Waltey

Prevod

Ko so obešali zločinca, mu je žena rekla: — Nikar ne obupuj, dragi, morda pa se vrv še strga. ANONIMNI AVTOR. I Bil je 4. november 1780 in župnik v Tungasuci je v čast svojemu zavetniku, ki je bil tudi zavetnik njegovega veličanstva Karla III., zbral pri razkošnem kosilu najuglednejše prebivalce župnije in nekaj prijateljev iz bližnjih krajev, ki so že od zore prihajali voščit za njegov god.

Župnik don Carlos Rodríguez je bil preprost, dobrosrčen duhovnik, dobrodelen in nič kaj strog pri pobiranju desetine in drugih župnijskih dajatev; zaradi teh apostolskih vrlin so ga njegovi farani naravnost oboževali. Tistega dopoldneva je sedel na čelu mize; na njegovi levi je bil potomec Inkov, don José Gabriel Tupac-Amaru, na desni pa doña Micaela Bastidas, poglavarjeva žena. Čaše so se vse pogosteje praznile in veselje je postajalo vse bolj razposajeno. Nenadoma so zaslišali konjski dir; konj se je ustavil pred vrati župnišča in jezdec je, ne da bi si snel ostroge, vstopil v sobo, kjer je potekala gostija.

Prišleku je bilo ime don Antonio de Arriaga; bil je kraljevi upravitelj province Tinta, španski plemič, silno prevzeten zaradi starodavnosti svojega rodu, ki je Evropejcem in kreolom gospodoval kakor navadnim plebejcem. Prostaški v besedah, osoren v vedenju, okruten do Indijancev, ki so morali opravljati prisilno delo po sistemu mite, in tako skop, da, če bi se namesto kot človek rodil kot ura, še ure ne bi odbil, samo da mu ne bi bilo treba ničesar dati od sebe — takšen je bil ta gospod. Za nameček pa so ga škofov namestnik in kanoniki v Cuzcu zaradi nekaterih napadov na cerkveno oblast slovesno izobčili.

Ob upraviteljevem prihodu so vsi gostje vstali. Ta se za poglavarja dona Joséja Gabriela sploh ni zmenil, temveč se je zavalil na njegov stol; plemeniti Indijanec pa je odšel na drugi konec mize, ne da bi pokazal, da je opazil nevljudnost nadutega Španca. Po nekaj plehkih besedah, ko si je s ponujenimi jedmi razveselil želodec in z vinom omočil jezik, je gospod dejal:

— Nikar ne mislite, častiti, da sem pridrl iz Yanaoce samo zato, da bi vam voščil. — Vaša milost ve, — je odgovoril župnik, — da je v tej skromni koči vedno dobrodošla, ne glede na to, kaj jo prinaša sem.

— Veseli me za vas, častiti, da sem se osebno prepričal, kako lažno je bilo obvestilo, ki sem ga prejel včeraj. Če bi se namreč izkazalo za resnično, vam prisežem, da se ne bi oziral ne na talar ne na tonzuro, ampak bi vas dal zvezati in tako premlatiti, da bi si to zapomnili za vse žive dni. Dokler namreč jaz držim oblastno palico, mi noben farški pajac ne bo ugovarjal.

— Bog mi je priča, da ne vem, s čim sem si zaslužil jezne besede vaše milosti, — je zamrmral župnik, prestrašen zaradi Arriagovih predrznih izjav.

— Že vem, kaj govorim, in nikogar ne potrebujem, gospod don Carlos. Nisem tak človek, da bi v svojem upravnem okrožju, tako rekoč pred lastnim nosom, trpel branje cerkvenih graj ali tistih papirnatih čačk o izobčenju, ki jih proti meni razpošilja stari norec, ki se v Cuzcu gre škofovega namestnika. In pri duši mojega očeta, naj počiva v nebeški slavi, prisegam, da bom naredil, kar me bo volja, s prvim župnikom, ki si bo na mojem ozemlju drznil stopiti iz vrste! Le pazite, da mi ne zavre kri in se še malo bolj ne razhudim, kajti v hipu bom v Cuzcu in iz tistih trebušastih kanonikov, ki živijo s priležnicami, napravil golaž in sekanico!

Upravitelj, ves zatopljen v svoje prostaško širokoustenje, ki ga je prekinjal le zato, da je zvrnil obilne požirke vina, ni opazil, da so don Gabriel in nekateri gostje drug za drugim izginjali iz sobe.

II Ob šestih zvečer je predrzni plemič galopiral proti mestu, kjer je prebival, ko so njegovega konja ujeli z lasom; don Antonio se je znašel sredi petih oboroženih mož, v katerih je prepoznal pet župnikovih gostov.

— Predajte se, gospod, — mu je rekel Tupac-Amaru, ki je vodil skupino. Nesrečnemu upravitelju niso dali časa niti za najmanjši odpor: na noge so mu zakovali okove in ga odvedli v Tungasuco. Nemudoma so se odpravili indijanski sli s pismi za Zgornji Peru in druge kraje, Tupac-Amaru pa je dvignil zastavo upora proti Španiji.

Nekaj dni pozneje, 10. novembra, so pred kapelo v Tungasuci stale vislice; ošabni Španec, oblečen v uniformo, je v spremstvu duhovnika, ki ga je spodbujal, naj umre po krščansko, slišal glasnika izreči te besede:

To je kazen, ki jo don José Gabriel I., po božji milosti Inka, kralj Peruja, Santa Feja, Quita, Čila, Buenos Airesa in celine južnih morij, vojvoda in gospodar Amazonk ter velikega Paititija, ukazuje izvršiti nad Antoniom de Arriago, ker je tiran, zahrbtnež, sovražnik Boga in njegovih služabnikov, kvarljivec in ponarejevalec.

Nato mu je rabelj, temnopolti suženj nesrečnega upravitelja, v znamenje odvzema časti strgal uniformo s telesa, ga oblekel v mrtvaški prt in mu nadel vrv okoli vratu. Toda ko se je telo dvignilo le nekaj palcev od tal, se je vrv strgala; Arriaga je izkoristil osuplost, ki jo je ta dogodek seveda povzročil med Indijanci, in stekel proti kapeli ter kričal: Rešen sem! Kličem se v cerkveno zavetje! Cerkev me varuje!

Plemič je že skoraj stopil na posvečena tla, ko mu je pot zastavil Inka Tupac-Amaru, ga zgrabil za vrat in mu rekel: — Cerkev ne varuje takšnega podleža, kot si ti! Cerkev ne varuje človeka, ki ga je sama izobčila!

Rabelj je znova prijel obsojenca in hitro dokončal svoje krvavo opravilo. III Tu bi morali pripoved skleniti; toda zasnova našega dela terja, da nekaj vrstic za sklep posvetimo podkralju, med čigar vladanjem se je pripetil ta dogodek.

Njegova ekscelenca don Agustín de Jáuregui, po rodu iz Navarre in iz družine grofov Mirande in Tebe, vitez reda svetega Jakoba in generalpodpolkovnik kraljevih vojsk, je vodil Čile, ko je Karel III. z njim po krivici in ponižujoče zamenjal podkralja dona Manuela Guiriorja. Vitez de Jáuregui je prispel v Limo 21. junija 1780 in, odkrito povedano, nobeden od njegovih predhodnikov ni prevzel oblasti pod slabšimi znamenji.

Po eni strani so divjaki iz Chanchamaya pravkar požgali in izropali več civiliziranih naselij; po drugi pa so povečanje davkov in tiranski postopki kraljevega nadzornika Arecheja povzročili hude nemire, v katerih je ljudska jeza terjala življenja številnih upraviteljev in pobiralcev prometnega davka. Lahko bi rekli, da je uporniški požar zajel vso deželo, čeprav je Guirior že odredil začasno ustavitev pobiranja osovraženih in pretiranih dajatev, dokler si monarh ne bi premislil in sprejel razumnejše odločitve.

Poleg tega je leta 1779 izbruhnila vojna med Španijo in Anglijo in ponavljajoča se sporočila iz Evrope so novemu podkralju zagotavljala, da kraljica morij pripravlja ladjevje, namenjeno v Tihi ocean.

Jáuregui, čigar priimek v baskovščini pomeni gospodovo bivališče, je moral zaradi grozečih piratskih napadov utrditi obalo in jo opremiti s topovi, organizirati milice ter okrepiti vojno mornarico; ti ukrepi so terjali velike izdatke in še poglobili splošno pomanjkanje.

Don Agustín de Jáuregui je komaj štiri mesece sedel na podkraljevskem prestolu, ko je prispela novica o usmrtitvi upravitelja Arriage, z njo pa tudi vest, da na ozemlju, ki se razteza več kot tristo legv daleč, poglavarja Tupac-Amaruja razglašajo za Inko in vladarja Peruja.

Tu ni mesto za opisovanje zgodovine te silovite revolucije, ki je, kakor je znano, kolonialno oblast spravila v hudo nevarnost. Prav malo je manjkalo, pa bi bila neodvisnost dosežena že tedaj.

6. aprila, na petek Žalostne Matere Božje leta 1781, so ujeli Inko in njegove najpomembnejše vazale ter nad njimi zagrešili najbarbarskejše grozote. Rezali so jezike in roke, četverili telesa, obešali in davili z garoto. Areche je dovoljeval nezaslišane krutosti.

Z usmrtitvijo Inke, njegove žene doñe Micaele, njegovih sinov in bratov so revolucionarji izgubili središče, ki jih je povezovalo. Vendar iskra ni ugasnila vse do julija 1783, ko so v Limi usmrtili dona Felipeja Tupaca, brata nesrečnega Inke in vodjo domorodcev iz Huarochiríja. »Tako,« pravi dekan Funes, »se je končala ta revolucija in zgodovina bo težko pokazala še kakšno, ki bi bila bolj upravičena in manj srečna.«

Grb rodbine Jáuregui je bil takšen: plaščasto razdeljen ščit, v prvem zlatem polju košat hrast in merjasec v koraku; v drugem rdečem polju srebrn grad z zastavo; v tretjem modrem polju tri heraldične lilije.

Pripovedujejo, da je podkralj don Agustín de Jáuregui 26. aprila 1784 prejel v dar košarico češenj, sadeža, ki ga je njegova ekscelenca nadvse ljubila, in da se je, komaj je pojedel dve ali tri, nezavesten zgrudil na tla. Trideset ur pozneje so se v palači odprla velika vrata sprejemne dvorane; v naslanjaču pod baldahinom je bilo videti Jáureguija, oblečenega v slovesno uniformo. Po obredu, predpisanem za takšno priložnost, je dvorni pisar v spremstvu kraljevega sodnega sveta stopil nekaj korakov pred baldahin in trikrat glasno izrekel: Vaša ekscelenca, don Agustín Jáuregui! Nato se je obrnil k zbranim in izgovoril predpisane besede: Gospodje, ne odgovarja. Umrl je! Umrl je! Umrl je! Zatem je vzel zapisnik in sodniki so ga podpisali.

Tako so Indijanci maščevali Tupac-Amarujevo smrt.

Izvirnik

CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL TRIGÉSIMO TERCIO VIRREY

Ahorcaban a un delincuente y decía su mujer: --No tengas pena, pariente, todavía puede ser que la soga se reviente.

ANÓNIMO.

I

Era el 4 de noviembre de 1780, y el cura de Tungasuca, para celebrar a su santo patrón, que lo era también de su majestad Carlos III, tenía congregados en opíparo almuerzo a los más notables vecinos de la parroquia y algunos amigos de los pueblos inmediatos que, desde el amanecer, habían llegado a felicitarlo por su cumpleaños.

El cura don Carlos Rodríguez era un clérigo campechano, caritativo y poco exigente en el cobro de los diezmos y demás provechos parroquiales, cualidades apostólicas que lo hacían el ídolo de sus feligreses. Ocupaba aquella mañana la cabecera de la mesa, teniendo a su izquierda a un descendiente de los Incas, llamado don José Gabriel Tupac-Amaru, y a su derecha a doña Micaela Bastidas, esposa del cacique. Las libaciones se multiplicaban y, como consecuencia de ellas, reinaba la más expansiva alegría. De pronto sintióse el galope de un caballo que se detuvo a la puerta de la casa parroquial, y el jinete, sin descalzarse las espuelas penetró en la sala del festín.

El nuevo personaje llamábase don Antonio de Arriaga, corregidor de la provincia de Tinta, hidalgo español muy engreído con lo rancio de su nobleza v que despotizaba, por plebeyos, a europeos y criollos. Grosero en sus palabras, brusco de modales, cruel para con los indios de la mita y avaro hasta el extremo de que si en vez de nacer hombre hubiera nacido reloj, por no dar no habría dado ni las horas, tal era su señoría. Y para colmo de desprestigio, el provisor y canónigos del Cuzco lo habían excomulgado solemnemente por ciertos avances contra la autoridad eclesiástica.

Todos los comensales se pusieron de pie a la entrada, del corregidor, quien, sin hacer atención en el cacique don José Gabriel, se dejó caer sobre la silla que éste ocupaba, y el noble indio fué a colocarse a otro extremo de la mesa, sin darse por entendido de la falta de cortesía del empingorotado español. Después de algunas frases vulgares, de haber refocilado el estómago con las viandas y remojado la palabra, dijo su señoría:

--No piense vuesa merced que me he pegado un trote desde Yanaoca sólo para darle saludes.

--Usiría sabe--contestó el párroco--que cualquiera que sea la causa que lo trae es siempre bien recibida en esta humilde choza.

--Huélgome por vuesa merced de haberme convencido personalmente de la falsedad de un aviso que recibí ayer, que a haberlo encontrado real, juro cierto que no habría reparado en hopalandas ni tonsuras para amarrar a vuesa merced y darle una zurribanda de que guardara memoria en los días de su vida; que mientras yo empuñe la vara, ningún monigote me ha de resollar gordo.

--Dios me es testigo de que no sé a qué vienen las airadas palabras de su señoría--murmuró el cura, intimidado por los impertinentes conceptos de Arriaga.

--Yo me entiendo y bailo solo, señor don Carlos. Bonito es mi pergenio para tolerar que en mi corregimiento, a mis barbas, como quien dice, se lean censuras ni esos papelotes de excomunión que contra mí reparte el viejo loco que anda de provisor en el Cuzco, y ¡por el ánima de mi padre, que esté en gloria, que tengo de hacer mangas y capirotes con el primer cura que se me descantille en mi jurisdicción! ¡Y cuenta que se me suba la mostaza a las narices y me atufe un tantico, que en un verbo me planto en el Cuzco y torno chafaina y picadillo a esos canónigos barrigudos y abarraganados!

Y enfrascado el corregidor en sus groseras baladronadas, que sólo interrumpía para apurar gordos tragos de vino, no observó que don Gabriel y algunos de los convidados iban desapareciendo de la sala.

II

A las seis de la tarde el insolente hidalgo galopaba en dirección a la villa de su residencia, cuando fué enlazado su caballo; y don Antonio se encontró en medio de cinco hombres armados, en los que reconoció a otros tantos de los comensales del cura.

--Dése preso vuesa merced--le dijo Tupac-Amaru, que era el que acaudillaba el grupo.

Y sin dar tiempo al maltrecho corregidor para que opusiera la menor resistencia, le remacharon un par de grillos y lo condujeron a Tungasuca. Inmediatamente salieron indios con pliegos para el Alto Perú y otros lugares, y Tupac-Amaru alzó bandera contra España.

Pocos días después, el 10 de noviembre, destacábase una horca frente a la capilla de Tungasuca; y el altivo español, vestido de uniforme y acompañado de un sacerdote que lo exhortaba a morir cristianamente, oyó al pregonero estas palabras:

Esta es la justicia que don José Gabriel I, por la gracia de Dios, Inca, rey del Perú, Santa Fe, Quito, Chile, Buenos Aires y continente de los mares del Sur, duque y señor de los Amazonas y del gran Paititi, manda hacer en la persona de Antonio de Arriaga por tirano, alevoso, enemigo de Dios y sus ministros, corruptor y falsario.

En seguida el verdugo, que era un negro esclavo del infeliz corregidor, le arrancó el uniforme en señal de degradación, le vistió una mortaja y le puso la soga al cuello. Más al suspender el cuerpo, a pocas pulgadas de la tierra, reventó la cuerda; y Arriaga, aprovechando la natural sorpresa que en los indios produjo este incidente, echó a correr en dirección a la capilla, gritando: ¡Salvo soy! ¡A iglesia me llamo! ¡La iglesia me vale!

Iba ya el hidalgo a penetrar en sagrado, cuando se le interpuso el Inca Tupac-Amaru y lo tomó del cuello, diciéndole:

--¡No vale la iglesia a tan pícaro como vos! ¡No vale la iglesia a un excomulgado por la Iglesia!

Y volviendo el verdugo a apoderarse del sentenciado, dió pronto remate a su sangrienta misión.

III

Aquí deberíamos dar por terminada la tradición; pero el plan de nuestra obra exige que consagremos algunas líneas por vía de epílogo al virrey en cuya época de mando aconteció este suceso.

El excelentísimo señor don Agustín de Jáuregui, natural de Navarra y de la familia de los condes de Miranda y de Teba, caballero de la Orden de Santiago y teniente general de los reales ejércitos, desempeñaba la presidencia de Chile cuando Carlos III relevó con él, injusta y desairosamente, el virrey don Manuel Guirior. El caballero de Jáuregui llegó a Lima el 21 de junio de 1780, y francamente, que ninguno de sus antecesores recibió el mando bajo peores auspicios.

Por una parte, los salvajes de Chanchamayo acababan de incendiar y saquear varias poblaciones civilizadas; y por otra, el recargo de impuestos y los procedimientos tiránicos del visitador Areche habían producido serios disturbios, en los que muchos corregidores y alcabaleros fueron sacrificados a la cólera popular. Puede decirse que la conflagración era general en el país, sin embargo de que Guirior había declarado en suspenso el cobro de las odiosas y exageradas contribuciones, mientras con mejor acuerdo volvía el monarca sobre sus pasos.

Además en 1779 se declaró la guerra entre España e Inglaterra, y reiterados avisos de Europa afirmaban al nuevo virrey que la reina de los mares alistaba una flota con destino al Pacífico.

Jáuregui (apellido que, en vascuence, significa residencia del señor), en previsión de los amagos piráticos, tuvo que fortificar y artillar la costa, organizar milicias y aumentar la marina de guerra, medidas que reclamaron fuertes gastos, con los que se acrecentó la penuria pública.

Apenas hacía cuatro meses que don Agustín de Jáuregui ocupaba el solio de los virreyes, cuando se tuvo noticia de la muerte dada al corregidor Arriaga, y con ella de que en una extensión de más de trescientas leguas era proclamado por Inca y soberano del Perú el cacique Tupac-Amaru.

No es del caso historiar aquí esta tremenda revolución que, como es sabido, puso en grave peligro al gobierno colonial. Poquísimo faltó para que entonces hubiese quedado realizada la obra de la Independencia.

El 6 de abril, viernes de Dolores del año 1781, cayeron prisioneros el Inca y sus principales vasallos, con los que se ejercieron los más bárbaros horrores. Hubo lenguas y manos cortadas, cuerpos descuartizados, horca y garrote vil. Areche autorizó barbaridad y media.

Con el suplicio del Inca, de su esposa doña Micaela, de sus hijos y hermanos, quedaron los revolucionarios sin un centro de unidad. Sin embargo, la chispa no se extinguió hasta julio de 1783, en que tuvo lugar en Lima la ejecución de don Felipe Tupac, hermano del infortunado Inca, caudillo de los naturales de Huarochirí. «Así--dice el deán Funes--terminó esta revolución, y difícilmente presentará la historia otra ni más justificada ni menos feliz.»

Las armas de la casa de Jáuregui eran: escudo cortinado, el primer cuartel en oro con un roble copado y un jabalí pasante; el segundo de gules y un castillo de plata con bandera; el tercero de azur, con tres flores de lis.

Es fama que el 26 de abril de 1784 el virrey don Agustín de Jáuregui recibió el regalo de un canastillo de cerezas, fruta a la que era su excelencia muy aficionado, y que apenas hubo comido dos o tres cayó al suelo sin sentido. Treinta horas después se abría en palacio la gran puerta del salón de recepciones; y en un sillón, bajo el dosel, se veía a Jáuregui vestido de gran uniforme. Con arreglo al ceremonial del caso el escribano de cámara, seguido de la Real Audiencia, avanzó hasta pocos pasos distante del dosel, y dijo en voz alta por tres veces: ¡Excelentísimo señor don Agustín Jáuregui! Y luego, volviéndose al concurso, pronunció esta frase obligada: Señores, no responde. ¡Falleció! ¡Falleció! ¡Falleció! En seguida sacó un protocolo, y los oidores estamparon en él sus firmas.

Así vengaron los indios la muerte de Tupac-Amaru.

Nalagam bralnik