosporju.

Tam se spredaj dviga val, podoben strmi gori, in se vali naokrog, kakor da bo vsak hip planil na ladjo, vselej vzdignjen nad oblake. Ne bi si mislil, da boš ušel pogubni usodi, saj prav nad sredino ladje silovito visi kakor oblak. Vendar se naposled poleže, če naleti na dobrega krmarja.

Tako so tudi oni po zaslugi Tifisove spretnosti pluli naprej, nepoškodovani, a prestrašeni. Naslednjega dne so privezali ladjo ob nasprotni, bitinijski obali. Tam je imel ob morju svoj dom Agenorjev sin Finej, ki je huje kakor vsi drugi trpel pogubne nadloge zaradi preroškega daru, ki mu ga je nekoč podelil Letin sin. Niti Zevsu samemu ni izkazoval dolžnega spoštovanja, saj je ljudem v prerokbah natančno razodeval njegove svete namere.

Zato mu je Zevs naložil dolgotrajno starost in njegovim očem odvzel sladko luč; niti mu ni dovolil uživati v obilju jedi, ki so mu jih vedno prinašali domov sosedje, kadar so prišli po prerokbe.

Kajti harpije so nenadoma planile skozi oblake in mu s kljuni iz ust in rok nenehno grabile hrano. Včasih mu ni ostalo prav nič, drugič le drobec, da bi ostajal živ in trpel.

Povrhu so vse oblile z gnusnim smradom. Nihče ne bi prenesel ne le tega, da bi hrano nesel k ustom, temveč niti tega, da bi stal daleč proč: tako so mu zaudarjali ostanki obeda.

Brž ko je zaslišal glasove in topot množice, je spoznal, da prihajajo prav ti možje, ob katerih prihodu mu je Zevs prerokoval, da bo spet lahko užival svojo hrano.

Vstal je z ležišča kakor breztelesna sanjska prikazen in se, opirajoč se na palico, s skrivenčenimi nogami odpravil ven, tipaje ob zidovih. Med hojo so mu udje trepetali od onemoglosti in starosti; izsušena koža se mu je od umazanije strdila in pod njo so bile le še kosti.

Ko je prišel iz hiše, je s težkimi koleni sedel na dvoriščni prag. Ovila ga je temna omotica in zdelo se mu je, da se zemlja pod njim vrti; omahnil je v slabotno nezavest in obležal brez glasu.

Ko so ga zagledali, so se zbrali okoli njega in ostrmeli. On pa je komajda zajel sapo iz globine prsi in jim, navdihnjen s preroškim darom, spregovoril: »Poslušajte, najodličnejši med vsemi Heleni, če ste zares tisti, ki jih — δή: v izvirnem besedilu je popravljena napaka v naglasnem znamenju (δή) — po neusmiljenem kraljevem ukazu Jazon na ladji Argo vodi po runo.

Prav vi ste. Moj um še vedno pozna vse po svojih prerokbah. Hvaležen sem ti, o gospod, Letin sin, tudi sredi teh hudih muk.

Pri Zevsu, zaščitniku prosečih, ki je najstrašnejši do grešnih ljudi, pri Fojbu in zaradi same Here vas prosim, nje, ki bolj kakor vsi drugi bogovi skrbi za vašo pot: pomagajte mi, rešite nesrečnega moža te pogube in ne odplujte brezbrižno ter me pustite takega, kakršen sem. Erinija namreč ni poteptala samo mojih oči; do konca vlečem s seboj neizčrpno starost, nad vsemi temi nesrečami pa visi še druga, najbridkejša.

Harpije mi trgajo hrano iz ust, ko od nekod iz neznanih daljav planejo kakor poguba. Nobene zvijače nimam, ki bi mi pomagala. Laže bi pozabil na lastni um, ko mislim na večerjo, kakor nanje: tako naglo letijo skozi zrak.

Če mi kdaj vendarle pustijo drobec hrane, iz njega veje gnusen, neznosno močan smrad. Noben smrtnik ne bi niti za hip vzdržal v njegovi bližini, pa čeprav bi imel srce skovano iz adamanta.

Toda bridka, nepopustljiva nuja me sili, da ostajam ob njej in si jo nazadnje spravim v bedni trebuh. Prerokovano je, da bosta harpije ustavila Borejeva sinova. In ne bosta pomagala tujcu, če sem res tisti Finej, nekoč med ljudmi slaven po bogastvu in preroškem daru, ki mu je bil oče Agenor. Ko sem kraljeval Tračanom, sem njuno sestro Kleopatro s poročnimi darovi pripeljal v svoj dom za ženo.«

Tako je govoril Agenorjev sin. Globoka žalost je prevzela vsakega izmed junakov, najbolj pa oba Borejeva sinova. Obrisala sta si solze in stopila bliže; Zetes je prijel trpečega starca za roko in rekel: »O nesrečnik, mislim, da ni med ljudmi nikogar, ki bi bil bolj ubog od tebe. Zakaj te je zadelo toliko gorja?

Si s pogubno nespametjo grešil zoper bogove, čeprav poznaš prerokbe? Se zato tako silno jezijo nate? Najini srci trepetata v prsih, čeprav ti želiva pomagati, če je božanstvo res prav nama namenilo to čast. Kajti graje nesmrtnih so za ljudi preveč očitne. Zato harpij, ko priletijo, ne bova ustavila, pa čeprav si tega silno želiva, dokler ne prisežeš, da si s tem ne bova nakopala jeze bogov.«

Tako je rekel. Starec je proti njemu vzdignil prazne očesne votline in mu odgovoril s temi besedami: »Molči, otrok, ne vzbujaj mi takih misli.

Naj mi bo priča Letin sin, ki me je dobrohotno naučil prerokovanja; naj mi bodo priče zlovešča usoda, ki me je zadela, ta slepi mrak nad mojimi očmi in božanstva spodaj, ki naj mi niti po smrti ne bodo milostljiva, če lažem: zaradi vajine pomoči vaju ne bo zadela nobena božja jeza.«

Po tej prisegi sta mu oba sklenila pomagati. Mlajši so starcu hitro pripravili obed, zadnji plen za harpije; oba pa sta stopila v bližino, da bi jih z meči odgnala, ko bi planile nadenj.

Starec se je komaj dotaknil prvega grižljaja, ko so harpije kakor strašni viharji ali bliski nepričakovano skočile iz oblakov in se pognale navzdol, vreščeč v divjem hlepenju po hrani. Ko so jih junaki zagledali, so zakričali, a že ob njihovem kriku so požrle vse in odletele čez morje daleč proč; za njimi je ostal neznosen smrad.

Za njimi sta oba Borejeva sinova planila z dvignjenima mečema. Zevs jima je namreč vlil neutrudno moč; brez Zevsa jima ne bi mogla slediti, saj so harpije vedno prehitevale celo sunke zahodnega vetra, kadar so letele k Fineju ali proč od njega.

Kakor lova vajeni psi na gorskih pobočjih sledijo rogatim kozam ali srnam in se poženejo za njimi, le malo zadaj, pa zaman šklepetajo z zobmi na konicah gobcev, tako sta Zetes in Kalais planila tik za harpijami in jih zaman skušala doseči s konicami prstov.

Proti volji bogov bi jih bila pokončala, ko sta jih dohitela daleč proč na Plotskih otokih, če tega ne bi opazila urna Iris in skočila skozi eter z neba ter ju zadržala s temi besedami: »Borejeva sinova, ni dovoljeno z meči udariti po harpijah, psih mogočnega Zevsa. Sama vama bom prisegla, da se Fineju ne bodo več približale.«

Tako je rekla in prisegla pri vodi Stiksa, ki je za vse bogove najstrašnejša in najsvetejša prisega, da se harpije nikoli več ne bodo približale domu Agenorjevega sina Fineja, kakor je bilo tudi usojeno.

Zadovoljna s prisego sta se obrnila nazaj, da bi se vrnila k ladji. Zato ljudje te otoke zdaj imenujejo Strofadi, čeprav so jim prej rekli Plotski otoki.

Harpije in Iris pa so se ločile. Prve so se skrile v skrivališče na Minosovi Kreti, druga pa se je vzpela na Olimp, z urnimi krili se je pognala visoko v zrak.

Medtem so junaki z vseh strani umili starčevo umazano kožo in izbrali za daritev ovce, ki so jih pripeljali kot plen iz Amikove dežele.

Ko so v hiši pripravili obilno večerjo, so posedli in se gostili. Z njimi se je gostil tudi Finej, poželjivo, in ogreval si je srce kakor v sanjah.

Ko so se nasitili jedi in pijače, so vso noč bedeli in čakali Borejeva sinova. Starec je sedel med njimi ob ognjišču ter jim govoril o mejah plovbe in koncu poti: »Poslušajte zdaj. Ni vam dovoljeno izvedeti vsega do potankosti; kar pa je bogovom ljubo razodeti, tega ne bom prikrival.

Že prej sem v svoji nespameti pregrešil zoper Zevsovo voljo, ko sem prerokoval vse po vrsti in do konca. Sam namreč hoče ljudem razodevati nepopolne prerokbe, da bi jim še ostajala potreba po božji vednosti.

Ko odplujete od mene, boste najprej zagledali dve Kianejski skali v morski ožini; pravim vam, da se jima nihče ne more izogniti in prodreti skoznju. Nista namreč trdno zasidrani z globokimi koreninami, temveč se pogosto poženeta druga proti drugi in trčita; nad njima se visoko dviga morska voda, ki vre in z ostrim hrumenjem buta ob skalnato obalo.

Zato zdaj poslušajte moje nasvete, če plujete s preudarno mislijo in spoštovanjem do blaženih bogov; ne pogubite se po nemarnem, ko bi si sami izbrali smrt v svoji nespameti, in ne divjajte, gnani od mladostnega zanosa.

Najprej opravite preizkus s ptico, z golobico — δή: v izvirnem besedilu je popravljena napaka v naglasnem znamenju (δή) — spustite jo z ladje pred seboj. Če skozi skali varno poleti na odprto morje, tudi sami nič več ne odlašajte s potjo, temveč trdno primite vesla in zarežite skozi morsko ožino; vaša rešitev namreč ne bo toliko v molitvah kakor v moči vaših rok.

Zato pustite vse drugo in se pogumno lotite koristnega dela; vendar vam ne branim, da prej molite k bogovom. Če pa golobica med letom naravnost skozi skali pogine, se obrnite nazaj, kajti mnogo bolje je ukloniti se nesmrtnim. Ne bi se mogli izogniti pogubni smrti med skalama, pa čeprav bi bila Argo železna.

Nesrečniki, ne drznite si ravnati mimo mojih prerokb, četudi mislite, da me nebeški bogovi sovražijo trikrat bolj, kakor me v resnici, ali še bolj; ne drznite si pluti naprej v nasprotju s ptičjim znamenjem.

To se bo zgodilo, kakor je pač usojeno. Če pa se med trkajočima skalama nepoškodovani prebijete v Pont, takoj plujte tako, da bo bitinijska dežela na vaši desni, in se varujte čeri, dokler ne obplujete brzotekoče reke Rebas in Črnega rta ter dosežete pristanišče otoka Tinijade.

Od tam vas bo le še kratka plovba čez morje ločila od nasprotne obale Mariandinov, kjer boste pristali. Tam je pot, ki se spušča v Had, in visoko sega v morje izbočeni Aheruzijski rt; vrtinčasti Aheront seka spodnji del tega rta in iz velike soteske izliva svoje vode.

Nedaleč za njim boste pluli mimo številnih paflagonskih gričev; tam je najprej kraljeval enetski Pelops in tamkajšnji ljudje se ponašajo, da so njegove krvi.

Nasproti Velikemu medvedu Heliki je rt, strm z vseh strani; imenujejo ga Karambis. Ob njem se celo sunki severnega vetra cepijo, tako silno sega proti odprtemu morju in se vzpenja v nebo.

Ko ga obplujete, se pred vami razprostre dolga obala. Na koncu te dolge obale ob štrlečem rtu vode reke Halis strašno bučijo; za njim se bližnji Iris, manjši od njega, z belimi vrtinci vije v morje.

Naprej od tam sega iz kopnega velik, mogočen pomol. Nato se ustje Termodonta pod Temiskirskim rtom izliva v miren zaliv, potem ko je reka pretekla prostrano celino.

Tam je Dojantova ravnina in blizu nje tri mesta Amazonk. Za njimi najnesrečnejši med ljudmi, Halibi, prebivajo v grobi, neizprosni deželi: neutrudni delavci so, ki se ukvarjajo z obdelovanjem železa.

V bližini živijo z ovcami bogati Tibarenijci, onkraj Genetejskega rta, posvečenega Zevsu, zaščitniku gostov. Za njimi njihovi sosedje Mosinojki naseljujejo gozdnato deželo in vznožja gora; svoje hiše so postavili v lesenih stolpih, 382a: lesena bivališča in trdno zgrajene stolpe, ki jih imenujejo 383a: mosini. Od tod so tudi sami dobili ime.

Ko jih pustite za seboj, boste pristali na nizkem otoku, potem ko boste z najrazličnejšimi zvijačami odgnali predrzne ptice, ki v neizmernih množicah naseljujejo ta samotni otok. Na njem sta kamniti Aresov tempelj postavili kraljici Amazonk, Otrera in Antiopa, ko sta se odpravljali na vojni pohod.

Tam vam bo iz neprijaznega morja prišla pomoč, o kateri ne smem govoriti; zato vam iz naklonjenosti svetujem, da se tam ustavite. Toda zakaj bi moral spet grešiti, ko bi vam v prerokbah vse po vrsti razlagal do kraja?

Naprej od otoka, na obali nasprotne celine, živijo Filiri; nad Filiri prebivajo Makroni, za njimi pa številna plemena Behirov.

Za njimi po vrsti živijo Sapiri, poleg njih pa Biziri, njihovi sosedje; onkraj teh so že bojeviti Kolhijci. Plujte naprej, dokler ne dosežete najglobljega zavoja morja.

Tam ob kitajski deželi vrtinčasti Fasis, ki priteka od daleč, iz Amarantijskih gora in s Kirkejske ravnine, izliva svoj široki tok v morje. Ko ladjo privedete k ustju te reke, boste zagledali stolpe kitajskega Ajeta in senčni Aresov gaj. Tam je runo razprostrto na vrhu hrasta; zmaj, pošast, strašna na pogled, budno preži in ga varuje z vseh strani. Ne podnevi ne ponoči sladki spanec ne premaga njegovih brezsramno budnih oči.«

Tako je govoril in poslušalce je pri priči prevzel strah. Dolgo so ostali nemi; šele čez čas je spregovoril junak, Ajzonov sin, ves nemočen pred grozečo nesrečo: »Starec, že si nam razložil konec preizkušenj na naši plovbi in znamenje, ki mu bomo sledili, da bomo skozi strašni skali pripluli v Pont. A če se bomo, potem ko jima ubežimo, lahko vrnili nazaj v Helado, bi tudi to rad izvedel od tebe.

Kaj naj storim? Kako naj spet preplujem tako dolgo morsko pot, ko je ne poznam, kakor je ne poznajo moji tovariši? Kolhijska Aja leži prav na skrajnem koncu morja in zemlje.«

Tako je rekel, starec pa mu je odgovoril: »Otrok, ko se enkrat prebiješ skozi pogubni skali, bodi pogumen: božanstvo te bo po drugi poti vodilo iz Aje, in ko boste v Aji, vam ne bo manjkalo vodnikov.

Toda, prijatelji, pomislite na zvijačno pomoč boginje Kipride. Od nje je odvisen slavni konec vaših preizkušenj. In nič več me ne sprašujte o tem.«

Tako je rekel Agenorjev sin. Tedaj sta oba sinova traškega Boreja priletela skozi eter in stopila z urnimi nogami na prag. Ko so ju junaki zagledali, so poskočili s svojih sedežev.

Zetes jim je, željnim novic, še vedno silno sopihajoč od utrujenosti, pripovedoval, kako daleč sta harpije pregnala in kako jima je Iris preprečila, da bi jih pokončala, kakšno prisego jima je dobrohotno dala boginja in kako so se harpije od strahu skrile v veliko votlino na strmem Diktajskem pogorju.

Vsi tovariši v hiši in Finej sam so se razveselili novice. Ajzonov sin mu je z velikim veseljem nemudoma spregovoril: »Finej, neki bog je torej vendarle skrbel zate v tvoji bridki nesreči in nas od daleč pripeljal semkaj, da bi ti Borejeva sinova pomagala. Če bi ti povrnil še luč v očeh, bi se, verjemi, veselil prav tako, kakor če bi se vrnil domov.«

Tako je rekel, Finej pa mu je potrt odgovoril: »Ajzonov sin, tega ni mogoče dobiti nazaj, nobenega sredstva ni za to: moje prazne oči so docela ugasnile.

Namesto tega naj mi bog čim prej nakloni smrt; ko bom mrtev, bom deležen vseh radosti.« Tako sta se pogovarjala.

Ni minilo dolgo, ko je med njunim pogovorom zasijala zgodaj rojena Zarja. Okoli Fineja so se zbrali okoliški možje, ki so že prej dan za dnem prihajali tja in mu vedno prinašali delež svoje hrane.

Starec je vsem, tudi če je prišel kdo najrevnejši, skrbno prerokoval in mnoge rešil njihovih nadlog s svojim preroškim darom; zato so ga obiskovali in skrbeli zanj.

Z njimi je prišel tudi Parajbij, ki mu je bil najljubši, in se razveselil, ko je v hiši zagledal junake. Finej mu je namreč že nekoč prej povedal, da bo odprava odličnih mož, ki se bo iz Helade napotila v Ajetovo mesto, privezala ladjo v tinijski deželi, in da bodo ti možje po Zevsovi volji ustavili harpije, ki letajo k njemu.

Starec je obiskovalce pomiril s preudarnimi besedami in jih odslovil, le Parajbiju pa je naročil, naj ostane pri njem z junaki. Nato ga je brž poslal po najboljše izmed njunih ovc in mu velel, naj jih pripelje k njemu. Ko je Parajbij odšel iz hiše, je zbranim veslačem prijazno spregovoril: »Prijatelji, niso vsi ljudje prevzetni in ne pozabljajo vsi dobrot. Takšen je tudi ta mož, ki je prišel sem, da bi izvedel svojo usodo.

Kolikor bolj se je trudil in kolikor huje je garal, toliko bolj ga je izčrpavalo vedno večje pomanjkanje sredstev za življenje. Dan za dnem je prihajalo še hujše gorje in v njegovih mukah ni bilo predaha.

Plačeval je namreč hudo kazen za pregreho svojega očeta. Ta je nekoč sam sekal drevje v gorah in se ni zmenil za prošnje nimfe hamadriade, ki ga je v žalosti z ganljivimi besedami rotila, naj ne poseka debla hrasta, njenega vrstnika, v katerem je vse svoje dolgo življenje prebivala. On pa ga je v mladostni prevzetnosti nespametno posekal.

Zato je nimfa njemu in njegovim otrokom za prihodnost namenila nesrečno usodo. Ko je prišel k meni, sem spoznal pregreho in mu naročil, naj postavi oltar tinijski nimfi ter na njem opravi spravne daritve in prosi, da bi ušel očetovi usodi.

Ko se je tako rešil od boginje poslane pogube, me ni nikoli pozabil ali zanemarjal. Le s težavo ga, proti njegovi volji, pošljem od hiše, saj si želi ostati ob meni v moji stiski.«

Tako je govoril Agenorjev sin. Parajbij pa se je kmalu vrnil in iz črede prignal dve ovci. Jazon je vstal, z njim pa tudi Borejeva sinova, kakor je naročil starec.

Brž so poklicali preroškega Apolona in na ognjišču darovali, saj je dan ravno začel ugašati. Mlajši tovariši so pripravili prijeten obed. Ko so se dobro najedli, so eni legli k počitku ob priveznih vrveh ladje, drugi pa skupaj tam v hiši.

Zjutraj so zapihali etezijski vetrovi, ki po vsej zemlji enakomerno vejejo zaradi takšne Zevsove pomoči. Pravijo, da je nekoč Kirena ob močvirju Peneja pasla ovce; ljubila je namreč devištvo in nedotaknjeno zakonsko posteljo. Apolon pa jo je ugrabil, ko je pasla ob reki, in jo daleč od Hajmonije izročil tamkajšnjim nimfam, ki so živele v Libiji ob Mirtosijskem višavju.

Tam je Fojbu rodila Aristaja, ki mu Hajmonijci, bogati s polji, pravijo Agrej in Nomij. Bog je iz ljubezni njo samo napravil za dolgoživo nimfo in lovko v tisti deželi, sina pa je še kot dojenčka odnesel v Hejronovo votlino, da bi tam zanj skrbeli.

Ko je odrasel, so mu boginje Muze priskrbele nevesto ter ga naučile zdravilstva in prerokovanja; postavile so ga za varuha svojih čred, ki so se pasle po atamantski ravnini Ftije, okoli skalovitega Otrisa in ob svetem toku reke Apidan.

Ko je Sirij z neba žgal Minosove otoke in prebivalci že dolgo niso našli zdravila, so po ukazu Daljnosežnega poklicali Aristaja, da bi odvrnil kugo. Po očetovem ukazu je zapustil Ftijo, zbral parazijsko ljudstvo iz Likaonovega rodu in se naselil na Keosu. Postavil je velik oltar Zevsu, darovalcu dežja, ter v gorah opravil primerne daritve oni zvezdi, Siriju, in samemu Kronovemu sinu Zevsu. Zato etezijski vetrovi po Zevsovi volji hladijo zemljo štirideset dni; na Keosu pa duhovniki še danes opravljajo daritve, preden vzide Pes.

Tako pripovedujejo o tem. Junaki pa so medtem ostajali tam, saj niso mogli odpluti; Tinijci so jim ves dan pošiljali neizmerno gostinskih darov, da bi ugodili Fineju.