Prevod

Na začetku tega stoletja je v samostanu bosonogih redovnikov živel osemdesetletnik stroge kreposti, ki je nosil redovno obleko brata laika. Ljudstvo, ki je imelo ponižnega meniha zelo rado, ga je poznalo le po imenu Vstali od mrtvih. In tu je pristno in preprosto izročilo o njem, ki se je ohranilo do naših dni.

I V letu treh sedmic (apokaliptično število, ki slovi po pomembnih dogodkih, kakršni so se tedaj zgodili v Ameriki) se je nekega dne v bolnišnici San Andrés oglasil mož, ki se je bližal štiridesetim poletjem, in prosil, naj ga v tem svetem zavetju vzamejo v oskrbo. Zdravniki so že ob prvem pregledu presodili, da je njegova bolezen smrtna, in ga opozorili, naj si pripravi prtljago za odhod v boljši svet.

Naš mož je brez vznemirjenja poslušal usodno sodbo in potem, ko je prejel duhovno tolažbo oziroma vzel pilota na krov, kakor se je izrazil neki pomorščak, poklical Gila Paza, bolnišničnega oskrbnika, in mu povedal približno takole:

— Pred petnajstimi leti sem prišel iz Španije, kjer nimam sorodnikov, saj sem ubog najdenček. V Indijah sem živel kakor človek, ki si pošteno služi kruh z delom; toda sreča mi je bila tako nenaklonjena, da vse moje premoženje, sad neštetih odrekanj in naporov, komaj presega sto unč zlata, ki jih boste našli v pasu, pripetem okoli mojega telesa. Če bo Njegovemu božjemu veličanstvu po volji, da me pokliče predse, kakor menijo zdravniki in z njimi tudi jaz, vam zapuščam svoj denar, da ga uživate, prosim pa vas samo, da moje truplo oblečete v spodobno mrtvaško obleko serafinskega očeta svetega Frančiška in plačate nekaj maš za odrešenje moje grešne duše.

Don Gil je pri vseh svetnikih s koledarja prisegel, da bo vestno izpolnil želje umirajočega in da mu ne bo priskrbel le mrtvaške obleke in maš, temveč tudi spodoben pogreb. Tako potolaženi bolnik je pomislil, da je najbolje, kar mu še preostane storiti, umreti čim prej; in še tisto noč so se mu začele ohlajati okončine, ob petih zjutraj pa je njegova duša že bivala na onem svetu.

Zlatniki z lasuljastimi kraljevskimi podobami so nemudoma romali v žep oskrbnika, ki je bil skopuh, podlejši od samega utelešenja skoposti. Že njegovo ime razodeva, kako pičel je bil mož: Gil Paz!! S črkami ni mogoče bolj skopariti niti za podpis porabiti manj črnila.

Tedaj Lima še ni imela osrednjega pokopališča, ki so ga, kakor je znano, odprli v torek, 31. maja 1808; in tu velja kot zanimivost zapisati, da je bilo prvo truplo, ki so ga naslednji dan pokopali v naši nekropoli, truplo skrajnega reveža po imenu Matías Isurriaga, ki je padel z odra, na katerem je delal kot zidar, in se na prostoru pred cerkvijo sploščil kakor omleta.

Pustimo pokojnika za hip pri miru in si, medtem ko grobar koplje jamo, prižgimo cigareto ter pokramljajmo o vladi in politiki tistih časov, pa tudi o pokopališču. Pokojnike so pokopavali na obzidanem dvorišču ali pokopališču, ki ga je imela vsaka bolnišnica, ali pa v cerkvenih grobnicah, kar je precej ogrožalo javno zdravje.

Naš don Gil je razmislil, da je pokojnik od njega zahteval preveč razkošja; da gre lahko v skupni grob brez kropljenja, molitev in maš za svojo dušo; in da je glede obleke že prav dobro preskrbljen z oguljenimi hlačami in umazano srajco, v katerih ga je zalotila koščena starka.

— V jami ni tako kakor na svetu, — je modroval Gil Paz, — kjer toliko damo na zunanjost in videz in marsikdo velja za imenitnega zgolj zaradi blaga svoje obleke. Kakšna predrznost od tega pokojnika! Dokler bom živ, ne bom jaz tisti, ki bi laskal njegovi nečimrnosti in zapravil štiri pese, kolikor stane frančiškanska raševina. Razkošje bi rad celo za trohnenje v zemlji! Kdo je že videl takšno domišljavost! Še čudež, da mu ni prišlo na misel, naj ga pokopljejo z rokavicami iz semiša, škornji s širokimi zavihki in čipkastim ovratnikom! Naj gre v luknjo takšen, kakršen je, ta malopridnež, in naj mi bo hvaležen, da ga ne pošljem tja v obleki, ki jo je nosil oče Adam, preden se je pregrešil s sladkim sadežem.

Dva temnopolta bolnišnična sužnja sta nato prijela truplo in ga odnesla na obzidano dvorišče, ki je služilo za pokopališče. II Njegova ekscelenca don Manuel Guirior, po rodu iz Navare in iz družine svetega Frančiška Ksaverija, vitez reda svetega Janeza, generalpodpolkovnik kraljeve mornarice, dvorni komornik in markiz de Guirior, je bil podkralj Novega kraljestva Granade, kjer se je poročil z doño Marío Venturo, mlado Bogotčanko, ko ga je Karel III. povišal na položaj vladarja Peruja.

Guirior je v spremstvu svoje žene 17. julija 1776 inkognito prispel v Limo kot Amatov naslednik. Javni sprejem so mu z velikim sijajem priredili 3. decembra, torej štiri mesece po tem, ko je prevzel oblast. S svojo preudarnostjo in dobrimi upravnimi sposobnostmi si je kmalu pridobil splošno spoštovanje. Veliko pozornosti je posvečal spreobračanju nevernikov in je v Chanchamayu celo ustanovil naselbine ter utrdbe, ki so jih pozneje uničili divjaki. V Limi je uvedel javno razsvetljavo ob skromnem prispevku meščanov in bil prvi podkralj, ki je dal objaviti odloke proti povodnji, imenovani pustno rajanje. Res pa je, da so bili takšni odloki tedaj, kakor so še danes, mrtva črka na papirju.

Guirior je bil edini med podkralji, ki je bolnišnicam odstopil deset pesov, kolikor jih je kraljevi odlok namenjal njegovi ekscelenci za sorbete in pecivo vsakokrat, ko je s svojo navzočnostjo počastil gledališko predstavo. V njegovem času je bilo ustanovljeno podkraljestvo Buenos Aires in dokončana razmejitev Peruja po pogodbi iz leta 1777 med Španijo in Portugalsko, pogodbi, ki nam je pozneje povzročila nemalo nevšečnosti z Brazilijo in Ekvadorjem.

V istem nesrečnem letu treh sedmic nam je dvor poslal svetnika za Indije, dona Joséja de Arecheja, z nazivom vrhovnega nadzornika in generalnega preglednika kraljeve zakladnice ter s tako neomejenimi pooblastili, da je bila podkraljeva oblast ob njih skoraj smešna. Pravo poslanstvo kraljevega odposlanca je bilo iztisniti pomarančo do zadnje kaplje soka. Areche je davek domorodcev zvišal na milijon pesov; ustanovil je urad za desetino; monopoli in prometni davki so prinašali mastne dohodke; trgovce in rudarje je zasul z davki in izsiljenimi dajatvami ter tako zategnil vrv, da so v Huarazu, Lambavequeju, Huánucu, Pascu, Huancavelici, Moquegui in drugih krajih izbruhnili hudi nemiri, med katerimi je ljudstvo usmrtilo nekatere okrajne upravnike, davčne izterjevalce in kraljeve uradnike. »Razburjenje je bilo tolikšno,« pravi Lorente, »da so v Arequipi fantje iz neke šole ubili enega svojih tovarišev, ki je med igro prevzel vlogo carinika, na ravnici Santa Marta pa si je dva tisoč prebivalcev Arequipe drznilo spopasti s kraljevimi četami, čeprav brez uspeha.« V Cuzcu so še pravočasno odkrili obsežno zaroto, ki sta jo vodila don Lorenzo Farfán in neki indijanski poglavar; oba so prijeli in sta svoje življenje končala na morišču.

Guirior si je prizadeval vrhovnega nadzornika prepričati, da je na napačni poti; da je nezadovoljstvo velikansko in da s strogostjo svojih ukrepov ne bo dosegel uvedbe novih davkov, temveč bo ustvaril nevarnost, da se vsa dežela zateče k oboroženemu uporu. To napoved je dve leti pozneje, pod drugim podkraljem, potrdil krvavi upor Tupaca-Amaruja. Toda Areche je menil, da ga je kralj poslal v Peru zato, da brez vsakršnih zadržkov bogati kraljevo zakladnico na račun osvojene dežele, in da so Perujci podložniki, katerih znoj, spremenjen v zlato, mora pritekati v skrinje Karla III. Zato je vladarju poročal, da ga Guirior ovira pri izžemanju dežele in naj imenuje drugega podkralja, kajti njegova ekscelenca, vrag jo vzemi, ni prav nič primerna za grabežljivega, krvoločnega volka. Po štirih letih vladanja so dona Manuela Guiriorja, dvaintridesetega podkralja Peruja, brez najmanjše vljudnostne besede odstavili in poklicali v Madrid, kjer je umrl nekaj mesecev po prihodu.

Živel je častno življenje. Tako v uradnem pregledu njegovega upravljanja kakor v tajni preiskavi, uvedeni zoper njega, je podkralj izšel kot zmagovalec, Arecheja pa so hudo kaznovali.

III Medtem ko je grobar kopal jamo, je hladna, igriva sapica božala pokojnikov obraz. Ta očitno ni bil čisto zares mrtev, saj so mu mišice začele rahlo trzati, nato je odprl oči in nazadnje po enem tistih čudovitih nagonov človeškega organizma dojel svoj položaj. Če bi naš Španec potreboval še minuto ali dve, da se zbudi iz svojega napada oziroma katalepsije, mu lopate zemlje ne bi več pustile prostora, da se premakne in ugovarja.

Grobar, zatopljen v svoje turobno vsakdanje opravilo, ni opazil vstajenja, ki se je dogajalo pred njim, dokler se pokojnik ni postavil na noge in krenil proti vratom. Pokopališko sovo je od groze zadela kap in skoraj dobesedno se je uresničilo tisto, kar pravi pesmica:

živi se je mrtev zgrudil, mrtvi pa jo v tek je ubral. Don Gil je bil v dvorani San Ignacio in pazil, da bolničarji ne bi porabili preveč sladkorja za slajenje zdravilnih čajev, ko mu je neka roka domače legla na ramo in je zaslišal votel glas, ki mu je rekel: Skopuh! Kje je moja mrtvaška obleka?

Don Gil se je ves prestrašen obrnil. Naj je bila kriva groza ob pogledu na tako nenavadnega obujenca ali pa glas vesti, ki se je v njem preglasno oglasil, dejstvo je, da je nesrečnik od tistega trenutka izgubil razum. Kazen za njegovo brezbožno skopost je bila blaznost.

Španec pa je petnajst dni pozneje zapustil bolnišnico povsem zdrav. Potem ko je zlatnike z lasuljastimi podobami, ki so bili vzrok don Gilove nesreče, razdelil vbogajme, je v samostanu bosonogih očetov oblekel habit brata laika, in ugledni ljudje, ki so ga poznali in se z njim družili, nam zagotavljajo, da je umrl v sluhu svetosti, nekje okoli leta 1812.