Fantomski bobnar

Besedilo

Fantomski bobnar

Polkovnik Howell iz kraljeve vojske je bil veseljak, kakor ustvarjen za to, da bi ženske zaradi njega postajale nezveste; toda ko je blizu Valley Forgea spoznal rožnolično, dobrosrčno hčer kmeta Jarretta, mu ni bilo do bežnega ljubimkanja, saj se je pregloboko zaljubil. Pred starega si ni smel stopiti, kajti Jarrett je imel sina pri Washingtonu in je rdečesuknjiče sovražil kakor samega hudiča; mladi častnik pa se je z dekletom sestajal na skrivaj in pod vrtnimi drevesi, skrita v sivi meglici, sta si obljubila zvestobo. Ko se je Howell tistega večera sklonil, da bi jo prvič poljubil, je mimo zavel veter in od daleč prinesel bobnenje bobna; med njunim pogovorom se je zvok vse bolj bližal, dokler se ni zdelo, da je že tik ob njiju. Častnik je pogledal čez zid, nato pa se, bled kakor smrt, naglo vrnil k svoji ljubi. Na poljih onkraj zidu ni bilo žive duše.

Ropotanje bobna je postajalo glasnejše; zdelo se je, da prihaja skozi vrtna vrata, gre komaj korak od njiju, prodre skozi zid in zamre v daljavi. Ko je utihnilo, se je Howell zdrznil, kakor da bi ga izpustil urok, popustil stisk dekletove roke, nato pa jo krčevito prižel na prsi. Ruthin strah je bil bolj nedoločen, a nič manj resničen od njegovega, in minilo je nekaj trenutkov, preden je zbrala dovolj glasu, da ga je vprašala, kaj pomeni ta prikazen. Odgovoril je: »Nekaj mi bo vsak hip spremenilo usodo, na bolje ali na slabše; najbrž na slabše. V zadnjih treh rodovih je ta boben naznanjal pomembne dogodke v moji družini in ti so nam pogosteje prinesli nesrečo kakor srečo.« Izmenjala sta le še nekaj besed, nato je vojak dekle še enkrat poljubil, preplezal zid in odgalopiral; trojni udarci kopit njegovega bojnega konja so dekletu odmevali v ušesih kakor udarci bobna. Naslednjega dne je bil polkovnik Howell v spopadu ustreljen. Odnesli so ga v hišo kmeta Jarretta in ga tam pustili kljub ugovarjanju starega moža, ki sovražnikom svoje dežele ni hotel dati zavetja. Ko je Ruth zagledala ljubega v takem stanju, bi se bila skoraj zgrudila, a ko je izvedela, da bo potreboval le nekaj dni miru in nege, pa bo spet zdrav, je bila pripravljena svojim rojakom odpustiti, da so mu zadali rano, ki bi obema utegnila prinesti srečo.

Veliko prigovarjanja je bilo treba, da so premagali kmetove pomisleke, vendar je nazadnje godrnjaje privolil, da mladenič ostane pri njem, dokler se mu rana ne zaceli. Ruth ga je zvesto negovala, častnik pa je s svojo vedro, možato naravo tako osvojil kmetovo srce, da je ta kmalu pozabil na barvo Howellove suknje. Tudi presenečen ni bil, ko mu je Howell povedal, da ljubi njegovo hčer, in ga prosil za njeno roko; njuno naklonjenost je bilo namreč lahko uganiti in starec je izjavil, da bi ga z veseljem sprejel za zeta, ko le ne bi bil zvest tiranu. V Howellovih prsih se je nato vnel dolg boj med ljubeznijo in dolžnostjo in zmagala je ljubezen. Če bo smel poročiti Ruth, bo zapustil vojsko. Starec je nemudoma privolil in dogovorili so se za skrivno poroko. Howell je dobil ukaz, naj se vrne k svojemu polku; na predvečer bližajoče se bitke ni mogel častno odstopiti, pa tudi če bi to storil, bi moral dolgo čakati, preden bi ga odpustili iz službe. Poročil se bo z dekletom, odšel na podeželje in tam živel v miru, dokler Britanci ne zapustijo Philadelphie, nato pa se bo vrnil in svojo usodo združil z Jarrettovimi.

Howell si je nadel civilno obleko in poroka je potekala v prostorni sprejemnici hiše; ko pa je nevesti nataknil prstan na prst, se je zaslišalo bobnenje, ki se je po stopnicah bližalo sobi, nato šlo skoznjo in naprej v daljavo, dokler ni spet vse utihnilo. Mladi polkovnik je prebledel; Ruth se ga je v grozi oklepala; duhovniki in svatje so se osuplo spogledovali. Tedaj so se na verandi zaslišali glasovi, vrata so se sunkovito odprla, vstopili so oboroženi možje in ženin je postal ujetnik. Odpeljali so ga v njegovo vojaško bivališče in mu pozneje sodili zaradi dezerterstva, kajti služabnik pri Jarrettovih, ki je sovražil vse Angleže in jim želel trpljenja, četudi bi si ga prizadejali med seboj, je izdal načrt gospodarjevega gosta. Vojaško sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Ko so ga usmrtili, je Ruth, ki je v svoji sobi molila in ihtela, vedela, da njenega moža ni več. Oddaljeni pok mušket je odmeval kakor bobnenje bobna.