Prevod

(Carlosu Toribiu Robinetu.) Na začetku promenade Alameda de Acho, na strani ulice za kapelo San Lorenzo, zgrajeno leta 1834, stoji hiša razpadajočega videza, ki je bila okoli leta 1788 prizorišče ne kakšne tistih zgodbic o nakitu in slinčkih, temveč drame, ki jo je izročilo z vsemi strašnimi podrobnostmi ohranilo do naših dni.

I Dvajset nadvse čednih pomladi; polt tiste očarljive žametne zagorelosti, ki je ženskam iz Lime prinesla tolikšen sloves, preden se je razpasla prekleta moda mazanja obraza z raznimi zvarki in brezglavega nanašanja riževega pudra z vonjem po vrtnicah, kakor bi zidar ometaval zid; oči, črnejše od noči, polne spletk, zastrte s kodrastimi trepalnicami; zapeljiva usta kakor sladkorček z beljakovo glazuro; postava, graciozna, da ji ni bilo para, in nožica, ki je bližnjega mikala, da bi jo poljubil: takšna je bila v letu Gospodovem 1776 Benedicta Salazar.

Ko sta ji starša umrla, je ostala brez strehe nad glavo in brez dote, pod okriljem tete, ki je bila, kakor bi rekel Quevedo, napol čarovnica, napol zvodnica, in bolj renčava od mastifa, ki preži na mesne odpadke. Ta si je vtepla v glavo, da bo nečakinjo omožila z enim svojih botrskih sorodnikov, Špancem, ki ga je že na miljo daleč po nekakšnem zadahu izdajalo, da je sin Katalonije, poleg tega pa je imel žuljave roke in brado, ki je rasla hitreje od državnega dolga. Benedicta je snubca gledala z enakim odporom kakor brenčečega komarja; ker pa mu ni upala dati košarice, velike kakor buča, se je zatekla k obrabljeni zvijači: postala je silno pobožna, si omislila duhovnega očeta in razglasila, da hrepeni po redovniškem, ne po zakonskem življenju.

Katalonec, ki je opazoval dekletovo zmrdovanje, je mrmral: dekle z mnogimi snubci, ki z nobenim ne greš v zakon; če se hraniš za kralja, so v kartah kar štirje.

Iz tega so izvirali prepiri med teto in nečakinjo. Starka jo je zmerjala s svetohlinko in požiralko hostij, dekle pa je zajokalo kakor božja nedolžnica, kar je tisto furijo še bolj razkačilo, da je kričala nanjo: — Hinavka! Mene ne boš ukanila s svojim deviškim sprenevedanjem. Kaj naj pomeni to cmerjenje? Takšna si kot pes Juana Molleje, ki cvili, še preden ga zadene palica. Torej v samostan? Kdor te ne pozna, naj te kar kupi, vreča ščurkov! Človek bi rekel, da še krožnika ne bi razbila, pa si zmožna izpraskati oči rablju Granu de Oru. Menda ja poznam grozdje iz lastnega vinograda! Torej ti brade smrdijo? Poglejte si to finjako iz Jurquillosa, ki je kosti umivala, preden jih je cvrla! Boš že videla vraga, ko mi pod nohte pride tisti golobradec, ki ti je zmešal glavo! Poglejte, poglejte mucko Mari-Ramos, ki se ji miši gnusijo, črve pa golta! Prekleto polovičarsko dekle!

Ker so bili taki prepiri vsakdanji kruh, so sosedova dekleta, nevoščljiva Benedictine lepote, začela dekle klicati Mucka Mari-Ramos; in kmalu so ji po vsej župniji fantalini in drugi preklasti smrkavci, ki so jo srečevali, ko se je vračala od velike maše, govorili:

— Kako krotko in lepo koraka Mucka Mari-Ramos! Po pravici povedano pa se teta v svojih slutnjah ni motila. Neki gizdalin, don Aquilino de Leuro, je bil tisti, ki je nečakinji mešal glavo; in bodisi da mu je presedlo, da se je moral zaradi vsake malenkosti nenehno skrivati, bodisi da je njegova ljubezen dosegla tolikšno silo, da je poteptala vsakršno spodobnost in poslala k vragu vse skupaj, neke noči se je zgodilo ... kar se je moralo zgoditi. Mucka Mari-Ramos je pobegnila čez strehe, zaljubljena in v družbi živahnega mačka, ki je dišal po mošusu in imel mehke roke.

II Dajmo času čas in se ne izgubljajmo v ovinkarjenju in besedičenju. Hočem reči, najdražji bralec, da si lahko, medtem ko ljubimca do dna izpijeta medeni mesec, da bi naredila prostor pelinovemu, privoščimo običajni zgodovinski odstavek.

Njegova preodličnost don Teodoro de Croix, vitez de Croix, komtur nadvse uglednega nemškega viteškega reda v Nemčiji, stotnik valonske garde in generalpodpolkovnik kraljevih vojsk, je prispel v Limo 6. aprila 1784.

Dolga leta je služil v Mehiki pod poveljstvom svojega strica, podkralja markiza de Croixa, in ko se je vrnil v Španijo, ga je Karel III. imenoval za svojega namestnika v teh perujskih kraljestvih. »Njegova preodličnost,« pravi neki kronist, »je bil mož izrednih kreposti in se je posebno odlikoval po dobrodelnosti; večkrat je ostal s svečo v roki, ker je srebrni svečnik podaril revežem, kadar ni imel pri roki denarja, da bi jim pomagal; pogosto je prejemal zakramente in bil pravi kristjan.«

Uprava viteza de Croixa, ki so mu pravili Flamenec, je deželi prinesla veliko koristi. Podkraljestvo je bilo razdeljeno na sedem intendanc, te pa na okrožja oziroma poddelegacije. Ustanovili so kraljevo sodišče v Cuzcu in rudarsko sodišče, znova poselili dolini Víctor in Acobamba, zgledni škof Chávez de la Rosa pa je v Arequipi ustanovil slovito sirotišnico, iz katere je pozneje izšlo nemalo znamenitih mož republike.

Takrat je v Callao priplula prva ladja Filipinske družbe, naslovljena na grofa de San Isidra; in da bi pokazali, kako silno se je trgovina razmahnila v petih letih Croixove vladavine, bo dovolj povedati, da je uvoz narasel na dvainštirideset milijonov pesov, izvoz pa na šestintrideset.

Državni prihodki so znašali nekaj več kot štiri milijone in pol, izdatki pa te vsote niso presegli; tako se je pri nas prvič in edinkrat zgodil čudež uravnoteženega proračuna. Res pa je podkralj to dosegel z varčevanjem: zmanjšal je število uradnikov, oklestil plače, razpustil bataljona Soria in Extremadura ter svojo stražo skrčil na tretjino moštva, ki so ga vzdrževali njegovi predhodniki vse od Amata.

Spor med markizom de Laro, intendantom v Huamangi, in gospodom Lópezom Sánchezom, škofom tamkajšnje škofije, je bil največje pohujšanje tistega časa. Njegova prevzvišenost se je otresel duhovniške krotkosti in dal svojemu žolču takšno duška, da je oklofutal kraljevega pisarja, ki mu je vročal odredbo. Postopek se je po razsodbi Sveta za Indije končal v sramoto razjarjenega prelata.

Lorente v svoji Zgodovini pripoveduje o dogodku, ki nekoliko spominja na proces proti lažnemu nunciju na Portugalskem. »Neki revni Galicijec,« pravi, »ki je prišel kot vojak in se pozneje preživljal z malo donosnima poklicema kramarja in posrednika pri prodaji pohištva, obremenjen z družino, pomanjkanjem in leti, se je spomnil, da je nezakonski sin brata kardinala patriarha, predsednika Kastiljskega sveta. Da bi izkoristil neumnost bogatašev, se je pretvarjal, da prejema pisma kralja in drugih visokih osebnosti, odgovore nanje pa je dajal pisati nekemu redovniku reda usmiljenja. Prevara ne bi mogla biti bolj prostaška, a je kljub temu z njo ukanil več ljudi. Ko so sleparijo odkrili in mu zagrozili z mučenjem, je moral vse priznati. Njegovo burko so šteli za zločin proti državi, zaradi olajševalnih okoliščin pa je bil obsojen na deset let kazenske ječe; njegovega pajdaša, redovnika, so pod uradnim spremstvom poslali v Španijo.«

Učeni don Hipólito Unanue, ki je pod psevdonimom Aristeo pisal eruditske članke v znamenitem časopisu Mercurio peruano; zgovorni mercedarij brat Cipriano Jerónimo Calatayud, ki je svoje prispevke v istem časopisu podpisoval z imenom Sofronio; izvrstni zdravnik Dávalos, ki ga je tako poveličevala univerza v Montpellieru; duhovnik Rodríguez de Mendoza, zaradi obsežnega znanja imenovan perujski Bacon, ki je bil trideset let rektor zavoda San Carlos; andaluzijski pesnik Terralla y Landa in drugi nič manj ugledni možje so sestavljali družabni krog njegove preodličnosti. Ta pa je kljub svoji razgledanosti in ugledu tako omikane druščine izdal stroge ukaze, da bi preprečil vnos del enciklopedistov v deželo.

Ta podkralj, tako navdušen nad jedkim in razuzdanim pesnikom ugank, ni mogel prenesti, da mu je avguštinski redovnik brat Juan Alcedo osebno prinesel rokopis in mu priporočil, naj ga prebere. Šlo je za satiro v povprečnih verzih o ravnanju Špancev v Ameriki. Njegova preodličnost je takšno predrznost označil za žalitev svoje osebe in ubogi Apolonov sin je bil izgnan v matično deželo, v svarilo opravljivim menihom in razvodenelim pesnikom.

Vitez de Croix se je 7. aprila 1790 vkrcal na ladjo za Španijo, leta 1791 pa je kmalu po vrnitvi v domovino umrl v Madridu. III Imate jajca? — Ponje pojdi na drugi vogal.

(Ljudsko.) No, gospodje, zdaj ko sem napisal pregled upravne zgodovine tega vladarja, ne bom pustil v črnilniku še izvora igre, ki jo poznajo vsi limski dečki, saj je povezana z njegovo preodličnostjo. Ničesar ne bom dodajal iz svoje malhe, kajti tovariš iz La Broma [3], ki mi je povedal zgodbo, ki jo boste zdaj prebrali, je resnicoljuben mož.

[Opomba 3: La Broma je bil humoristični časopis, ki je leta 1878 izhajal v Limi.] Njegova preodličnost don Teodoro de Croix je imel namreč navado vsak dan zajtrkovati štiri sveža, mehko kuhana jajca; in pri tem je bil tako izbirčen, da je moral njegov majordom Julián de Córdova y Soriano vsako jutro sam izbrati in kupiti jajca.

A če je bil podkralj izbirčen, je bil majordom tako nadležen in skopuški, da se je s trgovci v špecerijah pogajal za vsak drobiž; obenem pa je hotel izbrati največja in najtežja jajca. Za preizkus je nosil s seboj obroček, poleg tega pa je jajca polagal še na tehtnico. Če je jajce zdrsnilo skozi obroček ali tehtalo za drobec manj od drugega, ga je pustil.

Trgovcem na vogalih Arzobispo, Palacio, Mantas in Judíos je tako presedel, da so, ko so se nekoč zbrali v mestni hiši, da bi izvolili nadzornika tehtnic, napeljali pogovor na majordoma don Juliána de Córdova y Soriana in sklenili, da mu jajc ne bodo več prodajali.

Dan po tem dogovoru se je don Julián prikazal v eni od špecerij in pomočnik mu je rekel: — Nimamo jajc, gospod don Julián. Blagovolite ponje na drugi vogal.

Majordom je na vseh štirih vogalih dobil enak odgovor in je moral po nakupih dlje. Kmalu so imeli dlakocepskega don Juliána vrh glave vsi špeceristi v osmih ulicah naokrog trga in so sprejeli enak sklep kakor njihovi štirje tovariši.

Seveda se je našel kdo, ki je podkralju povedal, koliko tekanja in težav ima njegov majordom, da pride do svežih jajc, in nekega dne, ko je bil njegova preodličnost dobre volje, mu je rekel:

— Julián, kje si danes kupil jajca? — Na vogalu San Andrés. — No, jutri boš šel ponje na drugi vogal. — Prav gotovo, gospod, in prišel bo dan, ko jih bom moral iskati v Jetafeju.

Ko sem povedal, od kod izvira otroška igra z jajci, se mi zdi, da lahko podkralja pustim pri miru in nadaljujem z izročilom. IV Pregovor pravi, da se mula in potrpežljivost izčrpata, če ju preveč priganjaš, in enako velja, po našem mnenju, za ljubezen. Benedicta in Aquilino sta tako hitela, da je naveličani ljubimec pol leta po pobegu izginil po francosko, se pravi brez slovesa, pustil sir mišim v pojedino in svojo cenjeno osebo odnesel v Cerro de Pasco, tedaj cvetoče rudarsko središče. Benedicta je dneve in tedne čakala, da se vrne dim, oziroma, kar je isto, nehvaležnež, ki jo je pustil brez vsega; naposled se je sprijaznila s svojo nesrečo in sklenila, da se ne bo vrnila k teti, temveč si bo najela stanovanje v medetaži na ulici Alameda.

V novem bivališču je naša mucka živela nadvse skrivnostno. Zapirala se je vase in se izogibala stikom s sosesko. Ob nedeljah je šla k zgodnji maši, nakupila živež za ves teden in potem ni več stopila na ulico do četrtkovega večera, ko je oddala opravljeno delo in prevzela novo. Benedicta je šivala za markizo de Sotoflorido za plačilo osmih pesov na teden.

Toda naj je Benedicta živela še tako odmaknjeno in si ob odhodu še tako skrivala obraz v gubah ogrinjala, se nekemu sosedu iz sobe z zamreženim oknom ta zakrita lepotica očitno ni zdela vreča slame; navadil se je, da ji je, kadarkoli jo je zagledal, naravnost izstrelil nekaj ljubezenskih dovtipov, pomešanih z vzdihi, ki bi spravili iz tira celo kip iz trdega granita.

Nekatera imena se zdijo kakor posmeh, in takšno je bilo ime soseda Fortunata, ki bi ga, kar zadeva osvajanje žensk, prav lahko imeli za najbolj nesrečnega med smrtniki. Poželel si je vsako dekle iz župnije San Lázaro, one pa so se zanj menile toliko kakor za petelina iz Kristusovega pasijona, ki bi moral biti, pripravljen z rahlim rižem, papriko ají mirasol in koriandrom, jed, da bi si človek obliznil prste.

Ta mož — ne petelin iz pasijona, temveč Fortunato — je bil to, čemur pravimo ubog hudič, z dokaj čednimi zalizci in dobrega rodu, saj je veljal za nezakonskega sina grofa de Pozosdulcesa. Služboval je kot prepisovalec v glavnem vladnem pisarskem uradu, kjer je mesto glavnega pisarja tedaj zasedal markiz de Salinas. Ta je našemu mladeniču plačeval dvajset durov na mesec, mu za božič dajal spodoben praznični dodatek in zamižal na eno oko, kadar je fantič poskrbel za tisto, čemur se v birokratskem jeziku pravi zakoniti postranski zaslužek.

Treba je povedati, da se Benedicta nikoli ni zmenila za sosedovo prilizovanje, ga niti skrivaj ni pogledala in še ustnic ni razprla, da bi mu vzela upanje z besedami: »Oprostite, brat, in potrkajte na druga vrata, kajti pri teh romarjem ne dajemo prenočišča.«

Neke noči pa je mladenka, ko se je vračala po oddaji šivanja, našla Fortunata pod hišnim podbojem, in preden ji je utegnil natrositi kakšno svojih običajnih laskavosti, mu je s sladkim, srebrno zvenečim glasom, kakor bi deževali biseri, ki je zaljubljenemu mladeniču moral zveneti kot nebeška glasba, rekla:

— Dober večer, sosed. Pisarček, ki je bil navihan fant in ljubitelj dovtipov, si je zamrmral v ovratnik: — Končno je ta ženska spustila zastavo in se hoče pogajati. Očitno imam za ženske veliko privlačnosti in šarma, in kateri pomežiknem z levim očesom, tistim na srčni strani, tej ne preostane drugega, kakor da se preda.

Vsem prevzetnost ukrotim, z menoj ne Sagunt ne Numancija ne zdržita ... In z nekoliko bahaškim, osvajalskim videzom je brez nadaljnjega ovinkarjenja sledil šivilji do vrat v medetaži. Ključ se je upiral in mladenič kot pravi kavalir ni mogel dovoliti, da bi si dekle odrgnilo roko. Hvaležnost za tako velikansko uslugo je zahtevala, da je Benedicta, napol zardela, napol zadovoljna, zamrmrala: — Kar naprej, čeprav stanovanje ni vredno takšnega gosta.

Domnevamo, da se je zgodilo to ali kaj podobnega in da si Fortunato ni pustil dvakrat reči, da sme stopiti v nebesa, saj je za vsakega zaljubljenca zaseben pomenek z dekletom, sladkim kakor mandljevo jedrce, prav to. Bil je strasten in zgovoren:

Ljubezenske besede so biseri na ogrlici: ko zdrsne prvi, za njim zdrsnejo vsi drugi. Ona je s pretrganimi besedicami in spogledljivostjo dala vedeti, da njeno srce ni iz opeke in malte; ker pa so moški tako prebrisani in zvijačni, je treba zavlačevati in si pridobiti zaupanje, preden se človek spusti v igro, pri kateri se skoraj vse karte nazadnje obrnejo proti njemu. Prisegal ji je pri celem križevem potu, ne le da jo bo večno ljubil, temveč tudi vse druge prazne marnje, ki jih je ob takšnih priložnostih navada prisegati; da bi proslavil dogodivščino, pa je dodal, da ima v svoji sobi dve steklenici izvrstnega muškata, ki je prispel kot darilo za njegovo preodličnost podkralja. In hitro kakor raketa je stekel dol ter se vrnil z omenjenima steklenicama.

Fortunato ni dvomil niti za trohico, da je zmaga njegova. Družina, ki je stanovala v prvem nadstropju, je bila na deželi, zato se ni bilo bati niti izgovora, da bi povzročila pohujšanje. Adam in Eva v raju nista bila nič bolj sama, ko sta se dogovorila za tisto potegavščino, katere posledice potomstvo nič krivo in nič dolžno še vedno plačuje, in stoletja prihajajo in odhajajo, dolg pa nikakor ni poravnan. Poleg tega je ljubimec računal na pomoč muškata, in kakor pravi pregovor, je Bog iz manj ustvaril Cañeteja in ga z enim udarcem razbil.

Pravkar je praznil drugi kozarec in v njem iskal pogum za odločilni napad, ko je ura na mostu začela biti deset, Benedicta pa je silno vznemirjena in prestrašena vzkliknila:

— Moj Bog! Pogubljena sva! Pojdite v to drugo sobo in, karkoli se zgodi, niti besede in nikar ne skušajte priti ven, dokler ne pridem po vas.

Fortunato se ni odlikoval po pogumu in bi jo najraje podurhal; a ko je zaslišal korake na dvorišču, se mu je naježila koža in s pokorščino otroka se je pustil zapreti v sosednjo sobo.

V Odprimo kratek oklepaj, da povemo, kaj se je zgodilo nekaj ur prej. Ob sedmih zvečer je Benedicta na vogalu Palacio srečala Aquilina. Namesto da bi mu očitala njegovo ravnanje, ga je ljubeznivo ogovorila, in zavoljo jedrnatosti povejmo le, da je, ker tam, kjer je nekoč gorelo, vedno ostane pepel, ljubimec zaprosil za zmenek ob desetih zvečer in ga tudi dobil.

Benedicta je vedela, da jo je nehvaležnež zapustil, da bi se poročil s hčerjo bogatega rudarskega podjetnika; in odtlej je pri Bogu in svoji duši prisegala, da bo živela za maščevanje. Ko je tistega večera srečala Aquilina in mu obljubila zmenek, je njena bujna domišljija bliskovito zasnovala načrt. Potrebovala je pajdaša, spomnila se je pisarčka in v tem tiči skrivnost njenega nenadnega spogledovanja s Fortunatom.

Zdaj pa se vrnimo v medetažo. VI Med pobotanima ljubimcema ni bilo ne pritožb ne očitkov, temveč le ljubezenske besede. Niti besede o preteklosti, ničesar o nezvestobi mladeniča, ki jo je spet varal, ji zamolčal, da ni več svoboden, in ji obljubljal, da je ne bo nikoli več zapustil. Benedicta se je pretvarjala, da mu verjame, in ga opijala z ljubkovanjem, da bi si tem zanesljiveje zagotovila maščevanje.

Medtem je muškat opravljal strašno nalogo. Benedicta je v kozarec svojega zapeljivca nasula uspavalo. Tu velja pregovor: večerja je več ljudi pomorila, kot jih je Avicenna ozdravil.

Ko je Leuro podlegel uspavalu, ga je mladenka s trdnimi vezmi privezala na stebre svoje postelje, vzela bodalo in celo uro hladnokrvno čakala, da bo moč mamila začela popuščati.

Ob polnoči je robec namočila v kis, z njim obrisala čelo omamljenega moža in tedaj se je začela grozljiva tragedija. Benedicta je bila hkrati sodišče in rabelj.

Aquilinu je vrgla v obraz nizkotnost njegovega ravnanja, zavrnila njegove izgovore in mu nato rekla: — Obsojen si! Eno minuto imaš, da pomisliš na Boga.

In z mirno roko je zasadila jeklo v srce moškega, ki ga je tako zelo ljubila ... Ubogi prepisovalec je trepetal kakor list na drevesu. Skozi luknjo v vratih je vse slišal in videl.

Ko se je Benedicta maščevala, je obrnila ključ in ga izpustila iz zapora. — Če si želiš moje ljubezni, — mu je rekla — postani najprej moj pajdaš. Nagrado dobiš, ko to truplo izgine od tod. Ulica je prazna, noč temna, reka teče pred hišo ... Pridi in mi pomagaj.

In da bi premagala vsakršno omahovanje v duši prestrašenega mladeniča, je ta ženska, demonska duša v angelski podobi, skočila kakor panter, ki se vrže na plen, in Fortunatu na ustnice pritisnila ognjen poljub.

Očaranost je bila popolna. Ta poljub je v mladeničevo kri in vest zanesel okužbo zločina. Če se še danes, ob plinskih svetilkah in povečanem številu policistov, po osmi uri zvečer po promenadi Alameda de Acho upajo potikati le pogumneži, naj si bralec predstavlja, kakšen je bil ta kraj v prejšnjem stoletju, ko so razsvetljavo osrednjih mestnih ulic uvedli šele leta 1776.

Tema tiste noči je bila strašna. Zdelo se je, kot bi narava prevzela svoj delež sokrivde pri zločinu. Hišna vratca so se priprla in skoznje je previdno stopil Fortunato, ki je na rami nosil Aquilinovo truplo, zašito v odejo. Benedicta mu je sledila in medtem ko mu je z eno roko pomagala podpirati breme, je z drugo, oboroženo z iglo in debelim sukancem, šivala odejo na mladeničev suknjič. Njegova tesnoba in tema sta ji pomagali pri novem zločinu.

Živi senci sta prišli do rečnega parapeta. Fortunato se je z mrtvaškim bremenom na ramenih povzpel po odseku zidu iz nežgane opeke in se nagnil, da bi odvrgel truplo.

Groza! ... Mrtvec je v padcu potegnil živega za seboj. Tri dni pozneje so ribiči na obalah Bocanegre našli truplo nesrečnega Fortunata. Njegov oče, grof de Pozosdulces, in njegov predstojnik, markiz de Salinas, sta sumila, da je mladenič postal žrtev kakšnega sovražnika, zato sta dala prijeti nekega človeka, na katerega je padel bogve kakšen sum, da je pokojniku želel slabo.

Meseci so minevali, postopek se je vlekel po polžje, ubogi hudič se je znašel v blodnjaku obtožb, tožilec je videl najjasnejše dokaze tam, kjer so vsi drugi videli le zmedo, sodnik pa je pri izreku kazni omahoval med vislicami in ječo.

Toda Previdnost, ki bedi nad nedolžnimi, ima skrivnostna sredstva, da razsvetli zločin. Benedicta, umirajoča in razjedena od kesanja, je vse razkrila duhovniku in ga prosila, naj zaradi rešitve zaprtega človeka njeno izpoved javno objavi; in tako je mračna pripoved o Mucki Mari-Ramos v obliki sodnega spisa prišla pod naše kronistično pero.