Prevod

Pozimi leta 1779 je bil general Putnam z oddelkom slabo hranjenih in neplačanih vojakov nastanjen v Readingu v Connecticutu. Stanoval je pri Marvinovih in Mary, hči kmeta Marvina, si je utrla pot do srca tega robatega vojaka z izvrstnimi cmoki in poživljajočim napitkom flip. Zaupal ji je celo svoje skrivnosti, in ko je v neki stiski potreboval vohuna, jo je v šali vprašal, ali pozna kakšnega pogumnega fanta, ki bi mu lahko zaupal, da bo med britanske čete ponesel lažno sporočilo in tako odvrnil grozeči napad. Da, poznala je takšnega in jamčila je, da bo odnesel sporočilo, če bo s tem pomagal kolonialni vojski. Putnam ji je zagotovil, da bo to koristilo domoljubni stvari, in ji poleg tega obljubil nagrado; dekle je tedaj z nasmehom in iskrico v očeh vzelo pismo ter zapustilo sobo.

Ko je dnevna svetloba ugasnila na nebu, se je Mary izmuznila iz hiše, prečkala pašnik, stopila v grapo in na polju onkraj nje prišla do zavetja za živino. V hipu je iz sence stopila visoka postava in dekle se je prepustilo njenemu objemu. Poljubila sta se in za trenutek šepetaje spregovorila, nato pa je dekle svojega ljubega naglo vprašalo, ali bi odnesel pismo v britanski štab blizu Ridgefielda. Seveda bi ga. Toda ni ga smel prebrati in nikakor ni smel povedati, od koga ga je dobil. Mladenič je privolil brez vprašanj — zadostovalo je, da ga je prosila ona; potisnila mu je drobni listič v roko, mu zaželela srečno pot in ga še enkrat poljubila, nato pa sta se razšla — on se je odpravil po opravku, ona pa je šla prenočit k duhovnikovi hčeri v župnišče. Okoli desete ure je Putnama zmotil topot korakov in dva vojaka sta v njegovo sobo privedla visokega, čednega fanta. Ujetnika sta našla znotraj vojaških položajev, sta povedala, med pogovorom z neznano osebo, ki je v temi ušla stražarjevemu pogledu. Ob prijetju si je vtaknil košček papirja v usta in ga pogoltnil. Povedal je, da mu je ime Robert Lockwood, in ko je Putnam zahteval pojasnilo, kaj je brez dovoljenja počel v bližini tabora, je odvrnil, da ga veže obljuba, da tega ne bo povedal.

»Ste domoljub?« je vprašal general. »Rojalist sem. Z uporom ne soglašam. V tej vojni sem živel mirno in se držal ob strani.« Putnam je z dolgimi koraki hodil po sobi in dajal duška jezi z besedami, ki niso bile ne izbrane ne blage, saj so mu vohuni in ovaduhi, odkar je bil tam, povzročali veliko preglavic. Nato se je ustavil in rekel:

»Nocoj je bil nekdo z vami — eden mojih mož. Povejte mi ime tega izdajalca, pa vam bom prizanesel z življenjem, njega pa obesil pred vso vojsko.« Ujetnik je prebledel in sklonil glavo. Svoje obljube ni hotel prelomiti.

»Britanski vohun ste in ob sončnem vzhodu vas bom obesil!« je zarjovel Putnam. Mladenič ga je zaman prosil, naj mu da čas, da se obrne na Washingtona. Vztrajal je, da ni vohun in da se bo izkazalo, morda prepozno, da so storili strašno napako. Njegove besede so naletele na gluha ušesa: odvedli so ga in zvezali, in ko je naslednje jutro vzhajalo sonce, so nad njim izvršili sodbo vojaškega sodišča.

Opoldne se je Mary vrnila iz župnišča; oči so ji igrale in ob nasmehih so se ji ob ustih delale jamice. Stopila je k Putnamu in z malce predrznosti dejala: »Uspelo mi je, general. Sinoči sem našla fanta, ki je odnesel vaše sporočilo. Z njim sem se morala sestati na samem, saj je torijec in zato ne more priti v ta tabor. Revež ni niti slutil, da dela uslugo upornikom, saj ni vedel, kaj piše v pismu, in zavezala sem ga, naj ne pove, kdo mu ga je dal. Vidite, tako sem ga kaznovala, ker vztraja na kraljevi strani.«

General se je zasmejal in jo občudujoče pogledal. »Pogumno dekle ste,« je rekel, »in domnevam, da ste prišli po nagrado. No, kaj si želite?«

»Želim dovolilnico za Roberta Lockwooda. On je tisti rojalist, o katerem sem govorila, toda ne bo vas izdal, saj ni vojak; in — njegovi obiski me zelo osrečujejo.«

»To je vohun, ki ste ga danes zjutraj obesili,« je Putnamu na uho zašepetal pribočnik. »Dajte ji dovolilnico in ničesar ne povejte o tem, kar se je zgodilo.« General se je zdrznil, spremenil barvo in za hip obstal; nato je z naglo potezo podpisal dovolilnico, jo položil dekletu v roko, jo resnobno poljubil in gledal za njo, ko je z lahkimi koraki stekla iz hiše. Potem je odšel v spalnico, zaprl vrata in celo uro ostal sam. Odtlej o dogodku ni več govoril, ko pa so njegove čete kmalu zatem dobile ukaz za odhod, je skoraj prebledel, ko se je poslavljal od Mary Marvin in se srečal z njenim žalostnim, očitajočim pogledom, čeprav vse do zadnjega dne svojega življenja ni izvedel, ali je odkrila usodo Roberta Lockwooda ali ne.