Prevod
Med domačini otoka Block Island je bil mož po imenu Lee. Rodil se je v prejšnjem stoletju med ribiči in roparji brodolomov, zato si je povsem naravno poiskal zaslužek na morju; ker pa nikoli ni bil deležen izobrazbe in omike, je grob in oblasten. Njegova ladja leži v španskem pristanišču, kjer jo pripravljajo za plovbo, vendar je ne natovarjajo z blagom: Lee se je naveličal miroljubnega trgovanja in jo zdaj opremlja za korsarstvo. Neka španska gospa, ki ji je pravkar umrl mož, pride k njemu in ga prosi za prevoz v Ameriko, saj niti ne sluti njegovih namer. Njeni dragulji in polna mošnja vzbudijo Leejev pohlep in s hlinjenim sočutjem ustreže njeni prošnji; gre celo tako daleč, da dovoli na krov pripeljati señorin najljubši konj.
Komaj ladja zapluje na odprto morje, že v spanju zabodejo gospejine služabnike, Lee pa razbije vrata njene kabine. Ko spozna njegovo namero, se mu izmuzne, spleza na ladijsko ograjo in skoči v morje, saj raje žrtvuje življenje kakor čast; ladja pa pluje dalje. V bednem maščevanju, ker se mu je plen tako izmaknil, pirat ukaže vreči čudovitega belega konja čez krov. Žival predirljivo zarezgeta; glas se zdi, kakor da sega vse do obzorja, in ni podoben ničemur, kar so kdaj slišali. Toda Lee se pretvarja, da je ob kockanju in pijančevanju vse to pozabil. V prepiru zaradi delitve plena zabode enega svojih mož in ga vrže čez krov. Kmalu roparji prispejo na Block Island, kjer pod okriljem noči odnesejo naropano blago na obalo in ga skrijejo v jame in votline, nekaj zlata pa prihranijo, da si kupijo dobrodošlico pri roparjih brodolomov. Tu leto dni živijo, kockajo in popivajo. Ker je njihova ladja razglašena za piratsko, jo prepustijo toku, da bi zavedli zasledovalce.
Neke noči na morskem obzorju zagledajo rdečkasto zvezdo in malopridneži prekinejo veseljačenje, da bi si jo ogledali, saj se naglo veča. Hiti proti njim in zdaj že razločijo, da je ladja — njihova ladja, ovita v plamene. Ustavi se pred obalo in iz morja ob njenem premcu vznikne nekaj belega, za kar sprva menijo, da je greben vala, ki se vali na peščino; toda ne razblini se kakor lomljivi valovi: drvi naprej, vzpne se na strmo obalo — mlečno bel konj je, ki prigalopira k možem, ti pa se v sebi sprašujejo, ali je to privid od pijače, in srepo zre v Leeja. Zdi se, da ga je obšel urok, in ker se mu ne more upreti, razbojnik zajaha žival. Ta oddrvi proč, prha in se vzpenja, vse do najvišje pečine, od koder Lee v soju goreče ladje uzre trupla vseh, ki jim je vzel življenje, kako mu skozi pordečele valove strmijo v oči.
Ob zori se konj pogrezne pod njim in Lee ostane tam sam. Od tiste ure ga zapustijo celo njegovi tovariši. Bojijo se, da bi jih doletelo njegovo prekletstvo. Tava po otoku, strt, nesrečen človek, ki mu ni do življenja, a se boji smrti; nihče mu ne ponudi zavetja ali prijateljstva, na celino pa ne more, saj ga noben čoln noče vzeti na krov. Po letu dni takšnega životarjenja se ladja vrne, iz globin se dvigne prikazenski konj in znova terja Leeja za jezdeca. Lee ga zajaha; žival oddrvi k pečini, vendar se tokrat na robu ne ustavi: z grozljivim skokom poleti čez rob in pade v morje. Med dirjanjem se odriva od vrhov valov in obkroži gorečo ladjo; v peklenski svetlobi, ki preplavlja zrak in prodira vse do morskega dna, pirat znova zagleda svoje žrtve, ki z nasmehi zrejo navzgor in širijo roke, da bi ga objele.
Ko se konj nenadoma ustavi, se razleže krik groze; nato se zasliši grgranje in konj z jezdecem izgine. Goreča ladja izgine in noč je temna.
