Waltey
Favst in Dafroza
Cuentos antiguos
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Favst in Dafroza
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- 037 Fausto y Dafrosa
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Favst in Dafroza
Čakal jo je na pristanišču ob mraku, in ko je v daljavi zagledal čoln, ki so ga krepke roke veslačev gnale naprej in je v fosforescentnem morju odpiral zelenkasto svetlobno brazdo, je Faustu kri navalila v srce in oči so se mu zameglile.
Prihajala je, ali bolje rečeno, pripeljali so jo, izročali so mu jo; v njegovi oblasti bo tista, zaradi katere je tolikokrat prebedel noč, ves vročičen, okušal grenkobo, obupaval in si od besa grizel pesti ali pa nespametno upal.
Nespametno? Zločinsko bi bilo primerneje reči. Zaradi nje, ki je slonela na premcu, zavita v bele tančice in zatopljena v misli, se je Fausto kakor kak osvobojenec ponižal do ovaduštva in vohunstva ter vrgel črn madež na čast svojega konzularnega rodu. Zaradi nje je cesarju Odpadniku prišepnil nasvet, usoden za nekdanjega prefekta Flaviana, in marsikateri večer so v medli svetlobi trojne svetilke v spalnici sence zastorov pred Faustovimi prestrašenimi očmi izrisale bledo postavo znamenitega moža, ki mu je bilo čelo ožigosano z železom, kakršno zaznamuje zločince ... Toda v tistem trenutku je spevno pljuskanje vesel preganjalo kesanje in tesnobo, iz globine voda pa se je kakor himna dvigal glas siren sreče ...
Fausto je naglo stekel na pomol, sužnjem iz rok vzel pručko iz cedrovine in jo postavil Dafrosi pod noge, ona pa je, ne da bi stopila nanjo, urno skočila na ostro kamenje. Na pozdrav, na »Ave!«, ki ga je Fausto izustil s tresočim se glasom, je odgovorila z žalostnim nasmehom. Odpravila sta se proti vili, ne da bi si ji Fausto drznil ponuditi roko v oporo. Vendar je rahla zasoplost matrone pričala, da ji pomoč ne bi bila odveč.
Na terasi vile, osvetljeni z baklami, pritrjenimi na steno, je bila pripravljena dobrodošlica z okrepčilom: mleko, sadje, kruh iz najfinejše moke, kuhane ribe — preproste jedi, kakršne ima rada kristjanka. Fausto je na to opozoril Dafroso, ki je odlomila kos enega od hlebcev in ga ponesla k ustom, a se prej pokrižala. Fausto in tako dolgo želena ženska sta ostala sama. Na temno modrem nebu so mežikale zvezde in zrak je zibal valove vonja škrlatnih vrtnic — tistih vrtnic, ki jih je sam cesar Juliano prinesel iz Aleksandrije, da bi z njihovimi venci okrasil Afroditin oltar, saj so njihovi dišavi pripisovali moč ljubezenskega napoja, ki človeku omami srce.
Dafrosa je prva pretrgala nevarni molk. »Fausto,« je rekla z mirno otožnostjo, »kdo bi nama bil rekel, da se bova tako spet srečala? Ko sem se v solzah spovedovala, da te ne morem pozabiti, ali bi si mogla misliti, da me bo sveti cesar izgnal, da bom živela s teboj?«
Neodločni Fausto je omahoval, ali naj pade matroni k nogam in ji objame kolena ali naj kaj odgovori — še sam ni vedel, kaj. Tedaj je Dafrosa odgrnila belo tančico, ki je ovijala oval njenega obraza, in v svetlobi bakel je Fausto osupel zagledal od bolečine izpit obraz, ugasle oči, upadla lica; lasje, skromno speti z vijoličastimi volnenimi trakovi, niso bili več tisti plavolasi slap, zlati sij okoli glave; Dafrosi so lasje povsem osiveli, sivi so bili kakor oblaki, kakor suh pepel, nagrmaden na ognjišču!
»Brez nevarnosti me lahko gledaš, Fausto,« je dodala. »Druga sem. Dafrose, ki si jo poznal, ni več na svetu. Ko si me ogledaš, se boš vrnil v svojo palačo v Rimu, mene pa pustil samo na tem otoku, kjer bom delala pokoro. Pravično sem bila kaznovana, ker sem te ljubila, zaradi nehotene ljubezni, ki je kljub vsemu trudu nisem mogla iztrgati iz sebe. Moža so mi odpeljali, da bi ga počasi umorili, mene pa so zaničevali. Zaslužila sem si. Zdaj me hudobneži izročajo tebi, morda zato, ker mislijo, da si ti nevaren. Za Dafroso ni več nevarnosti. Takole me glej; počasi, pozorno; oglej si me. Božje usmiljenje mi je povsem vzelo lepoto.«
Fausto je stal negiben, prežet z nenavadnim čustvom, drugačnim od vseh, ki so dotlej razburkavala njegovo zapleteno dušo Rimljana iz časov zatona, prijatelja pretanjenega filozofa, cesarja Juliana. Nedolgo tega sta prijatelja v cesarski palači pred obnovljenimi oltarji helenske Lepote sklenila zavezo, nekakšno skrivnostno posvetitev v tajni kult, drugačen od preprostega poganstva, ki se je tešilo z žrtvovanjem volov in telet ter z nečistimi obredi. Ta druga vera, ki ji je bil Juliano bolj naklonjen, je teogonijo in praznoverje nadomeščala s čaščenjem najvišje lepote, Oblike v njeni božanski skladnosti, v njeni presveti ubranosti, katere razmerja dojema razum onkraj čutov. Na oltarju sredi majhnega svetišča ali cele, kjer je cesar opravljal obred, izlival bistre pitne daritve in sežigal sabejsko kadilo v zlati kadilnici izbrane vzhodnjaške izdelave, se je dvigal nadvse popoln ženski kip brezhibnih potez, Fidijevo delo. Odpadnik je prijatelja prijel za roko in ga prisilil, da se je tam vrgel na kolena, pri tem pa mrmral: »To je Boginja, ta, ne pa žalostni Galilejec, ki je na svet prinesel grdoto.« In zdaj je Fausto pred Dafroso, žensko, ki si jo je tako poželjivo želel, ko je pripadala Flavianu in je živela odmaknjena ob svojih hišnih bogovih, da ne bi v očeh izdala svojih misli, zdaj je Fausto v sebi zaznaval pretres, nerazumljivo spremembo. Nemir, blodnje, hrepenenje po posedovanju, strastna vročica, ki jo je tako dolgo prestajal in jo je hranila Lepota, ki duše vklepa in jih ne izpusti do groba, vse to je izginilo. Čaščene Oblike ni bilo več in prav tako ne tistega, kar izvira iz nje. Na mirnem morju so pojoče sirene obmolknile; na temno modrem nebu zvezde niso več mežikale od ljubezni. Vrtnice niso oddajale niti drobca vonja: nočna rosa je najbrž ledenila njihove čaše in vanje razlivala hladno spokojnost. V Faustu so pokale trdovratne mesene vezi; njegova kri, prej ogenj, se je spremenila v svetlobo in mu tekla po žilah. Stopil je k Dafrosi, jo prijel za roke in jih ponesel k čelu ter v vzdihu zašepetal:
»Ker si izgubila lepoto, te ljubim še bolj. Zdelo se ti bo, da je laž, in tudi meni bi se še včeraj tako zdelo, vendar vedi, da te ne varam.«
Dafrosa ni umaknila dlani. Ta preprosti dotik kristjanom tistih stoletij ni zbujal tolikšne groze kakor današnjim, morda zato, ker so bili tedaj v srcu bolj čisti. Dafrosine dlani so pobožale Faustovo sklonjeno glavo in, ko je približala ustnice njegovemu ušesu, je zašepetala:
»Verjamem ti. Naravno je, kar mi govoriš. Ti, Fausto, moj brat, si tudi kristjan.« Kronika pripoveduje, da je sveti Fausto pretrpel mučeniško smrt in da je sveta Dafrosa ponoči pobrala njegovo truplo, da ga ne bi raztrgali psi, ter to delo usmiljenja plačala z življenjem.
Izvirnik
037 Fausto y Dafrosa
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
La aguardaba en el embarcadero á boca de noche, y cuando divisó á lo lejos la barca, que avanzaba al empuje de los brazos fuertes de los remeros, abriendo estela de luz verdosa en el mar fosforescente, al corazón de Fausto se agolpó la sangre, y sus ojos se nublaron.
Venía, ó mejor dicho, la traían, se la entregaban; en su poder iba á estar aquélla por quien tantas veces había pasado la noche en vela, febril, paladeando acíbar, desesperando y mordiéndose los puños de rabia, ó esperando insensatamente.
¿Insensatamente? Criminalmente se diría mejor. Por aquella que se reclinaba en la proa, envuelta en blancos velos, en actitud pensativa, Fausto había descendido á la delación y al espionaje como un liberto, echando negra mancha sobre el decoro de su estirpe consular. Por ella había deslizado en los oídos del Emperador Apóstata el consejo fatal al ex-prefecto Flaviano, y más de una velada, á la claridad indecisa de la triple lámpara cubicularia, las sombras del cortinaje dibujaron ante los ojos espantados de Fausto la pálida figura de un varón ilustre marcado en la frente con el hierro que estigmatiza á los facinerosos... Pero en aquel instante el musical chapaleteo de los remos ahuyentaba remordimientos y angustias, y de lo profundo de las aguas la voz de las sirenas de la felicidad subía como un himno...
Descendió Fausto al muelle con precipitación, y cogiendo de manos de los esclavos el taburete de cedro, lo presentó al pie de Dafrosa, que prontamente, sin hacer hincapié, saltó á las puntiagudas piedras. A la salutación, al ¡Ave! que en temblorosa voz articuló Fausto, respondió ella con una sonrisa triste. Y echaron á andar hacia la villa, sin que Fausto se atreviese á ofrecer el antebrazo para que Dafrosa se apoyase. Un poco de sobrealiento de la matrona indicaba, sin embargo, que no hubiese sido supérfluo el auxilio.
En la terraza de la villa, alumbrada por antorchas fijas en la pared, estaba dispuesto un refresco de bienvenida; leche, frutas, pan de flor, peces cocidos--los sencillos manjares de que gusta una cristiana.--Se lo hizo observar Fausto á Dafrosa, la cual, rompiendo uno de los panes, lo llevó á los labios, no sin hacer antes la señal de la cruz. Quedáronse solos Fausto y la tan deseada. Parpadeaban las estrellas en el firmamento turquí, y el aire columpiaba bocanadas de esencia de rosas purpúreas--unas rosas que el mismo emperador Juliano había traído de Alejandría para adornar con festones de ellas el ara de la Afrodita, porque se atribuían á su aroma virtudes como de filtro para enajenar el corazón.
Fue Dafrosa quien rompió el peligroso silencio.
--Fausto--dijo con tranquila melancolía,--¿quién nos dijera que nos encontraríamos así otra vez? Cuando yo me confesaba llorando de que no podía olvidarte, ¿iba á suponer que el Sacro Emperador me desterrase á vivir contigo?
Indeciso Fausto, dudó entre caer á los pies de la matrona y abrazar sus rodillas ó contestar algo--no sabía qué.--Entonces Dafrosa echó atrás el velo blanco que envolvía el óvalo de su rostro, y á la luz de las antorchas Fausto pudo ver con asombro una cara consumida por el dolor, unos ojos marchitos, unas mejillas demacradas; el pelo, recogido modestamente con cintas de lana violeta, no era ya aquella rubia vedija, aureola de oro; ¡á Dafrosa se le había vuelto el cabello todo gris, del gris de las nubes, del gris de la ceniza seca y hacinada en el hogar!
--Puedes mirarme impunemente, Fausto--añadió ella.--Soy otra. La Dafrosa que conociste no está ya en el mundo. Después de que me contemples, te volverás á tu palacio de Roma, dejándome sola en esta isla, donde haré penitencia. He sido justamente castigada por haberte querido, cariño involuntario que yo no podía arrancar de mí por más que hacía. Se llevaron á mi marido para matarle poco á poco, y á mí me despreciaron. Lo merecía. Ahora los malvados me entregan á ti, quizás por creer que tú eres un peligro. Para Dafrosa ya no hay peligros. Mírame así; despacio, con atención; examíname. La misericordia divina me ha quitado enteramente mi hermosura.
Inmóvil permanecía Fausto, penetrado de un sentimiento singular, diferente de cuantos hasta entonces habían agitado su alma complicada de romano de la decadencia, de amigo del refinado filósofo, el césar Juliano. No hacía mucho que en el palacio imperial, ante las aras restauradas de la Kaleos helénica, habían celebrado los dos amigos un pacto, especie de misteriosa iniciación de un culto secreto, diverso del vulgar paganismo que se saciaba con los sacrificios de bueyes y terneros, con las ceremonias impuras. Esta otra religión, preferida por Juliano, reemplazaba la teogonía y las supersticiones con la adoración de la belleza suprema, de la Forma en su armonía divina, en su euritnia sacrosanta, cuya relación percibe la inteligencia por encima de los sentidos. Una estatua de mujer, perfectísima, de líneas impecables, obra de Fidias, se erguía sobre el ara, en mitad de la capillita ó cella donde el emperador cumplía el rito, derramando las claras libaciones, quemando el incienso sabeo en el pebetero de oro de exquisita labor oriental. Y el Apóstata, tomando de la mano á su amigo, le obligaba á postrarse allí, murmurando: «Esta es la Diosa, ésta, y no el triste Galileo, que ha traído la fealdad al mundo.» Y ahora, Fausto, en presencia de Dafrosa, la mujer tan codiciada cuando la poseía Flaviano y ella vivía recluída al pie de sus lares, por no descubrir en los ojos los pensamientos, ahora Fausto advertía en sí mismo un trastorno, una variación incomprensible. Los afanes, los delirios, las ansias de posesión, la fiebre pasional tanto tiempo sufrida, alimentada por la Beldad, que ata las almas y no las suelta hasta el sepulcro, habían desaparecido. La Forma adorada no existía, y tampoco lo que se deriva de ella. En el mar tranquilo habían enmudecido las sirenas cantoras; en el cielo turquí las estrellas ya no parpadeaban de amor. Las rosas no desprendían ni un átomo de esencia: el rocío de la noche probablemente congelaba sus cálices, derramando en ellos una serenidad frígida. Las tenaces ligaduras de la carne se rompían en Fausto; su sangre, antes fuego, discurría convertida en luz por las venas. Y acercándose á Dafrosa, la tomó las manos y las llevó á su frente, murmurando en un suspiro:
--Porque has perdido tu hermosura, te quiero más. Te parecerá que es mentira, y á mí ayer me lo parecería también, pero mira que no te engaño.
No retiró las palmas Dafrosa. Este sencillo contacto no infundía tanto horror á los cristianos de aquellos siglos como á los actuales, acaso porque entonces eran más castos en su corazón. Las palmas de Dafrosa halagaron la inclinada cabeza de Fausto, y acercando los labios á su oído, susurró:
--Te creo. Es natural eso que me dices. Tú, Fausto, hermano mío, eres cristiano también.
La crónica refiere que San Fausto sufrió el martirio y que Santa Dafrosa recogió de noche su cuerpo para que no lo devorasen los perros, pagando esta obra de caridad con la vida.
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Inahov rod in zgodba o Io
Apolodorjeva knjižnica · 7 min branja
3 skupnih tagov
Zeljni osel
Grimmove pravljice · 11 min branja
3 skupnih tagov
Ljubezen in izdaja
Myths and Legends of Our Own Land · 2 min branja
3 skupnih tagov
Usoda Roberta Lockwooda
Myths and Legends of Our Own Land · 5 min branja
3 skupnih tagov