Prevod

Ko so obešali zločinca, mu je žena rekla: — Nikar ne obupuj, dragi, morda pa se vrv še strga. ANONIMNI AVTOR. I Bil je 4. november 1780 in župnik v Tungasuci je v čast svojemu zavetniku, ki je bil tudi zavetnik njegovega veličanstva Karla III., zbral pri razkošnem kosilu najuglednejše prebivalce župnije in nekaj prijateljev iz bližnjih krajev, ki so že od zore prihajali voščit za njegov god.

Župnik don Carlos Rodríguez je bil preprost, dobrosrčen duhovnik, dobrodelen in nič kaj strog pri pobiranju desetine in drugih župnijskih dajatev; zaradi teh apostolskih vrlin so ga njegovi farani naravnost oboževali. Tistega dopoldneva je sedel na čelu mize; na njegovi levi je bil potomec Inkov, don José Gabriel Tupac-Amaru, na desni pa doña Micaela Bastidas, poglavarjeva žena. Čaše so se vse pogosteje praznile in veselje je postajalo vse bolj razposajeno. Nenadoma so zaslišali konjski dir; konj se je ustavil pred vrati župnišča in jezdec je, ne da bi si snel ostroge, vstopil v sobo, kjer je potekala gostija.

Prišleku je bilo ime don Antonio de Arriaga; bil je kraljevi upravitelj province Tinta, španski plemič, silno prevzeten zaradi starodavnosti svojega rodu, ki je Evropejcem in kreolom gospodoval kakor navadnim plebejcem. Prostaški v besedah, osoren v vedenju, okruten do Indijancev, ki so morali opravljati prisilno delo po sistemu mite, in tako skop, da, če bi se namesto kot človek rodil kot ura, še ure ne bi odbil, samo da mu ne bi bilo treba ničesar dati od sebe — takšen je bil ta gospod. Za nameček pa so ga škofov namestnik in kanoniki v Cuzcu zaradi nekaterih napadov na cerkveno oblast slovesno izobčili.

Ob upraviteljevem prihodu so vsi gostje vstali. Ta se za poglavarja dona Joséja Gabriela sploh ni zmenil, temveč se je zavalil na njegov stol; plemeniti Indijanec pa je odšel na drugi konec mize, ne da bi pokazal, da je opazil nevljudnost nadutega Španca. Po nekaj plehkih besedah, ko si je s ponujenimi jedmi razveselil želodec in z vinom omočil jezik, je gospod dejal:

— Nikar ne mislite, častiti, da sem pridrl iz Yanaoce samo zato, da bi vam voščil. — Vaša milost ve, — je odgovoril župnik, — da je v tej skromni koči vedno dobrodošla, ne glede na to, kaj jo prinaša sem.

— Veseli me za vas, častiti, da sem se osebno prepričal, kako lažno je bilo obvestilo, ki sem ga prejel včeraj. Če bi se namreč izkazalo za resnično, vam prisežem, da se ne bi oziral ne na talar ne na tonzuro, ampak bi vas dal zvezati in tako premlatiti, da bi si to zapomnili za vse žive dni. Dokler namreč jaz držim oblastno palico, mi noben farški pajac ne bo ugovarjal.

— Bog mi je priča, da ne vem, s čim sem si zaslužil jezne besede vaše milosti, — je zamrmral župnik, prestrašen zaradi Arriagovih predrznih izjav.

— Že vem, kaj govorim, in nikogar ne potrebujem, gospod don Carlos. Nisem tak človek, da bi v svojem upravnem okrožju, tako rekoč pred lastnim nosom, trpel branje cerkvenih graj ali tistih papirnatih čačk o izobčenju, ki jih proti meni razpošilja stari norec, ki se v Cuzcu gre škofovega namestnika. In pri duši mojega očeta, naj počiva v nebeški slavi, prisegam, da bom naredil, kar me bo volja, s prvim župnikom, ki si bo na mojem ozemlju drznil stopiti iz vrste! Le pazite, da mi ne zavre kri in se še malo bolj ne razhudim, kajti v hipu bom v Cuzcu in iz tistih trebušastih kanonikov, ki živijo s priležnicami, napravil golaž in sekanico!

Upravitelj, ves zatopljen v svoje prostaško širokoustenje, ki ga je prekinjal le zato, da je zvrnil obilne požirke vina, ni opazil, da so don Gabriel in nekateri gostje drug za drugim izginjali iz sobe.

II Ob šestih zvečer je predrzni plemič galopiral proti mestu, kjer je prebival, ko so njegovega konja ujeli z lasom; don Antonio se je znašel sredi petih oboroženih mož, v katerih je prepoznal pet župnikovih gostov.

— Predajte se, gospod, — mu je rekel Tupac-Amaru, ki je vodil skupino. Nesrečnemu upravitelju niso dali časa niti za najmanjši odpor: na noge so mu zakovali okove in ga odvedli v Tungasuco. Nemudoma so se odpravili indijanski sli s pismi za Zgornji Peru in druge kraje, Tupac-Amaru pa je dvignil zastavo upora proti Španiji.

Nekaj dni pozneje, 10. novembra, so pred kapelo v Tungasuci stale vislice; ošabni Španec, oblečen v uniformo, je v spremstvu duhovnika, ki ga je spodbujal, naj umre po krščansko, slišal glasnika izreči te besede:

To je kazen, ki jo don José Gabriel I., po božji milosti Inka, kralj Peruja, Santa Feja, Quita, Čila, Buenos Airesa in celine južnih morij, vojvoda in gospodar Amazonk ter velikega Paititija, ukazuje izvršiti nad Antoniom de Arriago, ker je tiran, zahrbtnež, sovražnik Boga in njegovih služabnikov, kvarljivec in ponarejevalec.

Nato mu je rabelj, temnopolti suženj nesrečnega upravitelja, v znamenje odvzema časti strgal uniformo s telesa, ga oblekel v mrtvaški prt in mu nadel vrv okoli vratu. Toda ko se je telo dvignilo le nekaj palcev od tal, se je vrv strgala; Arriaga je izkoristil osuplost, ki jo je ta dogodek seveda povzročil med Indijanci, in stekel proti kapeli ter kričal: Rešen sem! Kličem se v cerkveno zavetje! Cerkev me varuje!

Plemič je že skoraj stopil na posvečena tla, ko mu je pot zastavil Inka Tupac-Amaru, ga zgrabil za vrat in mu rekel: — Cerkev ne varuje takšnega podleža, kot si ti! Cerkev ne varuje človeka, ki ga je sama izobčila!

Rabelj je znova prijel obsojenca in hitro dokončal svoje krvavo opravilo. III Tu bi morali pripoved skleniti; toda zasnova našega dela terja, da nekaj vrstic za sklep posvetimo podkralju, med čigar vladanjem se je pripetil ta dogodek.

Njegova ekscelenca don Agustín de Jáuregui, po rodu iz Navarre in iz družine grofov Mirande in Tebe, vitez reda svetega Jakoba in generalpodpolkovnik kraljevih vojsk, je vodil Čile, ko je Karel III. z njim po krivici in ponižujoče zamenjal podkralja dona Manuela Guiriorja. Vitez de Jáuregui je prispel v Limo 21. junija 1780 in, odkrito povedano, nobeden od njegovih predhodnikov ni prevzel oblasti pod slabšimi znamenji.

Po eni strani so divjaki iz Chanchamaya pravkar požgali in izropali več civiliziranih naselij; po drugi pa so povečanje davkov in tiranski postopki kraljevega nadzornika Arecheja povzročili hude nemire, v katerih je ljudska jeza terjala življenja številnih upraviteljev in pobiralcev prometnega davka. Lahko bi rekli, da je uporniški požar zajel vso deželo, čeprav je Guirior že odredil začasno ustavitev pobiranja osovraženih in pretiranih dajatev, dokler si monarh ne bi premislil in sprejel razumnejše odločitve.

Poleg tega je leta 1779 izbruhnila vojna med Španijo in Anglijo in ponavljajoča se sporočila iz Evrope so novemu podkralju zagotavljala, da kraljica morij pripravlja ladjevje, namenjeno v Tihi ocean.

Jáuregui, čigar priimek v baskovščini pomeni gospodovo bivališče, je moral zaradi grozečih piratskih napadov utrditi obalo in jo opremiti s topovi, organizirati milice ter okrepiti vojno mornarico; ti ukrepi so terjali velike izdatke in še poglobili splošno pomanjkanje.

Don Agustín de Jáuregui je komaj štiri mesece sedel na podkraljevskem prestolu, ko je prispela novica o usmrtitvi upravitelja Arriage, z njo pa tudi vest, da na ozemlju, ki se razteza več kot tristo legv daleč, poglavarja Tupac-Amaruja razglašajo za Inko in vladarja Peruja.

Tu ni mesto za opisovanje zgodovine te silovite revolucije, ki je, kakor je znano, kolonialno oblast spravila v hudo nevarnost. Prav malo je manjkalo, pa bi bila neodvisnost dosežena že tedaj.

6. aprila, na petek Žalostne Matere Božje leta 1781, so ujeli Inko in njegove najpomembnejše vazale ter nad njimi zagrešili najbarbarskejše grozote. Rezali so jezike in roke, četverili telesa, obešali in davili z garoto. Areche je dovoljeval nezaslišane krutosti.

Z usmrtitvijo Inke, njegove žene doñe Micaele, njegovih sinov in bratov so revolucionarji izgubili središče, ki jih je povezovalo. Vendar iskra ni ugasnila vse do julija 1783, ko so v Limi usmrtili dona Felipeja Tupaca, brata nesrečnega Inke in vodjo domorodcev iz Huarochiríja. »Tako,« pravi dekan Funes, »se je končala ta revolucija in zgodovina bo težko pokazala še kakšno, ki bi bila bolj upravičena in manj srečna.«

Grb rodbine Jáuregui je bil takšen: plaščasto razdeljen ščit, v prvem zlatem polju košat hrast in merjasec v koraku; v drugem rdečem polju srebrn grad z zastavo; v tretjem modrem polju tri heraldične lilije.

Pripovedujejo, da je podkralj don Agustín de Jáuregui 26. aprila 1784 prejel v dar košarico češenj, sadeža, ki ga je njegova ekscelenca nadvse ljubila, in da se je, komaj je pojedel dve ali tri, nezavesten zgrudil na tla. Trideset ur pozneje so se v palači odprla velika vrata sprejemne dvorane; v naslanjaču pod baldahinom je bilo videti Jáureguija, oblečenega v slovesno uniformo. Po obredu, predpisanem za takšno priložnost, je dvorni pisar v spremstvu kraljevega sodnega sveta stopil nekaj korakov pred baldahin in trikrat glasno izrekel: Vaša ekscelenca, don Agustín Jáuregui! Nato se je obrnil k zbranim in izgovoril predpisane besede: Gospodje, ne odgovarja. Umrl je! Umrl je! Umrl je! Zatem je vzel zapisnik in sodniki so ga podpisali.

Tako so Indijanci maščevali Tupac-Amarujevo smrt.