Prevod
(Včasih je potrebna ostra kritika.) V sobi slovitega učenjaka je prebivala miš, prekleta miš! Z ničimer drugim se ni hranila, le njegove verze in prozo je nenehno glodala. Niti budna vnema krepkega mačkona 5 ji ni mogla skriviti dlake, niti nenavadne domislice raznovrstnih, domiselnih mišnic, niti realgar v sladkih priboljških niso mogli ukrotiti njene nenehne sle 10 po brskanju med učenimi papirji in luknjanju celih strani. Nato je usoda hotela, da je preganjani avtor dal natisniti svoja govorniška in pesniška dela; 15 in ta predrzna živalca je, če je prej glodala rokopise, zdaj še veliko raje glodala tiskane strani. »Kakšna nesreča me je zadela!« vzklikne književnik. »Dovolj imam 20 pisanja za glodalsko občinstvo; in da me to ne bo več pestilo, bo odslej v moji sobi le še bel papir. Že poskrbim, da bo konec tega nereda ...« A kaj še! Zahrbtna živalca, 25 tako vajena svojih podlih navad, je prav tako zasajala zobe v nepopisan papir. Avtor, naveličan vsega, strese v črnilo izdatno mero zmletega sublimata: 30 nato piše — ne vem, ali v prozi ali v verzih —, hudobna žival pa napisano požre in nazadnje pogine ... »Srečen recept!« je tedaj dejal pesnik kritik. »Kdor toliko gloda, naj pazi, da mu kdo ne piše 35 z malce jedkega črnila.« Prav ravna, kdor svojo kritiko kroti; vendar jo je primerno zaostriti zoper krivično in žaljivo grajo, saj kdor ne spregovori odkrito in pogumno, 40 kaže, da ima malo tehtnih razlogov ali pa veliko strahu.
